Da začneva malo z aktualnim dogajanjem - kako ste si vi osebno spopadali s situacijo, ki je zavladala z novim koronavirusom?
Res smo v občutljivem času, ko smo vsi na preizkušnji. Tako posamično kot tudi družba. Slovenci smo se izjemno odzvali in tudi sama sem skušala čim bolj upoštevati sprejete ukrepe. V službi je bilo seveda vse prej kot običajno. Tehtali smo med tem, da bi čim bolj nazorno predstavili ukrepe, pa potem njihovo sproščanje, brez ustvarjanja panike. In seveda smo morali tudi odgovorne v politiki soočiti s tem, kaj počnejo, če od Slovenk in Slovencev zahtevajo, da se držimo pravil.
Vse tedne od t.i. karantene ste bili razpeti med domom in službo. Je bilo naporno, stresno?
Deloma res. Pa ne toliko zaradi službe, kot zaradi šole. Res. Zdelo se mi je, kot da se vračam v šolske klopi, skušala sem čim bolj pomagati sinu Aljažu pri delu, ampak mi ni šlo ravno najbolje. To prepuščam učiteljem, ki res opravljajo težko in odgovorno delo, zato en velik poklon vsem. Kot tudi vsem zdravstvenim delavcem. Občudujem jih.
Kaj pa vsi ukrepi, razkuževanje in vse na kar smo morali paziti vsak pri sebi?
Higiena rok je že tako ali tako samoumevna, maske bodo kot kaže postale del vsakdana, čeprav pri nakupovanju delajo kar precej težav. Ampak, če je treba, je treba. Skupaj smo v tem in prav je, da se držimo pravil.
Iskreno, vas je bilo tudi kaj strah?
Če sem iskrena, nekega velikega strahu nisem občutila. Enostavno sem bila preveč zaposlena z delom in učenjem. Se je pa res ogromno spremenilo in bojim se, kakšne bodo posledice. Kakšna bo naša realnost po pandemiji? Ampak sem optimistična.
Kaj ste v času domače samoizolacije naredili zase?
Pospravila sem stanovanje, omare, predale, se znebila nepotrebne šare, si pogledala nekaj dobrih nadaljevank in filmov, se več pogovarjala z Aljažem in je bil dan mimo.
Kot smo videli na družbenih omrežjih, so mnogi telovadili, pospravljali, spet drugi pekli kruh z drožmi ... Se je tudi vas prijela kakšna od teh "manij"?
Ste me prav nasmejali. (smeh) No, kruha se nisem lotila, to prepuščam mami, ki speče odličnega, telovadila sem kot običajno, sem se pa več sprehajala. V takih razmerah bolj ceniš to, kar ti je bilo prej samoumevno. In vedno je tako: vsaka kriza, čeprav je ne privoščim nikomur, je za nekaj lahko tudi dobra. Da pogledamo vase in razmislimo.
Kaj ste v času karantene najbolj pogrešali?
Druženje, klepet ob kavici, družino, prijatelje, prehajanje občin, ker nisem mogla na vikend in morda še kaj.
Omenili ste družino, ki vam, kot vem, ogromno pomeni. Sami izhajate iz "ženske" družine, saj imate še dve sestri. Kako se razumete z njimi? Kakšen je vaš odnos z njima?
Odličen. Z leti se še bolje razumemo, zdaj, ko imamo vse otroke, je skupnih točk še več. Prav super je bilo, ko smo se po več tednih lahko dobili na pikniku. Nekaj praznovanj nam je karantena vendarle vzela.
Katera od sester ste vi? Najstarejša ali najmlajša?
Jaz sem "ta stara". (smeh)
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pri Svetem Juriju s slavnostno akademijo začeli praznovanje občinskega praznika
Plaketo občine je prejel Mirko Horvat, naziv častne občanke pa posthumno Marija Simonič
V katerih poslovnih vodah sta onidve? Predvidevam, da ne v medijskih?
Nina dela v IT-ju na banki, Tatjana v računovodstvu pri enem od operaterjev.
Kako bi sami porazdelili "vloge" med sestrami oziroma kako bi vas okarakterizirali sami?
Ja, Nina je seveda najbolj odgovorna, Tatjana zelo skrbna in pozorna, jaz pa nekaj malega od vsega.
Za sestre ponavadi velja, da so že od nekdaj povezane. Je bilo tudi pri vas treh tako? Ali se je vaš odnos v primerjavi z otroštvom danes kaj spremenil?
Absolutno, na bolje! Normalno je, da si, ko si še otrok, kdaj skočiš v lase. Tudi zdaj se kdaj pa kdaj sporečemo, ampak to je redko in je del življenja.
Kakšen odnos ste imeli s straši?
Korekten bi lahko rekla. Mi smo bili tipična domžalska podjetniška družina. Starša ves dan v službi, sestre veliko druga z drugo. Nekdaj se s starši niso toliko ukvarjali z otroki kot se danes, za šolo smo bili odgovorni izključno sami, spoštujem pa to, da so nas naučili neke discipline in odgovornosti.
Ste tudi mama sinu Aljažu, ki ga imate skupaj z nekdanjim partnerjem Urošom Slakom – oba veljata za čudovita starša, ki sta sina poskušala "obvarovati" pred mediji in mu nuditi normalno otroštvo. Je danes, ko je že najstnik, kaj drugače?
Prav nič drugače ni. Če Aljaž želi in smo na kakšni prireditvi, seveda dovoli, da se slika, sicer ga ne objavljamo. Denimo na premieri Špas teatra na predstavi Madagascar. To je bilo za Aljaža in njegovega sošolca Matica tako doživetje, da je bilo nepojmljivo. Izjemno je bilo. Res.
Kako on gleda na to, da sta oba njegova starša znana obraza s televizije?
On je "gor zrasel" s tem. To je zanj nekaj povsem običajnega.
Če se lahko dotakneva še malo vaju z Urošem. Od vajinega razhoda je preteklo že nekaj let, ampak vseeno sta starša in kot je znano, sta ostala uigran tandem, hkrati pa sta tudi sodelavca na televiziji. Marsikdo se sprašuje, kako vama uspeva ta simbioza?
Ker sva oba odgovorna starša, gre in se dobro razumemo. Aljaž z Urošem uživa na kmetiji v Dobrniču, vsak ponedeljek komaj čaka, da bo petek. Ampak se v nedeljo, kot pravi, vedno rad vrne k mami.
Če pogledava zdaj še vaše delo, se spomnite vaših novinarskih začetkov? Bili ste del generacije danes zelo cenjenih in uveljavljenih novinarskih imen, kajne?
Ja, to pa so bili časi. Nori, ampak izjemni za vsakega začetnika. Delali smo vse. Kdaj smo tudi prestopili mejo, a stali za svojimi objavami. Se učili od starejših, uveljavljenih novinarjev in voditeljev, jih spoštovali, in prav vpijali njihovo znanje.
Vam je bilo kdaj na začetku kariere težko?
Tudi takšni trenutki so bili. Ko si na začetku. Izgubljen. Morda ti kdo kdaj vrže kakšno poleno pod noge, ampak moraš splavat. In si utrditi kožo, kot pravimo. Ampak več je bilo lepših trenutkov.
Ste kdaj doživeli občutek, da vas imajo za le še eno "mlado plavolaso novinarko"?
Da bi vedela ne. Gotovo pa so v ozadju izrekali tudi takšne besede, ampak to govori več o tistemu, ki jih izreče kot pa o meni.
Kaj je bil tisti prelomni trenutek, ko ste opozorili nase, se morda spomnite?
Težko opredelim enega. Gotovo je bila to tudi afera Zavarovalnica Triglav. In potem prehod na POP TV. Trenja so bila nova prelomnica. In potem 24UR.
Po vseh letih ste postali ena od najbolj prodornih in spoštovanih novinark in voditeljic pri nas. Vam to laska oziroma kako sami gledate na to?
Hvala za kompliment. Ampak novinarstvo je moje življenje. Ne predstavljam si dneva, da bi delala kaj drugega. Ta akcija, adrenalin, izredne novice, gostje, soočenja - ni službe, ki bi to lahko nadomestila. Svoje delo jemljem zelo resno in odgovorno. Ampak nikoli, res nikoli v življenju ni bilo dneva, da bi težko vstala, ker moram v službo. To je moj način življenja in ne bi ga zamenjala za nič na svetu.
Ampak če potegnete črto, je bila pot do tukaj, kjer ste danes trnova ali ste imeli vse "pod kontrolo", če rečeva temu tako?
Oboje. Ampak nisem se dala in nikoli se ne bom pustila sprovocirati. Vem, da bi me želeli nekateri utišati, ampak ne bo šlo. Doslej jim še ni uspelo.
Televizijska poročila so resna stvar. Sploh v Sloveniji, kjer jih obvladujete dame, kot ste vi, pa vaše kolegice Darja Zgonc, Rosvita Pesek … Kako sami gledate na to?
No, ne bi rekla, da ravno obvladujemo, smo pa bolj resne od moških kolegov. (smeh) Hecam se. Pravzaprav je bilo nekdaj novinarstvo bolj ženska domena, spomnim se namreč svojega študija, večinoma so bile to bodoče novinarke. Danes pa se to spreminja. Ker imamo ogromno ženskih gledalk, se je »bitka med spoloma« uravnotežila. Zdaj je nekako pol-pol.
Veljate za neizprosno voditeljico, ki ve, kaj hoče, in ne popuščate pri gostih, ne glede na to, kdo sedi nasproti vas. Zakaj tak odnos? Zaradi sebe, gledalcev ali …?
Priznam, včasih sem res tečna. (smeh) Oziroma bolje rečeno: vem, kaj hočem v pogovoru. Zato se mi zdi ključno, da predvidim situacijo. Da že vnaprej poznam odgovor sogovornika in vem, kako se odzvati v naslednjem vprašanju. Včasih me misli prehitevajo in tudi prehitro prekinem sogovornika, a dejstvo v televizijskem novinarstvu je, da gost nima časa odgovarjati po dve minuti na eno vprašanje, ker imam za celoten pogovor štiri minute. Pogosto je čas nas gospodar, zato moram že uvodoma izstreliti ključno vprašanje. Pa tudi za gledalca je to bolj zanimivo.
Znani ste po tem, da boste pri vprašanjih šli do konca, do bistva, a vendar se vedno najde tudi kdo, ki mu to ni najbolj všeč. Kako gledate na to? Se obremenjujete s temi stvarmi, očitki?
Niti najmanj se ne obremenjujem z očitki. Če sem sama zadovoljna s pogovorom, me nobena jezna reakcija ne prizadene. Kaj je lepšega, če gost, predvsem kakšen jezen politik, odkoraka iz studia. Tako se je pač odločil. Seveda pa mora biti dovoljšnja mera spoštovanja na obeh straneh. Tudi novinar si ne sme dovoliti vsega. Ostro, a hkrati spoštljivo. Tega se učimo vso kariero.
Sploh obstaja oseba, pri kateri bi tudi vi »popustili«?
Pri sinu! (smeh) Pri njem popuščam vsak dan. Preveč, ker ga obožujem. Sicer pa v pogovorih na televiziji vse goste obravnavam enako. Ko gre za odgovorne, potem terjam odgovore in odgovornost, še posebej če jih plačujemo državljani, pri socialnih zgodbah vnesem sočutje in sem pri spraševanju seveda popolnoma drugačna.
Vam je kdaj prišlo na uho, kdo od politikov oz. vplivnih ljudi si ne upa k vam v studio, ker ga je strah soočenja z vami?
Ja. Obstajajo zelo znani politiki, ki najprej vprašajo, kdo vodi, potem se odločijo. Zato toliko bolj cenim ljudi, ki se ne glede na voditelja upajo v soočenje. Če nič ne skrivajo, ne razumem, česa se pravzaprav bojijo. Pa saj ne grizem. Samo sprašujem. (smeh) No, se pa na koncu vendarle srečamo v predvolilnih soočenjih. Tako da mi ne uidejo ...
Koga bi si še želeli videti nasproti sebe, pa še ni bilo priložnosti?
O imenih ne bom. Bi si pa želela narediti intervju s katerim od tujih voditeljev, predsednikov, mirovnikov ... To bi bil izziv.
Po vseh letih na televiziji – kaj vas sploh še žene naprej?
Po vseh teh letih? (smeh) Res je. Ženeta me volja in ljubezen do televizije. Adrenalin, podajanje informacij, spreminjanje družbe vsaj v tistem delčku, ki ga morda lahko doprinesem.
Prav vidi se vam, da zelo uživate v svojem delu ...
Zelo. Neizmerno. Sploh si ne predstavljam, da bi počela kaj drugega.
Kaj pa je vaš nasvet vsem mladim dekletom, ki se podajajo na novinarsko pot?
Bodite prodorne, ambiciozne, izobražujte se in ne popuščajte. Ne biti zlata sredina. Upajte si nekaj več. Pa kljub vsem napakam. Te vas bodo še bolj izostrile, naredile kredibilne. In ne si vtepsti v glavo, da ste takoj najpomembnejše in najboljše. Ker nihče ni, na začetku kariere zagotovo ne. Vsi se učimo vse življenje.
Od televizijskih voditeljic ste zagotovo ena tistih, ki se spozna tudi na modo. Bi lahko rekli, da je moda ena od vaših skritih strasti v življenju?
Ne vem, če se ravno močno spoznam na modo. Se pa rada lepo oblačim in spremljam modo. Grem na Teden mode in izjemno uživam, tako da ja: moda mi je na nek način blizu.
Tudi sicer ste velik estet, kot vas radi opisujejo prijatelji ...
To prepuščam prijateljem (smeh). Sicer pa hvala.
Večkrat ste navdušili tudi na rdeči preprogi. Znano je, da se redko pojavite na kakšnem družabnem dogodku, ko pa se, pa pritegnete pozornost tudi z vašim stilom. Se za te priložnosti oblačite sami ali imate stilistko?
Včasih sama, včasih z našo stilistko. Ampak po vseh teh letih približno vem, kaj mi ustreza, tako da se zelo hitro odločim kako in kaj.
Sredi marca ste praznovali tudi svoj rojstni dan, ki je minil brez zabave in brez prijateljev...
Ah, časa za praznovanje bo še veliko ...
Kaj pa leta - gledate na njih kot le številko ali ...?
Številka? Ste nori? (smeh). Malce se hecam. Nimam težav s tem. Štejem 46 let. Ravno prava leta.