vestnik

Ksenija Horvat: Redko z glavo skozi zid, ampak vedno nekoliko po svoje

Majda Horvat, 1. 2. 2022
Vestnik.si
Ksenija Horvat v domačem knjižnem kotičku. Na vidnem mestu so tudi številna dela prekmurskih avtorjev in o Prekmurju.
Aktualno

Novinarka, ki ustvarja dobre televizijske intervjuje z izjemnimi sogovorniki. Čeprav ni nikoli živela v Prekmurju, do pokrajine goji poseben odnos.

Ksenija Horvat je z nedeljskimi intervjuji na javni RTV Slovenija postavila merila za dober televizijski intervju. Bistvo tega je, da se vzpostavi neka nevidna vez med sogovornikom in gledalci, zaradi katere ti obsedijo pred zasloni in na koncu ne ostanejo ravnodušni. Gre torej za ustvarjanje neke energije, ki lahko nastane s prepletenostjo izvrstnih voditeljskih sposobnosti, poznavanja tematike, sproščenosti sogovornika in z mislijo na občinstvo.
Ksenija Horvat pa je tudi izpričana Prekmurka. Ne po svojem bivanju, ampak po svojih prekmurskih sanjah, njihovo bistvo pa je zaljubljenost v ljudi, prednike in sorodnike ter številne prijatelje, ki jih je tu našla. Je tudi raziskovalka zgodovinskih in kulturnih okvirov Prekmurja in spremljevalka zdajšnjega ustvarjanja.
Horvatova pa je tudi novinarska kolegica, s katero je pogovor stekel brez vikanja.

Kako doživljaš epidemijo in vse, kar nas je doletelo in se nam razkrilo skupaj z njo? Tudi to, da smo novinarji in mediji od marsikoga okrivljeni za potek epidemije.

»Mislim, da je epidemija fokusirala pozornost na ključne probleme naše družbe. Kako živimo, kako funkcionira naša država v izjemnih trenutkih, v katere mehanizme naše države smo doslej vlagali premalo. O sožitju v skupnosti smo lahko razmišljali na dveh ravneh. Najprej, kako odgovorno ravnam kot človek do svojih bližnjih, in na drugi ravni, kako sistemsko je solidarnostna naša družba. Mislim, da smo se na obeh ravneh lahko pošteno preizprašali, in če smo pošteni, vidimo, kje smo kot družba zavozili in kaj moramo spremeniti. To je že veliko. Glede medijev in naše odgovornosti sem v nasprotju z nekaj glasnimi kritiki prepričana, da smo bili pri obveščanju in ozaveščanju glede epidemije zelo odgovorni. Marsikdo, ki je imel sam v rokah škarje in platno ukrepov proti covidu, zaradi lastnega neuspeha zdaj vali krivdo na medije. Ampak to v naši državi tako ni nič novega.«

Dogajajo se tudi silovite spremembe stvarnega in duhovnega sveta okoli nas. Te je strah prihodnosti za svoje otroke in vse mlade, ker je ta nepredvidljiva bolj kot kadar koli in si jo je težko predstavljati?

»Da, mislim, da je strah povsem primerna beseda za to, kar občutimo. Čeprav živimo v izjemno privilegiranem delu sveta, že bežen pogled okrog sebe zadošča, da vidiš tudi hudo revščino in ljudi, ki imajo izjemno malo možnosti, da sebe in svoje otroke potegnejo iz socialno težkih razmer. Modri ljudje nas opozarjajo, da nas najhujše šele čaka. Da bomo vse bolj čutili posledice podnebnih sprememb, kar bo zaostrovalo konflikte v družbi in tudi konflikte navzven. Že zdavnaj je Ernest Hemingway zapisal, da noben človek ni otok, docela sam zase ... Tudi kot evropska družba ne bomo mogli dobro živeti z vsemi političnimi in humanitarnimi krizami okrog nas, poleg tega nas razjedajo še notranja nesoglasja.«

Kako je biti danes novinarka na RTV Slovenija? Je mogoče ustvarjati žlahtno novinarstvo po profesionalnih novinarskih standardih ob nenehnih pritiskih, ki so jih medijska hiša in najbolj izpostavljeni novinarji deležni od političnih elit, nekaterih mnenjskih skupin ali posameznikov?

»V času poglobljene politične konfliktnosti, kot je čas pred volitvami, je novinarski poklic vedno težak, saj je občutljivost izjemna. Letos to konfliktnost in razdražljivost potencira še pandemija. Biti novinar javnega medija, za katerega državljani plačujemo prispevek in potem pričakujemo, da bo odseval našo lastno sliko sveta – je še zlasti težko. Ampak spet ne bi rada tega dramatizirala. Danes je povsod težko. Povsod se moramo boriti za boljše pogoje dela, za to, da delamo po priznanih profesionalnih merilih, in za pravico, da od tega ne odstopamo. Je pa res, da je popadljivost politikov in dela javnosti v zadnjem času velika in da so sploh ženske v novinarskem poklicu tarče izjemno vulgarnih obračunov. To je vse treba zdržati. Kot je zadnjič nekdo zapisal: Demokracija ni za šleve!«

Septembra smo si lahko ogledali oddajo, ki si jo pripravila na temo javnih televizij po Evropi v primežu politike. V njej si gledalcem razkrila, da so uredniki in novinarji deležni pritiskov in kritik političnih strank tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo ter da so se v nekaterih državah že zgodile transformacije radiotelevizije iz javnega v državni medij. Kakšna bo po tvoje prihodnost RTV Slovenija?

»O tem ne bi želela ugibati, predvsem si želim, da bi bila Slovenija med tistimi razvitimi evropskimi državami, ki krepijo avtonomijo svojih javnih medijev, in ne med tistimi, ki si jih vse bolj podrejajo. Kdor koli že je na oblasti, mora znati športno prenesti, da je pod drobnogledom medijev. Bolj ko so mediji radovedni, kritični, bolj ko razkrivajo nečedne posle, bolj zdrava je družba, v kateri živimo. Če tega kot družba ne razumemo, se nam ne piše dobro in v tem smislu na to vprašanje ne odgovarjam z optimizmom.«

ksenija-horvat
Miran Juršič
Ksenija Horvat je z nedeljskimi intervjuji na javni RTV Slovenija postavila merila za dober televizijski intervju.

V javnosti si poznana kot novinarka, ki ustvarja dobre televizijske intervjuje z izjemnimi sogovorniki. Vendar je tudi izbor sogovornikov za marsikoga neustrezen in tvoja vprašanja premalo mnenjsko prazna, »očiščena«. Ali po objavi intervjuja spremljaš odzive, se morda na nekatere, na primer o cenzuri ali samocenzuri, tudi odzoveš?

»Kot novinarka javnega medija se seveda moram odzivati na kritike in preizpraševanje mojega dela, to spada zraven. Naši gledalci so zelo kritični in se s svojimi pripombami hitro obrnejo na varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Tudi kritike je treba sprejeti športno, torej odraslo, vsi delamo napake, ki pa jih je treba analizirati in priznati, kadar je bila napaka res storjena. Ne odzivam pa se na kritike in napade na družabnih omrežjih, ker tam redko v tem smislu preberem kaj omembe vrednega.«

Kako sploh pride do izbora sogovornikov in kako se pripravljaš na pogovore, ob tem da so tvoji sogovorniki strokovnjaki z zelo različnih področij, tudi avtorji številnih strokovnih, knjižnih del, in ker zaradi dolžine pogovora nikoli ne veš, kam bo ta zašel? Ali se ti je že zgodilo, da ste kak pogovor, ki se posname vnaprej, morda snemali dvakrat, ga sestavljali po delih?

»V minulih desetih letih, odkar pripravljam Intervju, sem si sogovornike vedno izbirala sama. Tudi prej, ko sem bila odgovorna urednica, sem vedno pri tem pustila proste roke kolegom, ki so oddajo Intervju pripravljali pred mano. Intervju vedno snemamo tako, da je objavljen brez montaže. To pomeni, da kar posnamemo, je v celoti tudi objavljeno. To je zelo pomembno, tudi zato, da pozneje ni kakih očitkov, da smo kaj izrezali ali kaj podobnega. Sicer pa ravno s tem, ko se zelo poglobljeno pripraviš na neki pogovor, tudi preprečiš, da bi ušel neznano kam. Sama želim strokovno področje svojega gosta pred snemanjem tako dobro poznati, da lahko prepoznam, kaj je za gledalce najbolj zanimivo in pomembno slišati.«

Lani ti je Društvo novinarjev Slovenije podelilo priznanje za izstopajoče novinarske dosežke. Kako si ga sprejela sama, kako je morda to vplivalo na razmišljanje programskih odločevalcev glede prihodnosti te oddaje?

»Seveda si nagrade svojega ceha najbolj vesel. Novinarji smo kar tekmovalna človeška vrsta, hkrati pa si znamo priznati, če je kdo kaj dobro opravil. Te nagrade sem bila zato iskreno zelo vesela, tako kot si lahko vesel, če kdo opazi tvoj trud. Ali je kaj vplivala na načrte programskih odločevalcev glede prihodnosti oddaje, moram priznati, da ne vem. Po moje ne kaj dosti.«

Med tvojimi sogovorniki v nedeljskih intervjujih se znajdejo tudi zanimivi, vendar širši slovenski javnosti skoraj nepoznani ljudje. Tako tudi iz Prekmurja. V pogovoru se pozna, da zelo dobro poznaš njihovo delo, ustvarjanje. Ali zato, ker si Prekmurka, čeprav zares nikoli nisi živela v Prekmurju?

»Oh, še premalo imamo Prekmurcev v oddajah, enako bi lahko rekla za pomembne, zanimive ljudi iz drugih bolj oddaljenih delov Slovenije, kaj šele iz zamejstva ... Prekmurje ima kar nekaj odličnih strokovnjakov, kot je za področje književnosti na primer literarni zgodovinar Franci Just, in njihovo delo bi bilo, če bi živeli v Ljubljani, bistveno bolj opaženo. Če se da zaznati moje poznavanje njihovega dela, potem je to rezultat poglobljenih priprav, delno pa seveda tudi večjega osebnega zanimanja za Prekmurje, kjer živi velik del mojih sorodnikov, in ker se mi na splošno zdi vse, kar je povezano s Prekmurjem, izjemno zanimivo.«

Kako obsežna je tvoja osebna zbirka knjižnih del in pisnih virov, povezanih s Prekmurjem?

»Tako na pamet bi rekla, da gre za kakih 200 naslovov, ampak opozoriti vas moram, da je to še vedno zbirka v nastajanju. Mnoge od svojih prekmurskih knjig pogosto vzamem v roke, na primer Zgodovino Prekmurja Ivana Zelka, Slovenci na Ogrskem, torej zbornik zapisov Antona Trstenjaka, ki jih je uredila Gordana Šövegeš. Rada imam katalog, ki ga je ob razstavi Ludvika Vrečiča pripravil Janez Balažic, etnologijo izpod peresa Jelke Pšajd iz soboškega muzeja, na primer Psovke in kletvice iz Pomurja in Porabja, Brumnovo Urbano kulturo Murske Sobote, da z leposlovjem niti ne začenjam.«

Žal že pokojni pisatelj in pesnik Milan Vincetič je bil silno nejevoljen, kadar so ga označevali za prekmurskega pisca. Zanj je to imelo podton delitve na slovenske in prekmurske ustvarjalce.

»Ja, razumem ta način razmišljanja. Sploh v Ljubljani te hitro popredalčkajo v neke pokrajinske kategorije, ki prav zares ne povedo zelo veliko, lahko so celo zavajajoče, saj se vendar v Prekmurju živeči avtorji ne ukvarjajo samo z nekimi specifično prekmurskimi temami. Ampak če prav pomislite, vsa velika literatura živi tudi izven nacionalnih kategorij. Pisatelj in pesnik ne potrebuje dopolnjujočega pridevnika, gre bolj za našo potrebo po razvrščanju.«

ksenija-horvat
Miran Juršič za revijo Obrazi
Ksenija Horvat je z nedeljskimi intervjuji na javni RTV Slovenija postavila merila za dober televizijski intervju.

Med ustvarjalce o Prekmurju si se vpisala tudi sama kot soavtorica izjemnega dokumentarnega filma o Prekmurju. Ta je zajel zgodovinske spomine in kulturno dediščino ob stoti obletnici priključitve. Prav tako si pomembno prispevala k nizu oddaj na RTV Slovenija v počastitev tega jubileja. Ali je bil ves ta trud, tvoj in drugih, smiseln? Je Prekmurje morda zdaj bolj kot prej sprejeto kot slovenska pokrajina in ne le kot neki od središč odmaknjen eksotični svet preprostih ljudi – po svoje tudi prikrajšanih, revnih, neopaženih ... Smo morda njegovi prebivalci bolj samozavestni in ponosni na to, kar smo in kar zmoremo?

»Po pravici vam povem, da je bilo tisto leto, ko sem poleg oddaje Intervju pripravljala projekt ob 100. obletnici združitve Prekmurja z drugimi slovenskimi pokrajinami, zame v vseh tridesetih letih novinarskih izkušenj najlepše in najbolj izpopolnjujoče profesionalno obdobje. Na RTV sem uspela zgraditi mrežo ljudi, ki so razumeli pomen projekta, in zato nikomur ni bilo nič težko. Vsi smo zelo radi delali. Dokumentarni film sploh ni želel biti kak zelo ambiciozen projekt, želela sem samo tiste Slovence, ki tega ne vedo, obvestiti, da je bila dota Prekmurja ob priključitvi bogata kulturna zgodovina, ki jo je vredno raziskovati. Vloga jubilejev je predvsem v tem, da se zavemo, kje smo in od kod smo prišli. V tem smislu je RTV vsem, ki so bili radovedni, omogočil, da so po izteku leta o Prekmurju izvedeli bistveno več, kot so vedeli prej.
Jaz seveda nisem polnokrvna Prekmurka, kot si ti Majda. Tudi priznam, da Prekmurje najbrž prepogosto idealiziram in marsikaj preslabo poznam. Ampak na svoje prekmurstvo sem zelo ponosna, ker se mi zdi, da je to tudi človeška drža, ki mi je všeč: redko z glavo skozi zid, ampak vedno nekoliko po svoje.«

Mnogi znani ljudje so izšli iz Prekmurja, nekateri so potem nanj pozabili, ga zapustili tudi notranje. Zakaj se tebi zdi vredno ukvarjati se z njim, z raziskovanjem njegove preteklosti in spremljanjem sedanjosti?

»Verjetno je odvisno tudi od tega, kakšen človek si. Moj oče recimo deluje kot zelo realen in objektiven človek, a ne glede na to, ga izdajajo podrobnosti, kako se spomni svojega otroštva v Odrancih, ljudi, ki jih ni več, kake podrobnosti, ki mi jo pove, in takrat zelo začutim, da ni nikoli povsem odšel iz Prekmurja.

Jaz sem svoj odnos do Prekmurja morala v sebi najprej odkriti. Dolgo tega ni bilo, ampak ko sem brskala in brskala, sem videla, da neka usedlina obstaja in da v njej tudi lahko kaj zrase, če seveda zaseješ. Veste, to v resnici najbrž ni nekaj zelo posebnega, zelo hitro je človek lahko patetičen in melodramatičen, ko govori o odnosu do neke pokrajine. V resnici gre za ljudi, ki si jih imel rad od otroštva, za tisti pogled na dedkovo kovačnico, na tisto dolgo ravno cesto, ki pelje do strica Vanča, in na toplino vseh domov, v katere smo prihajali in še pridemo. Je sploh lahko kaj bolj dragocenega?«

Katere predstave o Prekmurju, morda tudi idealizirane, si sama morala skozi leta spremeniti? Kaj te je morda najbolj razočaralo in kaj navdušilo?

»Eh, v Prekmurju imam prijateljico novinarko, ki me pogosto opozarja, da je moj pogled na Prekmurje idealiziran. Ampak je ne poslušam, haha! Imam privilegij, da se lahko osredotočim predvsem na vse, kar vidim v Prekmurju lepega. Če bi tu novinarsko delala, bi bilo seveda povsem drugače.«

Koliko informacij o Prekmurju ti daje Vestnik, katerega zvesta bralka si, in kakšno vlogo oziroma pomen ima tak lokalni medij v tvojih očeh?

»Kar veliko sem preučevala in še proučujem zgodovino prekmurskih medijev in bi zelo rada videla, da bi bilo v Sloveniji to širše poznano. Vestnik zato berem s posebnim zanimanjem. Kot časopis, v katerem lahko podrobno spremljam, kaj se v Prekmurju dogaja. Seveda sem razvila tudi nekoliko rutinski način branja. Tako kot pri drugih časopisih nekatere avtorje vedno preberem, tudi če me tema posebej ne zanima. Ampak predvsem občudujem, da vam je kot lokalnemu mediju uspelo ohraniti visok nivo poročanja. V tem, bi rekla, ste na slovenski ravni izjemni. Ne predstavljam si sodobnega, razvitega Prekmurja brez Vestnika, ki je gradnik prekmurske skupnosti in identitete.«

Kako ti zveni prekmurščina, v vsej njeni barvitosti ali narečnih podtonih, in koliko sama obvladaš ta jezik?

Predvsem mi prekmurščina zveni domače, moje! Žal mi je, da je povsem ne obvladam oziroma mi jo je včasih nerodno govoriti, da me ne bi kdo zafrkaval, češ kaj se pa ta gre. Kar dobro tolčem nekaj svetovnih jezikov in nikoli me ni strah pogovora v tujih jezikih – pri prekmurščini pa me je sram napak. Obstaja kak dober tečaj prekmurščine? Takoj se prijavim! Resno! Sploh če bi obstajal kak tečaj stare prekmurščine, ki so jo govorili naši dedki in babice, bi se takoj prijavila. Mogoče bi res kdo lahko to organiziral.«

Pred nekaj leti si kupila vinsko klet z nekaj zemlje na območju lendavske občine. Torej se odločila pogosteje hoditi po poteh, ki so jih hodili tudi tvoji predniki, z obdelovanjem zemlje občutiti, kaj pomeni živeti z njo in negovati neko tradicijo.

»V bistvu je vse to, kar praviš, prišlo kasneje. Tik ob tetini zidanici je bila na prodaj stara, neprenovljena, skromna zidanica z zelo zaraščeno parcelo. Pa sem rekla – aha, tole bo pa moje malo Prekmurje. Moji sorodniki so se mi sprva smejali, češ zakaj ne kupim česa udobnejšega, potem pa so mi tudi zelo pomagali, da je iz podirajoče se bajtice nastal mali domek. Saj človek ne potrebuje dosti. Brez podpore mojega Janeza, ki razume moje prekmurske sanje, se ta hišica najbrž ne bi zgodila.«

Kolikokrat si morda zaradi svoje gorečnosti za Prekmurje slišala: oh ti in tvoje Prekmurje!?

»Velikokrat, ampak vsakič ko pred Dnevnikom vidim na televiziji, da se vrtijo kolesa Knausovega mlina v Odrancih, si mislim, da je vredno.«