vestnik

»Največja želja je dobiti svoje prostore«

Tomo Köleš, 5. 4. 2020
Arhiv NTK Sobota
Člani Namiznoteniškega kluba Sobota (brez prve članske ekipe), predsednik Mitja Županek je prvi na levi. FOTO ARHIV KLUBA
Šport

Kljub uspehom klub mučijo praktične, prostorske, kadrovske in finančne težave

Namiznoteniški klub (NTK) Sobota deluje že od leta 1965. Zbral je 16 naslovov državnih prvakov Jugoslavije in kar 141 naslovov prvakov Slovenije. Mitja Županek je uradno predsednik kluba, opravlja pa še več drugih funkcij. Pravi, da je danes težko najti koga, ki bo zaradi zakonskih določil prevzel vso odgovornost za delo v klubu. Vedno več ljudi mu pomaga po svojih najboljših močeh, društva oz. klubi pa so po njegovem mnenju vse bolj podobni kakšnemu podjetju in temu se je treba prilagoditi. Seveda v času, ko so zdravstvene razmere normalne.

Klubu se je v zadnjih letih pridružilo lepo število otrok, a vse le ni tako rožnato, mar ne?
»Danes imamo v klubu več otrok kot takrat, ko sva bila dva trenerja in smo lahko trenirali več ur na teden. Med počitnicami so bile igralne mize nenehno postavljene in se je treniralo tudi trikrat na dan. Otroci so prišli na treninge ter imeli zato tudi lepe uspehe in tudi v šoli ni bilo nikoli težav. Danes pa se zgodi, da katerega ni na trening in dobim SMS, da ima polno dela za šolo. Naš šport zahteva že zelo zgodaj vsakodnevno vadbo, a je ob vse večjih zahtevah šole in razširjenosti sodobne tehnologije težko dobiti otroka, ki bo vsak dan prišel na trening. Trenutno imamo med vsemi, ki so včlanjeni v klub in trenirajo, samo tri fante, ki si zares želijo in trenirajo praktično vsak dan. Potem jih je nekaj, ki se vozijo deset do dvajset minut na trening in jih starši počakajo. Težko je tem otrokom in staršem priti vsak dan, kar je razumljivo, a treba je vedeti, da so z manj treninga na daljši rok slabši rezultati. V večini primerov se zgodi, da mladi ob vstopu v srednjo šolo odnehajo, pa ne samo ti, ki se vozijo, praktično vsak, ki takrat zmanjša število treningov, saj se to zelo pozna pri tekmovanjih. Ni jim več prijetno tekmovati, ker jih premagujejo mlajši, ki trenirajo vsak dan.«
Kako pa je bilo pri naših najboljših igralcih?
»Oni praktično živijo za ta šport. Nekateri so pustili šolanje in so popolnoma usmerjeni na svoje cilje, ki jim jih tudi uspeva doseči. Že kot otroci so Bojan Tokić, Darko Jorgić, Deni Kožul, Jan Žibrat in Peter Hribar trenirali več kot drugi. Nekateri igralci v Sloveniji pa so bili celo zlati maturanti, in to kljub vsakodnevnim treningom. Nedavno je igralec prve slovenske lige postal zobozdravnik, drugi študira medicino in še bi lahko našteval. Ob vseh šolskih obveznostih najdejo dovolj časa za trening. Drugače je, ko se zaposliš in imaš družino. V trenutni članski ekipi Sobote, ki uspešno igra v drugi slovenski ligi, saj se bori celo za prvo mesto, sta tako Bojan Ropoša kot Gregor Kocuvan poleg svojih služb in družin še vedno odlična igralca in brez večjih težav odigrata tekme z mlajšimi, ki še nimajo toliko treninga za sabo, kot sta si ga onadva nabrala v svoji mladosti in tudi pozneje.«
Ker znanje namiznega tenisa ne izhlapi samo tako.  

»Dosežena stopnja ostane skoraj za vedno, zato se večkrat zgodi, da pride v dvorano kakšen igralec, ki že več kot 20 let ni igral, nato pa začuden ugotovi, da mu še vedno gre. Tako je tudi nastala občinska liga, ki letos šteje sedem ekip. V eni ekipi so mladi igralci našega kluba, v preostalih pa nekdanji aktivni igralci našega kluba. Sedaj hodijo dvakrat na teden v dvorano in so veseli, da so si dali priložnost. Tudi nekaj rekreativcev, ki prej niso nikoli trenirali in smo jih pritegnili v klub, se prav tako ob ponedeljkih in sredah srečuje v dvorani OŠ III v Murski Soboti.«
Kakšne pa so razmere za treniranje?

»Na tretji šoli so odlične, vendar imamo na razpolago daleč premalo ur, saj si dvorano delimo še z drugimi športi. Največja težava je vsakodnevno postavljanje miz in pospravljanje. To nam vzame ogromno časa, saj tisti, ki trenirajo pred nami, končajo točno ob uri in potem mi porabimo približno deset minut, da vse postavimo. Tisti za nami bi prav tako radi začeli trening točno, zato moramo naš trening končati pet do deset minut prej. Kar pomeni, da nam odpade 15 do 20 minut treninga. Poleg tega se nam z vsakodnevnim postavljanjem in pospravljanjem uničujejo mize in mrežice. Navoji se obrabijo in pregrade so prav tako že vse uničene, saj so plastične. Vse te stvari niso namenjene temu, da se vsak dan postavljajo in pospravljajo. Nove mize smo nazadnje dobili leta 2006, pred dvema letoma pa nam je zaradi odlične organizacije kvalifikacijskih tekem med Slovenijo in Poljsko (ženske) ter Slovenijo in Romunijo (moški) dve mizi in nekaj pregrad podaril predsednik namiznoteniške zveze Marjan Hribar.«
Vam soboška občina kaj pomaga?
»Občina nam da vsako leto manj sredstev, čeprav nas je vsako leto več v klubu in čeprav vsako leto nameni več sredstev za šport. V razpisu letnega programa športa so tudi vprašanja, kako dolgo klub deluje in koliko je članov v panožni zvezi, pa kakšni so rezultati na domačem in mednarodnem nivoju. Ne vem, zakaj je pomembno, da se to sprašuje in točkuje. Potem bi lahko bilo tudi vprašanje, koliko igralcev je po vsem svetu in bi mi dobili vse možne točke, pa v koliko državah je prisotna organizirana zveza, in bi tudi tu dobili vse možne točke, saj je namizni tenis prisoten v vseh 226 državah sveta. Tega ni v nobenem drugem športu, niti v nogometu. So športi, kjer pride na državno prvenstvo nekaj športnikov, ki z eno ali dvema tekmama postanejo prvaki ali se uvrstijo med prve tri in dobijo kategorizacijo. V nekaterih drugih športih je spet po več zvez itd. Vse nas pa uvrščajo v isti koš, kar po mojem ni pravično.«
Česa si najbolj želite v bližnji prihodnosti?
»Največja želja vseh nas je dobiti svoje prostore, kjer bo postavljenih ves dan najmanj pet miz. Že to bi bilo odlično, saj bi se lahko organizirali in trenirali razvrščeni po kakovosti, termin zase pa bi lahko imeli še veterani in rekreativni igralci ter invalidi. Druga največja želja je dobiti dovolj sredstev na dolgi rok, da bi lahko spet imeli profesionalnega trenerja. Tega pa je zelo težko dobiti, saj je praktično vse dni in vse konce tedna zaseden, med počitnicami pa se zahtevata od njega še dva treninga na dan.«