Anton Sep je peto leto član občinskega sveta Občine Turnišče in tudi v tej vlogi je tako kot v vsem, kar je že počel v življenju, zvest načelu, da je pomembno delati za skupno dobro. Ob tem pa ohraniti hrbtenico. Brez preračunljivosti vedno pove tudi svoje mnenje, ga pojasni in brani. Ne zaradi lastnih koristi, ampak ker je le tako, da so slišana različna mnenja, mogoče graditi pot v prihodnost, čeprav, kot sam pravi, marsikdaj s tem ni uspešen. »Ravno na zadnji seji sem dejal, naj mladi ne mislijo, da je bilo vse to, kar je danes v Turnišču, narejeno šele po tem, ko so sami začeli nekaj ustvarjati. Marsikaj je bilo narejenega tudi v preteklosti s samoprispevki krajanov po vaseh. Ta je znašal tudi do tri odstotke prihodka, včasih pa smo imeli celo dva samoprispevka naenkrat, vse z namenom, da smo lahko zgradili vaške ceste, vodovod, telefonijo, kanalizacijo,« je povedal sogovornik.
Sep je prišel v Turnišče sredi šestdesetih let in se kot mlad učitelj kmalu vključil v življenje skupnosti. V osemdesetih letih je bil tudi tajnik Krajevne skupnosti Turnišče, ki je zajemala ob Turnišču še vasi Gomilica, Nedelica in Renkovci, torej območje celotne sedanje občine. Prav v tistem času so se izvajale pomembne naložbe, ki so bile prelomnica v razvoju krajev in še danes pomenijo temelj za napredek. S samoprispevkom vseh štirih vasi so z delitvijo stroškov, 70 odstotkov Turnišče in preostanek druge tri, temeljito obnovili kulturni dom, zdaj Jeričev dom. Med večjimi projekti je bila tudi gradnja telefonskega omrežja, ki ga je Turnišče v tistem obdobju že imelo, na novo pa so ga okoli leta 1984 vzpostavljali še v preostalih treh vaseh. »Mislim, da je bilo ravno v času božiča oziroma novega leta, ko so prvi telefoni zazvonili tudi v Gomilici, Nedelici in Renkovcih. V vsaki vasi je bilo od 20 do 25 telefonskih številk, takrat dvojčkov. Vse te projekte sva vodila dva, računovodja, ki je bil upokojenec, in jaz kot polprofesionalni tajnik Krajevne skupnosti Turnišče,« je povedal sogovornik.
»Mislim, da je bil takratni odnos do skupne lastnine,« je dodal, »veliko boljši kot danes. Lep primer so mrliške vežice, ki so jih zgradile vasi s samoprispevkom. Z ustanovitvijo občine je bilo sklenjeno, da bodo vežice prešle pod občinsko upravo. In kaj so rekli ljudje? Če je tako, potem naj občina zanje tudi skrbi. To je bila velika napaka. Vežice bi morali pustiti krajanom, da sami skrbijo zanje, občina pa naj bi le pomagala krajevnim skupnostim ob večjih naložbah. Včasih so ob smrti svojca zbirali tudi prispevke za vzdrževanje mrliške vežice, pri nas pa, odkar imamo Javno podjetje Varaš, ki upravlja pokopališča, za ta namen nihče več ne prispeva.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Mladinci Mure izgubili derbi za naslov prvaka v Ljudskem vrtu
Na najpomembnejši tekmi sezone 1. slovenske mladinske nogometne lige je vodilni Maribor zasluženo premagal Muro s 3 : 0 in si s tem tri kroge pred koncem praktično zagotovil naslov prvaka. Mura ostaja druga.
Bi bila danes takšna skrb za skupno, kot je bila prej, sploh mogoča?
»Mislim, da bi bila, saj ima še vedno vsak svoj kraj za ognjišče, zanj pa je treba poskrbeti. V Turnišču živim več kot petdeset let in lahko povem, da so imeli ljudje prej bolj trden odnos do tega, kar so sami ustvarili. Bili so tudi ljudje, ki so čutili, da je delo za kraj njihova dolžnost. Ne bi jih zdaj našteval, da ne bi koga izpustil, ampak bili so trije ali štirje, ki so veliko naredili za krajevno skupnost, vendar se jim nihče nikoli ni znal zahvaliti.«
Tudi sami ste se nenehno trudili za skupnost. Kaj je vas vodilo pri tem?
»Odkar sem leta 1965 prišel kot mlad učitelj na osnovno šolo v Turnišču, sem si prizadeval, da pomagam pri napredku kraja. Takrat smo bili učitelji gonilo napredka po vaseh. Vse proslave so pripravljali učitelji, ure in ure smo delali brez plačila. Sam sem vodil tudi tri krožke, modelarskega, fotografskega in strelskega. Še danes sem ponosen, ko mi kateri od nekdanjih učencev reče: tovariš, takrat smo bili tovariši učitelji, ali se spomnite, kako smo izdelovali čolne ali vezali elektronska vezja. Strelišče smo imeli v nekdanjem kulturnem domu, kjer je zdaj samostan sester klaris. Iz odpadnih posod lepila, ki smo jih prinesli iz tovarne Planika, smo sami naredili luči. V začetku leta 1974 smo ustanovili Strelsko družino Štefana Kovača Turnišče, danes društvo, in ponosen sem, da je to napredovalo do ravni, ko imamo znane strelce, ki dosegajo izjemne uspehe tudi na mednarodnih tekmovanjih.
Bil sem v drugem mandatu tudi predsednik Vinogradniško-sadjarskega društva Turnišče, ki je naredilo velik preboj, kar nam vsi priznavajo. Moj cilj je bil z izobraževanjem dvigniti kakovost pridelanih vin, ki jih uživamo zdravo, in to smo tudi dosegli. Člani društva smo bili takrat stari trideset, štirideset let, in čeprav društvo še vedno dela dobro, se mladi žal vanj ne vključujejo več.
Prostovoljno delo je bilo zame vedno pomembno, tako se tudi danes kot predsednik posvečam Kolesarskemu klubu Varaški šujstri, ki smo ga ustanovili leta 2012.«
Turnišče je bilo v zgodovini pomembno versko, kulturno in obrtniško središče, pozneje pa mu je tovarna Planika dajala tudi gospodarski pomen. Koliko tega je še ostalo?
»V začetku sedemdesetih let se je v Turnišču gradila pod vodstvom takratnega direktorja Jožeta Kolariča tovarna Planika, ki je odpirala številna nova delovna mesta. Marsikateri učenec se je takrat spraševal, zakaj bi šel študirat, če ima doma tovarno, v kateri lahko dobro zasluži. Zaslužek je bil res dober in marsikateri učenec je čez leto ali dve, ko je srečal katerega od svojih učiteljev, dejal: Pa kaj boste vi, saj zaslužim več od vas! Nikogar ne podcenjujem, kajti videl sem, kakšno delo so opravljali v tovarni, prosvetni delavci pa smo bili v tistem času res s plačami na dnu.
S tovarno so se odpirala delovna mesta, vendar se zato niso razvijale nove dejavnosti in obrti. Mislilo se je, da bo Planika oziroma čevljarstvo vedno tako močno, a se je to izkazalo za napačno. Če gradiš samo na eni tovarni in na enem poklicu, nimaš prihodnosti. To je tako, kot če bi sedel na eni veji. Ko se ta posuši, padeš dol. Tako se je zgodilo tudi pri nas. Prej je bila Krajevna skupnost Turnišče prva po prihodku na prebivalca ter po razvitosti komunalne infrastrukture na območju zdajšnje upravne enote, danes je občina po prihodku na prebivalca nekje na repu v primerjavi s preostalo Slovenijo, zaostaja pa tudi pri drugih zadevah.«
Bližnja avtocesta in občinska zemljišča v industrijski coni so vendar pritegnili vlagatelja, ki naj bi v tukajšnji industrijski coni zgradil tovarno, povezano z avtomobilsko industrijo.
»Če ima kupec zemljišča, ki mu ga je prodala občina, resen namen graditi, si lahko od tega res kaj obetamo. Smo pa v občinskem svetu sprejeli sklep, da se zavarujemo pri tem poslu ter zadržimo del kupnine, če do naložbe ne pride, ter gremo v iskanje drugega investitorja. Ali se bo napovedani zagon avtomobilske industrije tu prijel ali ne, je težko napovedati, je pa nekaj treba tvegati, saj drugače ničesar ne pridobiš.«
Bi morda občina morala terjati od investitorja, da ima tu tudi delovna mesta, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost?
»S tem se strinjam, saj imamo visoko izobraženi kader, ki bi tako lahko ostal doma. S tem bi imela občina večjo korist, rasla pa bi tudi njena veljava. Moja velika želja namreč je, da bi se mladi izobraževali in se vračali v svoj rodni kraj ter si tu ustvarjali poklicno kariero in dom. Skupnost pa mora poskrbeti za vse tisto, kar je pomembno za prijetno življenje mladih, tudi za sproščanje. Pogrešam namreč predvsem neki sodoben rekreacijski center.«
Ali morda lahko omenite kakšno zadevo, za katero ste prepričani, da je bila v preteklosti za občino zgrešena?
»Skupni upravljavec vodovoda za celotno območje upravne enote. To ni dobro in temu bi sam kadar koli nasprotoval. Zdi se mi, da je v ozadju interes kapitala, saj bo voda v prihodnje pomembnejša, kot je zdaj nafta. Bojim se, da bo na osnovi skupnega upravljanja nekdo pozneje dejal, tu so moje korenine, do tega imam pravico. Mislim, da so nas s skupnim projektom oškodovali ter prikrajšali. Kajti nižinske občine smo že prej zelo dobro skrbele za oskrbo s pitno vodo in veliko vlagale v potrebno infrastrukturo.«
»Če gradiš samo na eni tovarni in na enem poklicu, nimaš prihodnosti. To je tako, kot če bi sedel na eni veji. Ko se ta posuši, padeš dol. Tako se je zgodilo tudi pri nas. Prej je bila Krajevna skupnost Turnišče prva po prihodku na prebivalca ter po razvitosti komunalne opremljenosti na območju zdajšnje upravne enote, danes je občina po prihodku na prebivalca nekje na repu v primerjavi s preostalo Slovenijo, zaostaja pa tudi pri drugih zadevah.«