Preden je odšla, je za prijatelje iz aktualnega in »prejšnjega« življenja pripravila poslovilno zabavo. Da so me na tej zabavi oropali in sem ostala brez denarja, telefona in dokumentov, pustimo ob strani, poudariti želim, da je takrat samska, dobro situirana ženska zapustila cono udobja, ignorirala vse glasove, ki so ji govorili, naj tega ne počne, ker »takšne službe gotovo več ne bo dobila«, in skočila v neznano. Ni vedela, kaj jo čaka, kdaj se bo vrnila, kako in kje bo živela, ko bo krog okoli sveta nekoč sklenila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Ta objava naju je spomnila, kako veliko se lahko zgodi v zelo kratkem času, ko stopimo iz svojih okvirov. V teh štirih letih je spoznala ljubezen svojega življenja, kupila hišo in dobila otroka. Pa spet dela v eni od evropskih institucij, je na boljšem položaju in bolj zadovoljna.
Da jo je zelo stiskalo v prsih, približno razumem, ker sem tudi jaz izstopila iz svoje cone udobja, ko sem zamenjala službo in se preselila. Tako kot ona nisem zares vedela, kaj me čaka, in tudi mene je odneslo daleč stran od predstav, ki sem jih imela, ko sem se odločala za ta korak. Če bi vedela, kaj vse me čaka in kakšne odločitve bom morala sprejemati, bi ostala v svojem varnem okolju, kjer sem imela odlične sodelavce, poznala delovanje sistema do potankosti in se počutila domače. A zamudila bi odlično šolo življenja, priložnosti in ostala brez obilice novega znanja, ki mi bo ostalo za vedno. Ko zdaj pogledam nazaj, vem, da sem ravnala prav. In kako malo je pravzaprav treba, da zavrtiš kolo življenja, ki te potem posrka v svoj vrtinec in nagradi za pogum.
Sprememb nihče ne mara, a so tako prekleto pomembne, da si življenje prestaviš na naslednjo stopnjo, predvsem pa da zrasteš kot oseba. Kar te ne ubije, te krepi, pravijo modreci, pozabijo pa dodati, da je vmes proces, ki nekaj časa zelo boli. Lahko se zakoplješ v delo, lahko bežiš v zabave, lahko si pomagaš s substancami, a bolečina te bo počakala prav tam, kjer si jo pustil, vse dokler se z njo ne spoprimeš, si jo priznaš in pustiš, da izzveni.
Velikokrat si v življenju rečemo, da bomo naredili samo še to, potem pa bomo imeli več časa. Ali pa bomo samo še malo shujšali, da bomo srečni. Ali pa si bomo samo še nos dali popraviti in bomo spoznali večno ljubezen. S temi lažmi se tolažimo, ker si ne želimo priznati, da imamo večji problem in pred nečim bežimo.
Življenje nam nikoli ne neha dajati lekcij in nikoli ne bo prišel dan, ko bo vse popolno. Ker življenje pač ni pravljica, kakršne so tistim, ki smo imeli srečo, starši brali za lahko noč. Zato je zelo pomembno, da znamo uživati v trenutku, v tem življenju, ker druge priložnosti ne bomo imeli.
Priznam, tudi sama se (pre)večkrat zapletem v ta vzorec, da moram vse naenkrat opraviti, kot da jutri ne obstaja. Potem pa naslednji dan vajo ponovim in ugotovim, da imajo ljudje, ki pravijo, da preveč delam, morda celo prav. Verjetno je razlog v tem, da rada delam, kar delam. Morda pa je to moja lekcija, ki jo še osvajam, in verjamem, da jo bom z leti osvojila. Si pa že zdaj ne lažem več, da se bo s tem moje »šolanje« končalo, saj bo življenje gotovo poskrbelo, da ne bom ostala v coni, kjer bi mi prej ali slej postalo dolgčas.
