vestnik

Nino Irgolič, nogometni vratar: Ne bo več rinil z glavo skozi zid

Maja Hajdinjak, 2. 2. 2023
Osebni arhiv
S švedsko kulturo in načini treninga se je hitro ujel.
Šport

Kalil se je v vrstah Maribora, nato sta mu poškodba in bolezen spremenili cilje

Ninu Irgoliču iz Gornje Radgone je bil nogomet položen v zibelko, saj se je s tem športom zelo uspešno ukvarjal že njegov oče Janko. Nogometno pot je začel pri ŠNK Radgona, sprva je igral na položaju obrambnega igralca, kaj kmalu pa se je znašel med vratnicama, saj je bil takrat edini v ekipi, ki je segel do prečke. »A tudi sicer bi verjetno postal vratar, ker me je vleklo očetovo poslanstvo.« Z drugimi igralci takratne obetavne generacije je prestopil k Muri. Ko je prišel čas za vpis v srednjo šolo, je Nino dobil ponudbo NK Maribor. Trener vratarjev članske ekipe Mitja Pirih je kmalu opazil njegov talent in že s 17 leti je začel trenirati s člansko ekipo ter hkrati igral za mladinsko. Po podpisu prve pogodbe ga je Maribor posodil drugoligašu Veržeju. Leta 2018 se je vrnil k Mariboru. »Sem si pa zelo želel najti klub, kjer bi se lahko še bolj razvijal. Leta 2019 sem si izboril izposojo švedskemu drugoligašu Mjallby AIF.«

nino-irgolič, nogometaš, nogomet, nk-maribor
Osebni arhiv
Že s sedemnajstimi leti je začel trenirati s člansko ekipo NK Maribor.

S švedsko kulturo in načini treninga se je hitro ujel, a je na priložnost v barvah Mjallbyja moral potrpežljivo čakati. Treniral je s prvim vratarjem ekipe Carljohanom Erikssonom. »Na treningih sva bila enako uspešna, a smo zmagovali in trener ni imel razloga, da bi koga menjal. Imel pa je težave z ramenom.« Nato je prišla predzadnja tekma prvenstva, zmaga je prinašala uvrstitev v 1. ligo. »Nekje v 60. minuti tekme je Eriksson pobral predložek in padel na ramo. Kmalu so naju menjali in spomnim se, da sem med odhodom do gola izgubil eno od rokavic, kar sem opazil šele po nekaj metrih teka. Publika mi je kričala, verjetno so mislili, da sem živčen, saj sem bil mlad in je bila moja prva tekma. A sam sem imel občutek, da na tej tekmi ne morem dobiti gola. In res sem imel dve nori obrambi. Zmagali smo z 2 : 0, navijači so po koncu tekme pritekli na igrišče, vzklikali so moje ime … To so čustva, ki jih ni mogoče opisati in za katera je vredno delati in živeti. Takrat sem dobil zadoščenje in verjel, da se mi bo začelo odpirati.«

nino-irgolič, nogometaš, nogomet, nk-maribor
Osebni arhiv
Nino Irgolič je s 17 leti začel trenirati s člansko ekipo in hkrati igral za mladinsko ekipo NK Maribor. Foto osebni arhiv

Po poškodbi še bolezen

Po izteku izposoje se je novembra 2019 vrnil k Mariboru, kjer je opravil še nekaj treningov, nato je sledil enomesečni počitek pred drugim delom sezone. A ne za Irgoliča. »Na igrišču v Gornji Radgoni sem zjutraj treniral z žogo, popoldan sem hodil v fitnes. Bil sem kot robot, sploh nisem razmišljal, nisem poslušal svojega telesa. To pa mi tudi ni nič sporočalo, se je pa že takrat verjetno začelo nabirati,« opisuje Irgolič nepričakovan obrat, ki mu je kariero in življenje postavil na glavo.

Po vrnitvi na zelenico, bilo je januarja 2020, se spominja, je na treningu pobral še zadnjo žogo. »Skočim, pristanem, nekaj poči in padem. Skušal sem stopiti na prste in sem spet padel. Zavedel sem se, da je nekaj hudo narobe. Bil je pok tetive, ki sem si jo strgal. A takrat se še nisem zavedal, kako močno bo ta pok vplival na moje življenje.« Po letu prisilnega premora je nogometno pot nadaljeval pri NK Bravo. Zdelo se mu je, da je poškodbo pozdravil. »Na treningih sem dajal vse od sebe, a fizično nisem zmogel nič. Izgubil sem osem kilogramov. Tistega pol leta je bilo najbolj mučno obdobje v moji karieri.« Po nekajmesečni kalvariji se je odločil, da tako ne more naprej, nogomet je dal na stranski tir in se posvetil iskanju vzroka za svoje stanje. Nazadnje so laboratorijski testi pokazali neravnovesje bakterij in prisotnost parazitov. »Ta bolezen me je prizemljila. Na koncu se je pokazalo, da sta bili ti dve stvari povezani, ker je bilo moje telo zaradi bolezni tako izčrpano, da ni bilo zmožno vsrkavati določenih snovi, hkrati pa sem v tistem času še treniral kot nor, zato je tudi prišlo do poškodbe.«

Ko se je njegova fizična moč počasi začela vračati, se je Nino lani vrnil na zelenice. Trenutno trenira pri avstrijskem TUS St. Peter am Ottersbach, ki ga vodi njegov oče. »Po tej izkušnji sem začel razmišljati o življenjskih ciljih. Nogomet imam zelo rad, na vsak način sem želel v njem uspeti, vendar ko se ti zgodi kaj takega, se začneš spraševati, za ceno česa. Sem si to res želel sam ali je bila ta pot v meni 'vgravirana'? Oče je bil vratar, jaz moram biti vratar. A tega od mene ni 'zahtevala' niti družba niti oče, sam sem si ustvaril to prepričanje.« Situacijo je težko dojemal tudi zato, pravi, ker se mu je vse življenje zdelo, da dobro skrbi zase. »Ampak na koncu ugotoviš, da hrana in treningi niso vse, so še druge stvari, ki jih človek potrebuje, recimo socialni stiki, ki sem jih v nekem obdobju odrezal od življenja.«

Profesionalni šport zahteva masko

Nogomet je trenutno še njegova rešilna bilka, pravi, ne ve pa, kako daleč si v tem še želi priti. »Vsekakor bi rad nekako dokončal to zgodbo. Sprašujem se, ali lahko s svojo izkušnjo pomagam, preprečim, da se takšne stvari zgodijo še komu, ki ima tako izredno željo po nečem, kot sem jo imel sam,« pove mladenič in se nato dotakne še ene pereče teme, ki postaja vse pomembnejša tudi v profesionalnem športu – mentalno zdravje športnikov. »Občudujem vsakega profesionalnega športnika. Sposoben moraš biti ob karieri sočasno zgraditi še zasebno življenje, da ob športni upokojitvi ne doživiš prevelikega šoka. Čustva moraš potlačiti in ustvariti neko drugo osebo, sicer se hitro izgubiš. Tudi sam sem gradil neki karakter, ki nisem bil jaz, in težko mi je bilo nositi to masko, ker nisem čutil tega. Nisem bil tip človeka za to.« Meni, da veliko športnikov trpi v smislu mentalnega zdravja, pa se tega ne zavedajo. »Ko si enkrat v profesionalnem športu, zelo hitro najdeš dejavnike, ki te odvrnejo od tega, da bi se ukvarjal sam s sabo. In to je to, kar sta mi poškodba in bolezen dali – neki širši pogled na svet. Moji cilji so bili prej zelo 'laserski' – priti v premier ligo, Manchester United so bile sanje.«

nino-irgolič, nogometaš, nogomet, nk-maribor
Osebni arhiv
Zmaga, ki je pomenila uvrstitev ekipe Mjallby AIF v prvo švedsko ligo. Tudi zaradi izvrstnih Irgoličevih obramb.

Trenutno je na točki, ko se sprašuje, kako nadaljevati. »Vse sem vlagal v to, da uspem v nogometu. Če bi bila samo poškodba, bi šel čez to. Tudi rekel sem si, da nikoli ne bom končal kariere zaradi poškodbe. Ampak zdaj, ko se je zgodilo še vse drugo ... To pa se mi zdi malo preveč, da bi šel spet z glavo skozi zid. Verjamem pa, da je vsak človek na svetu zato, da nekaj ustvari, zato iščem tisto iskrico, nekaj, čemur se lahko predam. Ni namreč stvari, človeka, ki bi te lahko ustavil, če nekaj delaš s srcem.«



nino-irgolič nogometni-vratar
Kaj zdaj berejo drugi