Na poti je bil 30 dni, brez spremstva, domači, prijatelji in drugi člani društva so ga občasno, napovedano ali ne, le obiskali. »Transverzalo sem tokrat prehodil petič, vendar prvič neprekinjeno. Želja vsakega planinca je, da jo prehodi, ker je to neke vrste trofeja,« začne pripovedovati. Na podvig se je pripravljal dalj časa. Četrtič je slovensko planinsko pot prav tako končal letos, vendar je bila tisto po njegovih besedah le izvidniška akcija. »Opravil sem jo po etapah. Vmes sem si vse organiziral, od spanja, nabave, hrane. Bistvo vsega je bilo spoznati pot, tako da sem se lahko julija odpravil brez vsakega zemljevida.« Presenečen je, da je šlo vse po načrtu, zaradi neugodnega vremena je imel en dan premora, vendar si je do takrat že nabral prednost enega dne.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Odločilni boj za bron: zmaga Maribora doma, Panvita Pomgrad četrta
Na odločilni tretji tekmi za bronasto medaljo v končnici 1. A DOL so mariborski odbojkarji v dvorani Tabor ugnali Panvito Pomgrad s 3 : 1 (25 : 22, 21 : 25, 25 : 17, 25 : 15).
Želja, da bi prehodil slovensko planinsko pot, je v njem tlela okoli 15 let. Pred upokojitvijo je bil zaposlen na Slovenskih železnicah in si ni mogel privoščiti meseca dni dopusta, potem pa so ga zaposlovale še druge obveznosti. Upokojil se je leta 2013, prijatelj in vodnik v društvu, s katerim sta veliko planinarila skupaj, mu je takrat rekel, da bosta imela sedaj več časa za podvige. »Še isto leto, trije smo avgusta šli v Kamniško-Savinjske Alpe, je tam padel in čez dva dni umrl. Takrat je vse zastalo, bil sem v dilemi, ali sploh še planinariti. Na koncu sem si rekel, če bom šel, bom šel sam, da ne bom čutil moralne odgovornosti. Doma so temu nasprotovali, željo sem potlačil, potem pa me je druščina spet potegnila v hribe in spoznal sem, da je želja pač želja,« pove. Za planinarjenje ga je navdušil ženin sorodnik. Ko sta bila na obisku v Radovljici, ju je peljal na Begunjščico, vendar zaradi megle niso prišli čisto do vrha. »Rekel sem si, da se ne bom dal. Begunjščica je bila potem tudi moj prvi osvojeni dvatisočak,« pristavi. Njegov najvišji osvojeni vrh je Mont Blanc, visok 4810 metrov, poleg tega je bil že večkrat na Triglavu in na več tritisočakih v Avstriji.
Mesec dni brez britja
Žena Marjana nam je ob obisku zaupala, da se Alojz na poti mesec dni ni bril. »Jaz se sicer brijem vsak dan, morda se le nekajkrat na leto zgodi, da ne. Julija pa sem dejal, to spada k turneji,« pove planinec. Še preden je šel na pot, je nekaj let prek družbenih omrežij spremljal pohodnike, ki transverzalo premagajo v enem mahu, in se na njihovih napakah učil.
Zadnji mesec ni bil lahek
Vedel je, da ne sme imeti s seboj preveč prtljage. »Na pot sem vzel nahrbtnik, težek sedem kilogramov, zraven sta bili še spalna vreča in čelada. Nisem nesel dosti za naprej, ampak sem raje stvari sproti nabavil, ko sem prišel v dolino,« pravi. Bistvo pa so utrjene noge. »Nobenega žulja nisem dobil,« poudari. Najtežji podvig na enomesečnem popotovanju je bil vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih. »Dobro je bilo, da sem dan prej osvojil Razor, čeprav bi morala biti ta gora po prvotnem načrtu na sporedu naslednji dan. A ker je bila vremenska napoved slaba in sem pridobil več kot uro časa, mi ni bilo treba drugi dan iti čez vrh, ampak samo čez sedlo Planja naprej na Prisojnik. Tam me je pral dež. Prisojnik je nevarna gora. Najprej sem poskusil s pelerino, ampak ni šlo, ker se začneš zapletati in postane nevarno, tako da sem šel naprej brez nje in na Vršič prišel moker kot miš. Vendar se je to izkazalo za pravilno,« oriše eno od etap. Žena Marjana čustveno doda, da zadnji mesec dni ni bil lahek. »Poti poznaš, si jih že prehodil ali pa gledal prek spleta, toda vremenske razmere so bile obupne. On je zjutraj vstal in šel. Ker ni povsod signala in se ni mogel oglasiti, ne veš, kje je, kako je. Težko je bilo, toda s podporo je šlo.« Člani družine, prijatelji ali iz društva so ga vsaj en dan v tednu šli obiskat, mu izročili sveža oblačila in preverili, kako je.
Etape je začel zgodaj, že okoli 5. ure ali še prej, z baterijo, saj je želel izkoristiti ugodno vreme. Za popoldneve so bile namreč večkrat napovedane nevihte. Povprečna hitrost hoje se je gibala med petimi in šestimi kilometri na uro, v zadnjih etapah je bila tudi večja. Si je pa želel transverzalo prehoditi sam, ker, kot pravi, ko sta dva, so različne želje, sposobnosti in razmišljanja. Sam pa se v naravo tudi rad zateče pred vsakodnevnim rompompomom, kot se izrazi.
Ciljev ne manjka
Taka odprava je tudi velik finančni izziv, sogovornik pravi, da je zanjo porabil okoli tisoč evrov. Kljub vsemu mu ciljev ne zmanjka. Želi si dokončati evropski pešpoti E6 in E7. »Obe imam končani na tri četrt in mislim, da bom v prihodnje dokončal prav ti dve,« pove in doda, da je doslej prehodil okoli 30 različnih transverzal po Sloveniji. Skupaj jih je nekaj manj kot 90. Pomurska planinska društva si zelo prizadevajo, da bi se slovenska planinska pot podaljšala do Prekmurja in Par verjame, da jim bo to v kratkem uspelo, on pa bo dobil nov izziv. Načrtuje, da se bo letos še enkrat odpravil na transverzalo. »Enostavno postaneš odvisnik in pogrešaš planinarjenje.« Ocenjuje, da bi lahko ob logistični podpori pot končal tudi precej prej, denimo v 14 dneh. Tokrat so sledili načrtom, saj je bilo vse prilagojeno 18. avgustu, ko so ga na Debeli rtič prišli pozdravit svojci in prijatelji.
Nadeli so si posebne majice z njegovo podobo in zarisano potjo ter ga prijetno presenetili. Par pa se je na koncu ohladil s skokom v morje. »Vsem, ki so mi pri tem zastavljenem izzivu pomagali, sem zelo hvaležen,« čustveno doda ob koncu.