Nejc Sterniša iz Lomanoš je karateist, ki je nanizal že številne športne uspehe. Večkrat zapored je postal državni prvak v mladinski konkurenci v katah, priboril si je tudi članska naslova državnega prvaka v katah, ima številne zmage v ligi mladih ter v pokalnih tekmovanjih doma in v tujini, postal je tudi najboljši slovenski karateist mladinec leta 2019, kar si je prislužil z nizanjem zmag in točk na številnih tekmah v Sloveniji in zunaj naše države. »Vsekakor mi je najbolj pri srcu prvi naslov državnega prvaka. To je bilo res nepozabno. Ko so mi sodniki dosodili zmago, s katero sem osvojil ta naslov, kar nisem mogel verjeti. Ponosen sem nase in na vse, kar sem pri teh letih dosegel, vendar vem, da lahko dosežem še več, samo vztrajati je treba in trdo trenirati,« je skromno dodal Sterniša, ki si v svojo bero medalj želi dodati še kakšno z evropskega ali svetovnega članskega prvenstva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Gornji Radgoni predstavili knjigo Izročilo Petra Dajnka
Z njo obeležili 150. obletnico smrti Petra Dajnka, ki je bila lani, in 200. obletnico izida njegove slovnice
Udeležbe na mednarodnih tekmovanjih mu sicer niso tuje, ravno pred kratkim se je vrnil z mladinskega evropskega prvenstva na Finskem, kjer je nastopal v konkurenci mlajših članov, bil pa je že tudi na evropskih mladinskih prvenstvih v Rusiji in na Danskem ter na svetovnih mladinskih prvenstvih na Tenerifu in v Čilu. »Kar nekaj mednarodnih tekmovanj imam že za sabo, redno nastopam tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, prihodnje leto grem na prvenstvo na Češko. Na Finskem mi je malo zmanjkalo za uvrstitev v naslednji krog, je pa bila izkušnja zelo dobra,« je dodal sogovornik.
Uspešen tudi v šoli
Osemnajstletnik, ki je končal triletni izobraževalni program mizar na Srednji poklicni in tehniški šoli Murska Sobota, se je s karatejem začel ukvarjati v prvem razredu osnovne šole, ko se je vpisal v Shotokan karate-do klub Gornja Radgona. Treniral je pod vodstvom Predraga Gujiča in Borisa Mauka, včasih se jim je pridružila še trenerka Tamara Ribarska iz Makedonije, s katero je imel individualne treninge. Po nekaj letih so se člani radgonskega kluba s Sternišo vpisali v nov klub, pod okriljem katerega so trenirali kratek čas, nato pa so se prepisali v Karate klub Seki iz Slovenskih Konjic, kjer je Sterniša treniral približno pet let pod vodstvom Štefke Golač. »Ker bom obiskoval izredni študij v Postojni, sem se prepisal v Karate klub Mawashi Postojna, kjer treniram pod vodstvom trenerke Tjaše Bertoncelj.«
Usklajevanje treningov in tekmovanj z učenjem za mladega karateista nikoli ni bilo težava, vse tri letnike srednje šole je izdelal z odličnim uspehom. Nekoliko težje je bilo le vse obveznosti uskladiti časovno. »Ko sem v osnovni šoli končal pouk, sem šel takoj na trening. V srednji šoli je bilo podobno, po pouku sem prišel domov, nato je sledila ena ura vožnje do Slovenskih Konjic, tam dve uri treninga, nato še vožnja domov. Vse skupaj mi je vzelo še nekaj ur, vendar se s trdo voljo vse da,« podčrta sogovornik.
Kondicija je ključna
Sterniša ima treninge tri- do štirikrat tedensko, pred večjimi tekmovanji tudi po dva na dan. »Naporno je, vendar delamo toliko, kolikor lahko. Moramo pa biti kondicijsko dobro pripravljeni, če nismo, ne moremo narediti niti treninga. Ker nastopam v katah, moram imeti skozi vso kato, ki traja nekaj minut, isto moč, isto močno moram izvajati udarce.« Tekmovanje v katah pomeni, da je karateist sam na tatamiju, v času izvajanja posamezne kate pa mora prikazati določene tehnike. »Sodniki nas ocenjujejo po atletiki, torej kako smo pripravljeni in kako močno izvedemo neko vajo, ter po tehniki, torej ali so udarci v pravi višini in usmerjeni v pravo točko, ali so roke iztegnjene ali pokrčene in podobno,« razloži lastnik črnega pasu drugi dan.
Mladi karateist, ki je v otroštvu treniral tudi nogomet, vendar ga je opustil prav zaradi karateja, je prvi v družini, ki se je odločil za ta šport. Pri njegovem udejstvovanju ga podpira celotna družina, najbolj pa oče, ki je tudi sam navdušen nad športom. »Ati me podpira finančno in moralno. Vozi me na treninge in tekme, kjer glasno navija zame. Finančno pa je to res velik zalogaj, saj si moramo večino tekmovanj plačati sami, razen če najdemo sponzorja, ki nam krije del stroškov. Karate zveza nam včasih plača le priprave, ki jih imamo po navadi večkrat na mesec po nekaj dni.
Vse skupaj zahteva res veliko odrekanja, vendar samo tako pridejo tudi dobri rezultati in uspehi,« sklene Nejc Sterniša.