Nogomet v teh dneh počiva. Samo pri nas, v Sloveniji. Povsod drugod po Evropi prvoligaška tekmovanja nemoteno potekajo. Če smo natančni, ne potekajo še na Malti in na Norveškem. Na Malti zato, ker tam sploh nimajo profesionalne prve lige, na Norveškem pa zato, ker se tekmovanje še sploh ni začelo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V šalovski občini dobili direktorja občinske uprave in sprejeli letošnji proračun
Obnovili bodo tudi lokalno cesto Šalovci–Adrijanci.
Tako Slovenija ostaja otok z nogometaši kot kaznjenci. Čeprav so se pred zaprtjem igralci v prvi ligi morali testirati vsak teden, tekme so potekale brez gledalcev, pred srečanji so morali opraviti test tudi skoraj vsi medijski predstavniki, sedaj nogometaši ne smejo imeti niti skupinskih treningov. Pa ne samo oni. V istem košu so tudi odbojkarji, košarkarji, hokejisti in rokometaši v prvi ligi.
Prošnje in opozorila, javna pisma predsednikov petih največjih panožnih zvez in predsednikov treh vodilnih slovenskih nogometnih klubov so naleteli na gluha ušesa pri vladi. Drugače skorajda niti ni moglo biti pri ljudeh v trenutnem političnem vrhu, če na pristojnem ministrstvu sploh ne vedo, kdaj na njihovih tleh poteka evropsko prvenstvo reprezentanc U21 v nogometu. Medtem pa se v trgovinah in pri različnih storitvenih servisih gnetejo ljudje. To je »popolno zaprtje« države po slovensko.
Vzroki za slab rezultat na prvenstvu
Je pa zato zdaj čas za sklepne misli o omenjenem evropskem prvenstvu v Sloveniji in na Madžarskem, katerega skupinski del se je že končal. Slovenska reprezentanca se na tekmovanju ni izkazala. Kljub zagotovilom selektorja Milenka Ačimovića, da so dobro pripravljeni, in napovedim igralcev, da bodo tekmecem pokazali svojo pravo vrednost, je Slovenija v svoji skupini končala na četrtem, zadnjem mestu z eno samo točko in se tako ni uvrstila v izločilne boje, ki bodo od 31. maja do 6. junija. Mladi slovenski nogometaši so na treh tekmah le enkrat iztržili remi, dosegli so samo en gol, dobili pa jih kar osem.
Vzrokov za slab skupni izid je več. Med prvimi je pomanjkanje močnih pripravljalnih dvobojev. Slovenija je morala v pripravljalnem obdobju menjati selektorja. Primoža Gliho je zamenjal debitant v tej vlogi Milenko Ačimović, ki tako ni imel dosti časa za spoznavanje in uigravanje igralcev. A kljub temu samo po praktično dveh pripravljalnih tekmah ni bilo realno pričakovati odličnih predstav v skupini, v kateri sta bili tudi evropski prvakinji Španija in Italija. Ob tem v ospredje stopi tudi tehnična podkovanost, ki je pri naših mladih igralcih (in večinoma tudi pri tistih v članski reprezentančni vrsti) slabša kot pri Špancih in Italijanih, kar se je še posebej videlo na dvobojih Slovenije s tema nasprotnikoma. Mladi Slovenci so se enakovredno kosali le s Čehi, a tudi na tej tekmi jim je zmago odnesla tehnična napaka (avtogol).
Zato so krivične besede Ačimovića, izrečene po prvenstvu, da so take predstave »realnost slovenske lige«. Nepošteno je trditi kaj takega, saj je to v resnici realnost večinoma spodnjega dela lestvice slovenske lige. Ni slovenska liga kriva, če selektor v prvo enajsterico ni postavil skupno niti treh igralcev iz vodilnih treh ekip. In v vseh treh omenjenih klubih so mladi slovenski igralci kakovostno najmanj enakovredni, če ne celo boljši kot tisti, ki so bili na igrišču iz drugih klubov. Pravi vzrok, zakaj je bilo tako, pa se morda skriva nekje v ozadju. Ni kaj, Slovenija je res nenavadna država.
Prednost tistim, ki se bojujejo za obstanek
Eden od vzrokov za slab rezultat je tudi neposrečena sestava prve enajsterice, ki jo je na igrišče pošiljal Ačimović. Še posebej jezni na selektorja so ljubitelji nogometa v Prekmurju, pa tudi v Nogometni šoli Mura. Ačimović je iz tabora Mure v reprezentanco vpoklical Jana Gorenca in Tomija Horvata, a jima na prvenstvu ni namenil niti minute. Redno je igral le Veržejec Žan Kolmanič, zdaj že nekdanji član Maribora, po novem član Austina v ZDA.
Kako je mogoče, da so na vseh treh tekmah prednost pred nogometašema Mure dobivali Sven Šoštarič Karič in Andraž Žinič iz Domžal, David Brekalo iz Brava in še posebej Žan Zaletel iz Celja? Vsi so namreč iz klubov, ki so na trenutni lestvici slovenske prve lige za Muro, ki je tretja in se še vedno poteguje za naslov prvaka. Domžale so četrte, Bravo je komaj šesti, Celje pa celo osmo in se v tej sezoni bojuje za obstanek. Kako lahko torej igralec iz takšnega kluba ves čas uživa prednost pred izkušenim branilcem, kot je Jan Gorenc, ki je v tej sezoni odigral tudi tri evropske tekme in je bil na srečanju z zelo dobrim Aarhusom iz Danske celo najboljši igralec?
Domžale so v 27 krogih prvenstva dobile 30 golov, Bravo 26, Celje 33, Mura pa le 18 in ima drugo najboljšo obrambo v ligi, a kljub temu selektor Gorencu ni privoščil niti minute na zelenici. Rezultat: osem zadetkov v mreži Slovenije, od tega tudi en avtogol, ki ga morda ne bi bilo, če bi na položaju, kjer je stal napadalec, ki je zabil žogo v lastno mrežo, stal Gorenc.
Brez ene same minute je ostal tudi Tomi Horvat, ki že več let igra v slovenski prvi ligi, je tako kot Gorenc največkrat standardni član prve enajsterice Mure in je dober v vodenju žoge in igre. Ko so Italijani in Španci »šolali« mlade Slovence na sredini igrišča, je Horvat lahko le nemočno opazoval dogajanje s sedeža za rezerve. Ko je Italija na tretji tekmi Slovenije vodila že s 3 : 0 po prvem polčasu, smo v Prekmurju upali, da bo Tomiju in Janu Ačimović le privoščil nekaj minut, da bosta vsaj okusila igranje na evropskem prvenstvu. Ampak ne: na igrišče je med drugim poslal Dušana Stojinovića iz Celja, Tamara Svetlina iz Domžal in Aljaža Ploja iz Aluminija, še enega kluba, ki se bojuje za obstanek. Horvat in Gorenc tako ne bosta več dobila priložnosti igranja na evropskem prvenstvu U21. Ne gre pozabiti, da Slovenija na prvenstvu ne bi niti igrala, če ne bi bila gostiteljica. Še huje kot naša reprezentanca jo je skupila druga gostiteljica, Madžarska, saj je izgubila vse tri tekme, dosegla je dva gola, dobila pa jih je kar enajst.
Iz Olimpije in Maribora le dva nogometaša
Če dodamo, da je bil v vratih Slovenije Igor Vekić iz Brava, lahko vidimo, da so ob igralcih, ki si kruh služijo v tujini, ogrodje prve enajsterice sestavljali nogometaši iz Domžal, Ljubljane in Celja. Čudno je tudi to, da sta bila iz Olimpije in Maribora v prvi postavi le dva nogometaša, Timi Max Elšnik in Aljoša Matko, ki sta si glede na njune predstave v prvi ligi nedvomno zaslužila vpoklic, Matko pa je dosegel tudi edini zadetek Slovenije. Se pravi, da sta iz najmočnejših klubov, ki so na prvih treh mestih lestvice (Olimpija, Maribor, Mura), v prvi enajsterici mlade slovenske reprezentance ves čas nastopala le dva igralca. V kateri drugi državi bi bilo še kaj takega možno?
Kako lahko torej igralec iz takšnega kluba ves čas uživa prednost pred izkušenim branilcem, kot je Jan Gorenc, ki je v tej sezoni odigral tudi tri evropske tekme in je bil na srečanju z zelo dobrim Aarhusom iz Danske celo najboljši igralec?
Zato so krivične besede Ačimovića, izrečene po prvenstvu, da so take predstave »realnost slovenske lige«. Nepošteno je trditi kaj takega, saj je to v resnici realnost večinoma spodnjega dela lestvice slovenske lige. Ni slovenska liga kriva, če selektor v prvo enajsterico ni postavil skupno niti treh igralcev iz vodilnih treh ekip. In v vseh treh omenjenih klubih so mladi slovenski igralci kakovostno najmanj enakovredni, če ne celo boljši kot tisti, ki so bili na igrišču iz drugih klubov. Pravi vzrok, zakaj je bilo tako, pa se morda skriva nekje v ozadju. Ni kaj, Slovenija je res nenavadna država.