Preberite še
Odpri v novem zavihku
Anželj je tretji najbolje ocenjeni župan mestnih občin
Med tistimi, ki so župansko funkcijo nastopili leta 2022, je prejel najvišjo oceno.
Kje in kdaj bi radi delali?
Ko je prišel domov, je začel delati kot vzdrževalec v Pomurki v Murski Soboti, kamor se je kmalu tudi preselil: »To pa zato, ker sem moral v Čepincih na avtobus ob pol štirih zjutraj, da sem lahko začel delati ob šestih. Tako sem moral vstajati že ob pol treh zjutraj in po dveh tednih sem bil tako rekoč klinično mrtev. Zato sem v mestu našel zasebno stanovanje in ni trajalo dolgo, da sem 'našel' tudi ženo Štefko, ki je prav tako delala v Pomurki.« (smeh) Dokaj hitro sta se poročila in imata hčerki Petro in Mašo. Petra je starejša in danes dela v zgradbi uprave Mola blizu Žute kuče, dve leti mlajša Maša pa je zaposlena v hotelu v avstrijski Radgoni.
Zanimivo je, kako hitro je Bogdan dobil službo v Pomurki: »Ko sem prišel iz vojske, sem odšel na zavod za zaposlovanje. Ni bilo nobenih težav dobiti delo. Takoj so te vprašali, kje želiš delati in kdaj želiš začeti. V ponedeljek so mi rekli, da lahko v torek že začnem. Tako da sem jih moral poprositi, če lahko vsaj malo zajamem sapo in pridem na delo v četrtek ali petek.« (smeh)
V Pomurki je delal skoraj štiri leta, po osamosvojitvi pa so takšna in podobna podjetja šla v stečaj. Vedel je, da mu ne kaže nič dobrega, saj je bil med najmlajšimi, zato je praktično kar sam ponudil odpoved in tudi sam zaprosil nogometni klub v Beltincih, če bi lahko prišel igrat zanj. »To so bile tudi moje otroške sanje, da bi bil nekoč nogometaš. Kasneje sem skoraj malce obupal, ampak ko je nastala samostojna Slovenija, se mi je ponudila možnost.« Med vojno za Slovenijo je bil vpoklican kot policijski rezervist v Gornjo Radgono in je mislil, da bo vojna trajala kakšna štiri leta, vendar ni bilo tako hudo.
Vedno si je želel biti tudi trgovec, ampak so ga doma prepričali, da je več možnosti za delo v elektroinštalacijah. A ko je že igral nogomet, je naredil trgovsko šolo in se leta 1995 zaposlil pri samostojni podjetnici Veri Godina v trgovini GM Šport v Beltincih. Tam je delal do leta 2000, naslednje leto pa je ena od ljubljanskih firm odprla trgovino v Šavel centru v Murski Soboti in je vzela Vero in Bogdana, ki sta nato deset let vodila trgovino Team Šport GM. Ona je bila poslovodja, on pa trgovec. Po tistem je trgovina šla v stečaj, Bogdan pa se je za dve leti znašel na zavodu za zaposlovanje: »Nisem mogel dobiti nobene pametne službe, mene pa so še vedno vsi iskali in prosili, da naj jim nabavljam blago. Tako sem bil praktično prisiljen, da odprem lastno trgovino. Ker nisem vedel, kako bo to šlo in če sem sam sposoben tega, sem imel na začetku potujočo športno trgovino. To je trajalo samo dva meseca, ker so zadeve prerasle celotno idejo in sem moral najti nekje svoj prostor.« Leta 2013 je tako odprl trgovino Žogobrc na ulici Staneta Rozmana v Murski Soboti, kjer je še danes. Vera Godina, ki bi mu lahko kaj pomagala, je žal lani preminila, tako da trgovino vodi sam, včasih mu kaj na pomoč priskočijo domači: »Dolgo smo premišljevali, kakšno ime bi izbrali. Padle so ideje kot Šampion ali Golgeter, ampak vsa ta imena so bila že v uporabi. A ta Žogobrc mi je zvenel nekako domače, ima pa tudi zveze z nogometom in športom. Pred tem te besede sploh nisem slišal, zdaj pa jo dostikrat zasledim. No, morda tudi zato, ker sem sedaj bolj pozoren.« Posel napreduje iz leta v leto, njegova zaščitna znamka športne opreme pa je Joma. Pogoje ima dobre, sodeluje z veliko klubi in posamezniki, tako da je s poslovanjem zelo zadovoljen. Pravi, da mu je celo žal, da se že prej ni podal v to: »Ko so zapirali trgovino v Šavel centru, mi je direktor ponudil celotno tamkajšnje blago zastonj, vendar sem takrat še dvomil v svoje sposobnosti, poleg tega pa sem se bal še posledic ekonomske krize iz leta 2008. Lahko bi že prej odprl svojo trgovino, ampak v redu, dobro je tudi tako, kot je.«
Po cele dneve je nabijal žogo s Francem Gorzo
Ljubezen do igranja nogometa se je začela že v otroštvu. Veliko časa je preživel pri babici v Čepincih, kar je pomenilo, da je bil v bližini Franca Gorze, ki je igral za Muro in Nafto. Franc je brat Bogdanove mame in je šest let starejši od Bogdana. Na prostoru za hišo sta po cele dneve igrala nogomet, ki je Bogdana čisto obsedel: »Takrat so morda le trije sosedje imeli televizijo in sem cel teden nestrpno čakal, da si bom lahko ogledal tekmo pri njih. Tudi s starejšo sestro sem neprestano igral nogomet, saj je bila tistega časa ena najboljših pri nas, čeprav je bilo še malo nogometašinj. V osnovni šoli v Šalovcih smo pri telovadbi skoraj vedno igrali nogomet, za žogo pa smo se podili tudi pred poukom, po njem in med odmori. Tam smo imeli prvo in drugo selekcijo in smo nato na regijskih tekmovanjih igrali s Tišino, Cankovo in drugimi. A pravih treningov nisem imel, dokler nisem postal mladinec. V prvo ekipo šalovskega kluba nisem mogel priti, čeprav bi po kakovosti lahko bil v njej. A ko so prišli starejši, za mlajše pač ni bilo več prostora.« (smeh)
Tako je odšel v novoustanovljeni klub Hodoš, saj se mu je zdelo, da lahko tam lažje in več igra: »Že ko smo igrali nogomet na igrišču pri stari karavli v Čepincih, sta me krasili izjemna strast in ljubezen do te igre. Rad sem stalno preigraval in nisem dal žoge od sebe. Enostavno sem želel posnemati tisto, kar sem videl na televiziji, in sem si želel nekega dne postati takšen nogometaš. Ampak zdelo se mi je nemogoče, da bi lahko jaz zaigral za kakšen ugleden klub velikega nogometa. In s tem sem se že skoraj sprijaznil.« Enkrat je celo naneslo, da je bil na treningu Mure, novo priložnost pa je dobil po vojski in je po postanku v Dokležovju, kjer so imeli dobro ekipo, pri soboškem klubu preživel dve leti, vendar ni kazalo na kakšen obetaven napredek, saj je Muro zapustilo ducat igralcev in se je borila za obstanek. Bogdan je igral na desnem krilu in je bil skupaj z Ervinom Kutošem s sedmimi zadetki celo najboljši strelec kluba v tisti sezoni.
Ker je menil, da se mu pri Muri godi krivica, se je vrnil v Dokležovje, kjer je odigral še eno sezono, v kateri je klub osvojil naslov prvaka v pripadajoči ligi. Potem je odšel v beltinski nogometni klub, za katerega je igral naslednjih sedem let. Za konec je zaigral še eno sezono v klubu USV Markt Hartmannsdorf v peti avstrijski ligi: »Imeli smo dobro ekipo, borili smo se za napredovanje, jaz sem bil zadovoljen, oni so bili zadovoljni z mano, ampak meni je bilo to enostavno predaleč. Imel sem službo in družino, tako da prave želje po vožnjah tja in nazaj več ni bilo. Vrnil sem se sicer še igrat za Križevce, ampak sem se poškodoval in sem moral na operacijo. Ko sem se pozdravil, sem pozimi še odšel v Beltince, ki so bili tik pred razpadom, vendar tam skoraj sploh nismo trenirali, tako da so tisto sezono do konca pripeljali mladinci. Klub je izpadel in to je bil konec beltinskega kluba tistega časa.«
Poslušal je Zorana Cirkvenčiča
Po igralski karieri se je podal v trenerske vode, čeprav je trenersko licenco dobil že leta 1991: »Moj prvi trener pri Muri je bil Zoran Cirkvenčič, ki nam je večkrat ponavljal, da bi vsak igralec na visoki kakovostni ravni moral razmišljati o tem, da si pridobi vsaj osnovno trenersko licenco, da bo bolj razumel, zakaj se počnejo nekatere stvari v nogometu. Jaz sem poslušal njegov nasvet, ker sem si tudi sam želel nekoč postati trener, tako da sem že med osamosvajanjem izkoristil to priložnost in opravil izpit.«
Kot trener je začel pri Slatini v Radencih, kjer se je počutil vrhunsko, po treh letih pa je odšel v Veržej, kjer so spisali zgodbo o uspehu. Sodelovanje je bilo super, v vodstvu so bili pravi ljudje, tri leta so imeli dobre igralce in rezultate, zato je bil tam zelo zadovoljen in še vedno ima zelo dobre odnose z igralci in funkcionarji tistega časa.
Potem je začel pogosteje menjavati klube. Dvakrat je bil pri Tromejniku iz Kuzme, bil je v Odrancih, Ižakovcih, še enkrat v Veržeju, nato v Beltincih, Turnišču in pri Muri, kjer je vodil več mlajših selekcij. V zadnjem obdobju, ko je malce menjal pristop, pa je bil pri Bogojini, ki jo je pripeljal do polfinala in finala pokala MNZ ter z njo bil tudi prvak lige, dvakrat je bil v Križevcih in nato dve leti pri Gradu, s katerim je bil dvakrat finalist pokala MNZ in prvak tretje slovenske lige, zaradi česar je Grad celo igral kvalifikacije za napredovanje v drugo ligo. Potem je še enkrat šel k Tromejniku, kjer pa je nadaljnji razvoj preprečila epidemija koronovirusa. Zato je odšel v Porabje, kjer je še danes trener Monoštra (Szentgotthardi VSE), ki nastopa v četrti madžarski ligi, ta obsega regijo vse do Sombotela in Kisega: »Sem trener, s katerim morajo biti igralci na isti valovni dolžini. Spomnim se, da sem imel na začetku pri Gradu velike težave, ker igralci sprva niso razumeli mojega koncepta. A ko so končno doumeli, kaj pravzaprav hočem od njih, smo začeli dosegati tudi uspehe. Igralci Monoštra so čisto v redu, saj redno poslušajo moje nasvete, le bolj zadržani so, zato včasih ne razumejo moje trenerske strasti. Ko sem enkrat med tekmo vpil in mahal, so me vprašali, zakaj se jezim, če pa vodijo z 2 : 0. Odvrnil sem jim, da je to že v redu, vendar pa da bi lahko vodili že z 10 : 0.« (smeh)
Za hobi Bogdan igra footgolf, sodeluje pri malem nogometu pri klubu Old Boys in pri velikem nogometu v ekipi Mura veterani, saj je imel precej zaslug tudi pri njeni ustanovitvi. Doma v Rožnem naselju večkrat pomaga ženi pri opravilih na vrtu, rad pa bi imel znova več časa za ribičijo: »Mogoče bo priložnost, ko bom v pokoju.« (smeh)
