vestnik

(KOLUMNA) Rotacija. Kaj je že to?

Tomo Köleš, 24. 8. 2021
vszi
Lothar Matthäus. FOTO VSZI
Šport

Joj, kakšno dobro zgodbo vam moram povedati. Najbolje, da to storim kar tukaj spodaj v lokalu.

»Natakarica Nataša, eno kavo z mlekom bom. In prosim, ohrani mi jo kolikor mogoče vročo. Samo na testiranje v zdravstveni dom skočim. Kmalu, za kakšne štiri ure, bom že nazaj.«

(Premor štiri ure).

»Sem že tu. Mm, kava je še dokaj topla. Hvala ti, natakarica Nataša.« Oprostite, ampak enostavno sem moral to prej opraviti, ker nimam izpolnjenih pogojev PTT. Ali kako se jim že reče? Pogoji BTC ali nekaj takšnega? Skratka, po domače, nimam vseh papirjev.
No, zdaj pa je že čas, da se posvetim svoji temi. Pred kratkim mi je v roke prišla nemška revija, v kateri je bil na kar šestih straneh odličen in izjemno zanimiv intervju z Lotharjem Matthäusom. Malce starejši se ga verjetno dobro spomnijo, saj je bil leta 1990 z nemško nogometno reprezentanco svetovni prvak in že prej eden od najpomembnejših igralcev »elfa«, ki je večkrat zadal usodne udarce tudi jugoslovanski izbrani vrsti. Skoraj neverjeten je podatek, da je ob štirih naslovih svetovnega prvaka, ki si jih je priborila Nemčija, Matthäus doslej edini nemški nogometaš, ki je bil razglašen za najboljšega igralca leta na svetu. Še vedno pa je s 150 nastopi v dresu nemške reprezentance tudi rekorder svoje države.
Matthäus, ki je letos dopolnil 60 let in je strokovni komentator na nemški športni televiziji, je od blizu ne samo opazoval, ampak tudi živel legendarno rivalstvo med bratoma Dassler, saj je odraščal v stanovanjskem bloku v neposredni bližini tovarne Puma, kjer je bil njegov oče preddelavec. To je bilo v mestu Herzogenaurach na Zgornjem Bavarskem, na drugi strani reke Aurach pa je bila tovarna Adidas. Lothar je že kot deček sodeloval v »vročih« tekmah rivalskih klubov: FC Herzogenaurach je podpirala Puma, ASV Herzogenaurach pa Adidas. Ko ni treniral, je prodajal pijačo na stojnici. »Pivo je stalo dve marki, in če mi je kdo dal deset mark, sem vedel, da mu jih moram vrniti osem. Tako sem se naučil matematike.«
Matthäus je zaradi svojega talenta kar preskakoval selekcije domačega kluba, v katerih je bil vedno za glavo nižji od vseh drugih in dve leti mlajši. »Zato pa sem imel nizko težišče in sem z lahkoto preigraval visoke igralce.« Hitro je napredoval in prišel do Bayerna, s tem da še zdaj pravi, da je vse življenje navijač Borussie iz Mönchengladbacha. Ko zdaj sliši, da se igralci včasih pritožujejo nad vročino in utrujenostjo, se samo nasmeje. »Ko smo mi igrali, izrazov, kot so rotacija, angleški tedni in naporni ritem nedelja - sreda - nedelja, sploh še ni bilo. Pa tudi nobenega pomena ne bi imeli. Vsi smo želeli igrati vsakič, tudi če bi bile tekme vsaka dva dni. In pazite, takrat je imel trener v kadru največ 15 igralcev, danes jih ima 20 ali 23.«
Ob njegovih besedah se v primerjavi s sodobnim slovenskim nogometom človeku nehote utrne vprašanje, zakaj se v zadnjih letih tekme Domžal vedno preložijo, čeprav v Evropi niso dosegle ničesar, Muri pa prošnje za preložitev zveza vztrajno zavrača, kljub temu da v evropskem tekmovanju pride najdlje od vseh slovenskih klubov. Verjetno predsedniku Radenku Mijatoviću to ni tako pomembno kot to, da reprezentanca v praznih Stožicah igra prijateljsko srečanje z Gibraltarjem. Te tekme najverjetneje še prebivalci Gibraltarja niso gledali.
Sicer ne moremo reči, da so Nemci nekoč imeli več discipline. Matthäus, ki je bil včasih tudi zelo divji, je že leta 1982 pred svetovnim prvenstvom v Španiji skoraj prišel v ožji kader izbrane vrste, toda ni imel milosti pri pravih šefih. »Na vsak jutranji trening sem prišel pravočasno. A največkrat ga sploh nismo imeli, saj je takratni selektor Jupp Derwall vodenje prepustil starejšim igralcem Paulu Breitnerju, Mannfredu Kaltzu in Horstu Hrubschu, ti pa so takrat še spali, saj so redno ponočevali.« A kljub takšnemu razsulu so bili Nemci na tem svetovnem prvenstvu srebrni. To pa je značaj, ni kaj.

Zato bi prav rad videl, kako bi danes kakšen varnostnik na vhodu recimo v diskoteko ustavil Matthäusa, Hrubscha, Breitnerja, Magatha, Briegla, Rumeniggeja, Kaltza in druge junake, če ne bi izpolnjevali zahtevanih pogojev za vstop. Že ga vidim, kako bi letel po zraku na ulico. Takrat ne bi spoznal samo, kaj je rotacija, ampak tudi, kaj je gravitacija.

P. S. To kolumno posvečam spominu na Gerda Müllerja.