»Za vojno si vedno zelen, ne glede na to, koliko delovnih izkušenj imaš. Vojna se je pred 30 leti zgodila čez noč, nihče je ni pričakoval,« začne pripovedovati Nataša Juhnov, ki je leta 1991 v središču dogajanja s fotoaparatom v roki spremljala slovensko osamosvojitveno vojno. Tako kot preostala ekipa je padla v dogajanje ter z drugimi novinarji in fotoreporterji največ časa preživela v Gornji Radgoni. »Vojno sem doživela tri leta po zaposlitvi pri Vestniku. Seveda me je bilo strah, ker je bilo to nekaj nepoznanega. Spomnim pa se reporterke iz Associated Pressa, ki se je na terenu skoraj metala pod tanke, ko so ti zapuščali Gornjo Radgono. Ona je bila že stari maček v svojem poklicu,« pravi vestnikovka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Trud, ki ga vlagamo v delo, se ne vidi vsak dan
Mine dan, ko se ti zdi, da nisi ničesar naredil, če ni za tabo ostalo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidiš, da je bilo narejeno.
V neposredni bližini
Spominja se prizorov bombardiranih hiš, metanja zažigalnih steklenic, vojakov na ulicah. »Vse, kar lahko danes vidimo v jugoslovanskih vojnih filmih, je dejansko bilo.« Tiste junijske dni je bila razpeta med terenom in temnico, kamor se je vsakih nekaj ur odpravila razvit fotografije. »Imeli smo dva službena avtomobila. Eden je bil parkiran na Petanjcih, drugi čez Muro, v Radencih, da je ekipa natančno vedela, kje ju najde. Ravno tisti dan, ko so bombardirali hiše pri gradu v Gornji Radgoni in zvonik, nas je bilo tam več novinarjev in fotografov. Ker se nekaj ur ni nič dogajalo, sem sedla v avto in se vračala proti Murski Soboti. Potem pa nekje v Radencih po radiu slišim, da je pravkar odjeknila eksplozija. Takrat sem bila res jezna, ker sem tako rekoč za nekaj trenutkov zamudila dogajanje,« opiše. Še en trenutek, ki se ga živo spominja, je tisti, ko je polkovnik jugoslovanske armade Berislav Popov s Slovenijo sklenil premirje. »Stali smo dva metra stran in fotografirali. Po dogovoru so se prižgali tanki in se z mejnega prehoda umikali skozi Gornjo Radgono. To dogajanje je bilo res vojno in takrat me je bilo precej strah,« nadaljuje. Po odhodu jugoslovanskih vojakov so se na svoje domove v bližini mejnega prehoda vračali tudi domačini, ki so jih med obleganjem preselili v višje predele k sorodnikom. »Kaj hitro bi se takrat lahko zgodilo, da nekaterih fotografij ne bi več imela. Neki gospod je v afektu pritekel in mi želel odvzeti fotoaparat. Če bi mu uspelo, ne bi imeli fotografij Popova, tako da smo imeli na neki način srečo,« pove fotografinja, ki je bila ena od samo dveh slovenskih fotoreporterk – poleg nje še Barbara Čeferin, takrat Sršen –, ki sta fotografirali vojno za Slovenijo. Po odhodu omenjenega polkovnika je Vestnikova sodelavka fotografirala tudi rokovanje slovenskih vojakov z avstrijskimi in dvig slovenske zastave na radgonskem mejnem prehodu.
Stražili so jih teritorialci
»Vojno dogajanje si zapomniš za vedno in seveda upaš, da ga ne bo več. Vedno znova se vprašaš, zakaj mora vihrati vojna. Po Sloveniji je podobna situacija sledila še na Hrvaškem in v Bosni in vsakič, ko si gledal poročila, te je spreletaval srh.« Zaradi negotovih razmer so člani redakcije takrat pisarne iz prvega nadstropja stavbe, v kateri je delovala gostilna Central, preselili v klet, kjer je bila tudi znana picerija Podmornica. Na hodnikih pa so jih stražili pripadniki teritorialne obrambe. »Nad Mursko Soboto so letali migi, zato so novinarji pisalne stroje odnesli v klet in so tam delali. Ne nazadnje je bil to medij in si se bal, ker je bila blizu tudi vojašnica,« pristavi.
Fotografinja kot svojo najboljšo fotografijo, ki prikazuje takratno vojno dogajanje, izbere tisto, na kateri oklepniki zapuščajo Gornjo Radgono, v ozadju pa je uničena hiša. »Tista je res odsev ujetega trenutka in takratnega razdejanja.« Dolgoletna Vestnikova fotografinja se pogosto spomni izjave slavnega madžarsko-ameriškega vojnega fotoreporterja Roberta Capa, da če fotografije niso dovolj dobre, nisi bil dovolj blizu. »Na to pomislim sploh takrat, ko nisem zadovoljna s fotografijami, ki jih prinesem s terena. Toda vojna je nekaj popolnoma drugega,« zamišljeno sklene.
Potem ko se je desetdnevna vojna v Sloveniji končala, so od daleč, pa tudi od blizu, spremljali dogodke v preostalih nekdanjih jugoslovanskih republikah. »Spomnim se, da smo z novinarjem Bojanom Pečkom in zdaj že pokojnim gospodom Sinicem iz Zenkovec v bolnišnico v Osijeku med vojno na Hrvaškem vozili zdravila,« še pravi in doda, da imaš kot zagnan mladostnik neke ideale in želje, vojna pa je te marsikomu prekrižala.
Vse slikovno in arhivsko gradivo je pomembna zapuščina slovenske zgodovine. Ob 30-letnici se pripravlja več razstav in dogodkov, nekatere Vestnikove fotografije so tudi del razstave Muzeja novejše zgodovine.
»Vojno dogajanje si zapomniš za vedno in seveda upaš, da ga ne bo več. Vedno znova se vprašaš, zakaj mora vihrati vojna. Za Slovenijo je podobna situacija sledila še na Hrvaškem in v Bosni in vsakič, ko si gledal poročila, te je spreletaval srh.«