Alenka Čurin Janžekovič, upokojena učiteljica in ravnateljica, je širši javnosti znana po boju za ureditev evtanazije v Sloveniji. V svojem zadnjem javnem nastopu – predvidoma v začetku marca bo namreč odšla na evtanazijo v Švico – je v Ljutomeru predstavila knjigo z naslovom Sam bog naj jo bere. V njej je opisala svojo zgodbo, vse od otroških let, kariere, bolezni do odločitve za končanje življenja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Izbrali smo regijskega dobrotnika leta. Srce ga vleče k dobrim dejanjem
Prizadetim v lanski ujmi ni samo popravljal streh, ampak pomagal celiti rane
Nima se smisla upirati
Čurin Janžekovičeva, ki prihaja od Svetega Tomaža, ima Morquijev sindrom – polisaharidozo tipa 4, ki prizadene sklepe, kosti in hrustanec. Z neozdravljivo boleznijo živi od rojstva, bolečine ji lajšajo analgetiki, prestala je tudi več operacij. V četrtem razredu so se ji pojavile težave s hojo, z mlajšo sestro, ki ima enako bolezen, so jo v otroštvu dolgo vozili okrog zdravnikov. Bili so tudi pri specialistih v Avstriji in na Hrvaškem. Diagnoza je bila postavljena na ortopedski kliniki pri južnih sosedih in takrat so zdravniki družini tudi povedali, da rešitve ni in da se je treba s tem sprijazniti. »Zame so grozne besede, ko ti nekdo reče, morali se boste naučiti živeti s to boleznijo. Ampak nazadnje ugotoviš, da se nima smisla upirati in je to bolje sprejeti,« je povedala na predstavitvi knjige.
Na otroštvo ima lepe spomine. Dejala je, da je bilo »luštno«. Doma so veliko peli in pod isto streho so živele tri generacije. S sestro Nevenko sta bili zadovoljni, otroci so veliko časa preživeli v naravi, bili radoživi in radovedni. Na dogodku v Splošni knjižnici Ljutomer je spregovorila tudi o nekaterih pomembnih osebah v njenem življenju. Med njimi sta bili teta Rozina, ki je bila obenem njena učiteljica, in poštarica Jožica. Prva je bila stroga, a je imela kljub temu precejšen vpliv nanjo. »Imela je gramofon, plošče in dovolila mi je poslušati glasbo. Otroci smo včasih preveč kritični in si kakšne stvari vzamemo k srcu. Res pa je, še danes to velja, da otrokom, ki jih poučujejo starši ali sorodniki, ni lahko.« Jožica je bila v nasprotju z Rozino nežnejša in Alenka je veliko časa preživela pri njej na poštnem uradu. »Pustila me je v svoj prostor, jaz sem ji rada pomagala pri telefoniranju, štetju denarja, dajanju žigov. Zanimivo je bilo. Enkrat pa se je v meni prebudil poredni škrat in z mize sem vzela kovanec ter ga pospravila v žep. Ko se je škrat v meni umiril, je začela prevladovati vest. Doma mi je bilo grozno povedati, kaj sem storila, bala sem se, kaj bo, pa tudi, kako bo Jožica reagirala,« je pripovedovala zbranim v ljutomerski knjižnici.
Nadaljevala je, da je imela vedno pripravo, kako povedati staršem, ko je kaj ušpičila. »Ulegla sem se na divan, se z odejo pokrila prek glave, in ko je kateri od staršev prišel, je vedel, da sem nekaj zakuhala. Oče je takrat to prepustil mami, predebatirali sva in se dogovorili, da napako popravim. Naslednji dan sem šla do pošte, kjer me je Jožica vprašala, kaj je narobe. Izdavila sem, Jožica je z mano zajokala, me objela, jaz pa sem se opravičila. Ni mi bilo treba reči, naj se to ne zgodi več,« je opisala otroško predrznost.
Zaradi pesmi po slovar
V Alenki Čurin Janžekovič je zgodaj vznikla želja po učiteljskem poklicu. Prav tako ji je bila že od malega blizu glasba. Pesem je bila doma pogosto prisotna, mama in dedek sta rada pela. »Mi smo ga kar žingali, ne pivsko, ampak pevsko,« se je pošalila. V osnovni šoli je začela obiskovati ure klavirja, bila zavzeta, v srednjo glasbeno šolo pa vseeno ni šla. Ponudili so ji igranje harmonike, vendar to po njenih besedah zaradi bolezni verjetno ne bi šlo. Je pa obe ljubezni pozneje združila na karierni poti in poučevala glasbo ter zborovsko petje. Po začetnih letih se je odločila za drugačen pristop k učenju, ravnatelj ji tega ni preprečeval in tako je nekega dne v zbornici povedala, da če šola želi, da bo zbor še naprej nastopal na proslavah, naj sprejmejo njen način. »S sodelavci smo se dogovorili, da v sredo ne bo drugih dejavnosti in krožkov, pouk bo trajal do 11.30, nato pa bodo sledile štiri ure zborovskega petja. Te so potekale v telovadnici, imeli smo blazine, meditacijo, nove metode.«
Vsaka njena učna ura se je začela s pesmijo, ki so jo izbrali učenci. Enkrat jo je na tabli pričakal naslov, ki ga ni pričakovala. »Učenci šestega razreda so se odločili, da bodo preizkušali moje živce, še harmoniko so imeli. Kaj smejo izbrati za petje in česa ne, nismo imeli določeno in tako se je na tabli znašel napis 'Ne boš ti meni zizike majal'. Rekla sem si, dobro. Odpeli smo pesem in šli dalje gulit teorijo. Naslednji teden se je naslov na tabli ponovil. Ponovili smo petje in se šli učit. Počasi je minil mesec, še vedno so izbirali isto pesem in takrat sem jih imela dovolj. Odpeli smo, nato pa šli iskat Slovar slovenskega knjižnega jezika, da bomo imeli malo spolne vzgoje. Šli smo od kitice do kitice, razčlenjevali besedilo, ko smo prišli do dela 'Ne boš ti men not pa vn ga dal', pa je nastal problem. Rekla sem jim, če vaša starša tega ne bi počela, vas ne bi bilo tu. Postalo jim je nerodno, o besedilu smo predebatirali, slovar vrnili, naslednji teden pa je bil na tabli drug naslov,« je opisala eno od anekdot, ki se je zgodila v šoli.
Srečen bo zanjo
Alenko Čurin Janžekovič je v prleški prestolnici spremljal mož Marijan, s katerim sta skupaj že 40 let. Kot je razkrila obiskovalcem prireditve, so jo od nekdaj privlačile uniforme in na koncu je dobila policista. Marijan vedno rad opiše njuno prvo srečanje in tudi tokrat te priložnosti ni izpustil. Alenko je prvič zagledal na enem od stopnišč, ko je v uniformi in s torbo na rami šel v službo. »Srečal sem lep in neznan obraz. Spodaj sem se ustavil in še pogledal navzgor, naslednji dan pa zbiral informacije, kdo je to, od kod, kaj dela.« Skozi leta sta zgradila trdno vez in v vseh desetletjih si, poudarja Janžekovič, nista izrekla žal besede, ampak sta se spoštovala in imela rada.
Kako jo bo spustil od sebe, če jo ima tako rad, ga je vprašal eden od navzočih. »V zadnjih letih so me to vprašali številni, običajno pa odgovorim, da ne morem biti tak egoist, da bi gledal le nase in da bi Alenka še naprej trpela muke, ki jih ne bi privoščil nikomur. Srečen bom zanjo, ko se bo rešila strahotnih bolečin,« je odgovoril, partnerica pa je dodala, da ljubezen dela čudeže. »Tudi jaz trpim ob tem in ne morem vsakomur povedati, kaj v sebi doživljam,« je priznal soprog. »Nikomur ni lahko, ampak če se partnerja razumeta, spoštujeta, potem je mogoče odločitev, da človeka spustiš od sebe, nekoliko lažja,« je še rekla Alenka Čurin Janžekovič. Želi si, da bo družba prepoznala, da je dostojen konec veliko bolj human kot boj za podaljševanje življenja za napredek znanosti.
Da bodo lahko gospodarji svojega življenja
Predstavitve knjige se je udeležila tudi Biserka Marolt Meden, predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit, katerega člana sta tudi Janžekovičeva. »Biserka je ena tistih, ki se bori, da bi bil tudi v Sloveniji sprejet zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja,« je dejala avtorica knjige. Marolt Medenova je zbranim dejala, da je predlog zakona pripravljen, kmalu naj bi se začelo zbiranje podpisov za njegovo vložitev, nato pa bo šel v presojanje v državnem zboru. Zagotovila je, da je zakon napisan tako, da do zlorab ne bo prihajalo. Pomagal bo ljudem, ki se za evtanazijo odločijo pri polni zavesti in polni pameti, ne bo jim treba v tujino, ampak se bodo lahko sami poslovili, ko bodo videli, da je prišel njihov čas. Da bodo lahko gospodarji svojega življenja.