Za značko "kolumna" je 203 zadetkov
Verjetno bi težko našli starša, ki ne bi kdaj izrekel tistega znanega stavka, da so otroci naše največje bogastvo. K temu ni kaj dodati. So naš genetski podaljšek, so naše ohranjanje vrste, imenovane človek, so naše veselje in neredko tudi naša skrb. In zlasti zadnjemu bi rad namenil današnje razmišljanje. Zakaj? Zaradi debelosti otrok.
V eni svojih zadnjih kolumn sem napisal, da imam že toliko let na grbi, da se več ne spomnim imen polovice svojih sošolcev na fakulteti, medtem ko se spominjam vedno več prigod in dogodkov iz otroštva. Dobro, to je bilo mišljeno malo za šalo, malo pa zares.
V zadnjem obdobju vse pogosteje slišim vprašanje Kaj pa ti čakaš. Zastavljajo mi ga znanci, sorodniki, bližnja okolica. S tem mislijo na to, zakaj še nimam partnerja in kdaj nameravam imeti otroka.
Mineva sto let od takrat, ko se je v Murski Soboti rodil Jože Kološa Kološ. Njega in njegove žene Pirike se marsikdo spomni kot para, ki je na svoja stara leta velikokrat prehodil mesto in bil še vedno videti kot sveže zaljubljen.
Nočem vam pisati o koroni, politiki, začetku šole, dopustih, lokalnem dogajanju. O tem govorijo in pišejo vsi. Vse te teme so prepogosto prenasičene nečesa tako zadušljivega. Seveda so aktualne in pomembne, a nas obenem pogosto pritiskajo ob tla. Rada bi vam povedala nekaj lepega. Nekaj, kar vzbudi pozitivna čustva. Nekaj, kar vas lahko premakne.
Po nasršenih diskurzih o starih upokojenskih zajedavcih vitalnih tokov družbe pred nekaj leti sem bila zadnje dni priča pogovorom o starosti s povsem druge perspektive. Da bi bili ti kaj boljši od prvih, ne sporočam, prav tako ne, da bi bilo treba katere iztrebiti kot nesprejemljive izrastke skupnosti ter nam jih umakniti izpred oči. So zgolj vrivki duha našega časa, ki jih lahko vidimo, slišimo. Ali pa tudi ne.
»Čida pa si ti,« me je vprašal soboški brivec Donko, ko sem se vračala iz šole. Slonel je na podboju vrat svojega brivskega salona ob Lendavski cesti, in ker strank ravno ni imel, si je čas krajšal s pogovori z naključnimi mimoidočimi.
Nedolgo nazaj je v nekem pogovoru z znanko beseda nanesla na delo in na to, koliko danes v povprečju stane lektoriranje diplomskih nalog. Kot slavistka po profesiji namreč med drugim občasno lektoriram razne diplomske in magistrske naloge. Ko sem ji predočila svojo ceno lektorske strani in na primeru dolžine posamezne naloge povedala približen končni znesek, me je najprej debelo pogledala: »Toliko, za lektoriranje?«