Prihaja čas priprave na božič. Kaj vam pomeni ta čas, kako ga obhajate?
»Adventni čas je zame vedno prekratek, zdi se mi, da je božič že tu, jaz pa še nisem pripravljen tako, kot bi želel ali kot bi želel, da sta naša skupnost in naša župnija pripravljeni. Advent je prav gotovo izjemna priložnost za kristjana, da se pripravi na vesel dogodek rojstva Jezusa Kristusa, božjega sina. Vse, kar delamo v zvezi s tem na duhovnem, pa tudi materialnem področju, je priprava na gosta. Se pa tudi zgodi, da mora ob obilici zunanjih priprav duhovna priprava stopiti v ozadje, kar je poraz za duhovno rast. Je pa res, da zunanja priprava, recimo okraševanje, pripravljanje, kuhanje, organiziranje, pripomore k notranji pripravi na praznik.«
Kot ste rekli, je advent v svojem bistvu čas pričakovanja prihoda Jezusa, njegovega rojstva. Koliko se je ta verski pomen ohranil v današnji družbi?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Analiza cen kmetijskih pridelkov je pokazala visoke marže pri dveh skupinah izdelkih
Podatke 165 zavezancev so zbirali pet mesecev. Pretežen del prodanih živil slovenskega porekla.
»Seveda se je ohranil, to prav gotovo, vendar tudi spremenil. Sama liturgična priprava se je ohranila, ima tudi kakšne dodatke. Spomnim se, da njega dni adventnih venčkov v naših krajih ni bilo, postavili smo samo jaslice, pripravljali smo se seveda tudi na Miklavža, to je bila stalnica. V sodobnem času imamo adventne venčke, ki nam pomagajo pri pripravi, tako rekoč povsod. Poleg Miklavža je prišel tudi Božiček, kar v svoji osnovi pomeni mali bogec, ampak ker je ta stvar padla v Coca-colo, je pač takšen, kakršen je. Sama priprava se torej ohranja. Če pa želim odgovoriti na vaše vprašanje, ki se nanaša bolj na družbo kot tako, gre skupaj z odnosom družbe do Boga in se kot tak tudi zelo spreminja. Pesimistično rečeno je priprava v adventnem času za človeka, ki je zapustil Boga oziroma ga ne sprejema kot neko avtoriteto, še vedno nekaj zanimivega, vendar je bolj priprava na praznovanje novega leta oziroma družinsko praznovanje kot pa priprava na božič. Kar je zame kot duhovnika velika škoda, si pa želim ohranjati upanje. Seveda je v ta čas na veliko vstopila tudi ekonomija, turizem, če lahko tako rečem, razsvetljava mest, ki je strogo cerkveno gledano zelo prezgodaj, ker je Jezus luč in naj bi se zasvetilo, ko se Jezus rodi. Čeprav je po drugi strani zanimivo razmišljanje evangeličanov, vendar ne vem, ali je to uradno mnenje Cerkve, da razsvetlijo domove z namenom, da bi sveta družina našla pot do njihove hiše. Kar je tudi lepa misel. Je pa treba za božič nakupiti vse veliko pred božičem. Trgovine to dobro vedo, to pa je kar grob poseg kapitala v vero.«
Omenili ste trgovine. Trgovci nas "silijo" že najmanj mesec in pol prej v nakupe daril, okraševanje. Se zaradi tega izgubljata čar adventa in božiča?
»Prav gotovo se vse spreminja. Živimo v času, ko materialnost stopa na mesto, s katerega želi odriniti Boga. Vsi vemo, da je vse materialno minljivo, ne nasiti nas duhovno, ampak vseeno hočemo, da bi nas. Zdi se mi, da imamo tako željo, da Boga več ne potrebujemo, ker bo vse, kar si lahko sami privoščimo, ustvarimo, nadomestilo vsakršno potrebo po notranjem čutenju do Boga. In tu je potem ekonomija, ki hoče logično in legitimno zaslužiti, zato povzroča škodo človekovi duhovnosti. Vemo, da danes hočeš nočeš vse to dogajanje vpliva na človekovo mišljenje, in prav gotovo lahko rečemo, da ne samo pozitivno. Lahko prispeva k ranjeni človekovi duši.«
Kako pa potrošništvo vpliva na medčloveške odnose? So še pristni?
»Božič je prav poseben praznik, nekateri rečejo, da je družinski praznik. Prav gotovo je, ampak za nas kristjane je praznik Jezusovega rojstva, družinski praznik je posledica veselja nad novim rojstvom v naš svet. Kako vpliva potrošniška družba na odnos med ljudmi? Lahko rečem, da človeka ni mogoče nadomestiti z igračo ali darilom, ki je seveda lahko lepa pozornost. Zdi se, da se tudi družba vse bolj zaveda, da je najlepše darilo človek človeku sam. Seveda, še lepši je božji dar ljubezni, Bog je najlepše darilo. Kot človek pa lahko največ podarim s tem, ko podarim sebe, svojo besedo, čas, igro, solze, čutenje, smeh, tudi svoje odpuščanje, za katero se mi zdi, da tako lepo obnavlja naše človeške odnose. Vse to so resnično veličastna darila, ki jih ne kupimo in jih tudi zato morda tako ne cenimo, vendar so dragocena in jih bomo zato po moje vedno bolj cenili.«
Bi lahko rekli, da se v tem prazničnem času družine bolj povežejo? Vplivata advent in priprava na božič na to?
»Meni se zdi, da ja. Ne glede na to, ali je to bolj verski, duhovni vidik ali zgolj tradicionalni krščanski vidik ali pa še to ne in je zgolj družabni moment v družini. Kljub temu se ga otroci, po svoje pa tudi starši veselijo in je prav gotovo nekaj prazničnega v zraku. Že zato, ker smo mi kristjani takrat bolj veseli, bolj nežni, se mi zdi, da to tudi vpliva na celotno družbo. Tudi na tiste, ki tega ne spoštujejo in ne slavijo božiča kot verskega praznika. Tako da je prav gotovo več družinskega povezovanja. Bi se pa rad navezal ob tem vprašanju tudi na osamljene. Vedno se čudim, kako ljudem, ki živijo sami ali pa so zelo osamljeni, prazniki pomenijo veliko stisko, ker ne čutijo človeške bližine. To strašno pogrešajo ob praznikih, to opažam že leta in leta, zato jih skušam obiskati ali biti do njih bolj pozoren v času praznikov. So ljudje, ki bi ob praznikih zgolj želeli nekoga objeti, čutiti neko ljubljenost. Če tega ne doživijo, jim je praznik neke vrste invalid.«
Smo Prekmurci skrbni, čuječni? Vi, ki prihajate iz drugega okolja, morda to bolje opažate in lažje ocenite.
»Za vas Prekmurce se mi zdi, da ste nekoliko bolj nežni, pa ne jemljite tega za slabo. To nežnost bi lahko povezal z gostoljubnostjo, z nekim prijetnim podarjanjem časa sočloveku, kar prav gotovo vpliva tudi na božič. Zdi se, da bi vse to lahko pomenilo, da je za prekmursko dušo božič še lepši ali še težji, če nima človeške bližine. Lepo je praznovati božič na Goričkem, še sam se malo navlečem te prekmurske duše, čutenja in mi je lepo. Tudi po polnočni maši se ljudje še zadržijo, klepetajo, praznujejo, česa takega ne doživiš povsod.«
Dejali ste, da v prazničnem času večkrat obiščete tudi osamljene. Kaj pa bi morali ljudje storiti, da bi bilo tega na splošno več, da bi večkrat vsi obiskali osamljene, da bi nas skrbelo zanje?
»Mislim, da bi bilo treba na daljincu ali kakšni drugi napravi pritisniti rdeč gumb. Dragoceno bi bilo pomisliti, da je sosed že leta sam, in ga povabiti na kosilo, obisk, iti do njega, ga pozdraviti, skušati spraviti v dobro voljo. Glede na to, da imamo za praznike več časa, ker ne gremo v službo in tudi doma običajno ne opravljamo vsakodnevnih zadolžitev, bi bilo to lahko zelo dragoceno. To sicer delamo, vendar se vedno oziramo po prijateljih in sorodnikih, ki jih tako ali tako radi obiščemo. Med temi so seveda tudi sami in tudi taki, ki imajo družine, živijo v skupnosti in ne potrebujejo toliko bližine za praznike, ker jo že imajo. Bi pa bilo dragoceno pomisliti na tiste, ki tega nimajo in niso v tolikšni meri naši prijatelji. Če bi jih obiskovali, sem prepričan, da bi bili prazniki zanje veliko lepši. Tukaj imamo še kar nekaj manevrskega prostora.«
Celoten intervju si lahko preberete v Penu.