Zgodba, težka 3,5 milijona evrov, je končana. Državljani, ki naj bi se odločno postavili po robu izgradnji drugega tira, so izrazili svoje mnenje. Okrog drugega tira in zakona se je dvignilo veliko megle. Ponovno pa se je pokazalo, kako nespretni smo Slovenci, ko gre za ključne odločitve pri razvoju Slovenije. Vlada je verjetno res šla z glavo skozi zid, ko je začela končno pripravljati vse potrebno za začetek gradnje. Realno pa je le tako, da Slovenija mora poskrbeti sama zase in za svoj razvoj. Pri tem ji ne bo pomagal nihče.
Infrastruktura, ne samo železniška in cestna, ampak tudi druga, je v današnjem času ena ključnih stvari, na račun katere lahko izkoristimo svojo geografsko lego na križišču med vzhodom in zahodom ter severom in jugom. To je še toliko bolj pomembno v današnjem času, ko vsi imenovalci skupne Evrope in evropske solidarnosti niso več tako enoznačni, kot so bili pred nedavno finančno krizo. Evropa in evropske države so začele dihati nekoliko drugače. In kot vidimo po zadnjem dogajanju, Slovenija le ni obdana z dobrohotnimi sosedi, kot so to bili ali so prepričani prebivalci prestolnice. Na tej točki bi se morali vprašati, kaj in zakaj taka dobrohotnost sosednje Madžarske s finančno pomočjo pri gradnji drugega tira.
Na prvi pogled ali z ekonomskega vidika je kapitalu treba odpreti prosto pot. Toda ob odpiranju te poti je potreben širši razmislek, ki krepko presega zgolj kapitalski ali ekonomski okvir. In na tej točki bi morali biti glasnejši predvsem Prekmurci, ki bi morali spomniti na svojo izkušnjo iz preteklosti, dobrih sto let nazaj in potem še 75 let nazaj. V primeru Madžarske in njene aktualne politike morda ne gre več samo za ekonomski interes, ampak za poskus, da skozi ekonomijo popravi »zgodovinske krivice«, ki naj bi se ji zgodile s podpisom trianonskega mirovnega sporazuma. Na tej točki se je potrebno strinjati s tistimi, ki so opozarjali na nejasne pogoje in zahtevali jasne odgovore, kaj bodo dobili Madžari za vloženih 200 milijonov evrov. Madžarska v zakonu ni neposredno omenjena, se je pa z njo javno operiralo, ko se je govorilo o možnih državah partnericah pri projektu. Ko se bo, če se bo, o sporazumu z Madžari razpravljalo v parlamentu, je to potrebno imeti pred očmi in oceniti, ali za državo ne bi bilo koristneje, da se za teh 200 milijonov evrov dodatno zadolži – ne glede na taka ali drugačna evropska finančna pravila, na katera se sklicuje vlada. In to odgovornost od vlade posredno zahteva tudi pozitiven izid referenduma.
Infrastruktura, ne samo železniška in cestna, ampak tudi druga, je v današnjem času ena ključnih stvari, na račun katere lahko izkoristimo svojo geografsko lego na križišču med vzhodom in zahodom ter severom in jugom. To je še toliko bolj pomembno v današnjem času, ko vsi imenovalci skupne Evrope in evropske solidarnosti niso več tako enoznačni, kot so bili pred nedavno finančno krizo. Evropa in evropske države so začele dihati nekoliko drugače. In kot vidimo po zadnjem dogajanju, Slovenija le ni obdana z dobrohotnimi sosedi, kot so to bili ali so prepričani prebivalci prestolnice. Na tej točki bi se morali vprašati, kaj in zakaj taka dobrohotnost sosednje Madžarske s finančno pomočjo pri gradnji drugega tira.
Na prvi pogled ali z ekonomskega vidika je kapitalu treba odpreti prosto pot. Toda ob odpiranju te poti je potreben širši razmislek, ki krepko presega zgolj kapitalski ali ekonomski okvir. In na tej točki bi morali biti glasnejši predvsem Prekmurci, ki bi morali spomniti na svojo izkušnjo iz preteklosti, dobrih sto let nazaj in potem še 75 let nazaj. V primeru Madžarske in njene aktualne politike morda ne gre več samo za ekonomski interes, ampak za poskus, da skozi ekonomijo popravi »zgodovinske krivice«, ki naj bi se ji zgodile s podpisom trianonskega mirovnega sporazuma. Na tej točki se je potrebno strinjati s tistimi, ki so opozarjali na nejasne pogoje in zahtevali jasne odgovore, kaj bodo dobili Madžari za vloženih 200 milijonov evrov. Madžarska v zakonu ni neposredno omenjena, se je pa z njo javno operiralo, ko se je govorilo o možnih državah partnericah pri projektu. Ko se bo, če se bo, o sporazumu z Madžari razpravljalo v parlamentu, je to potrebno imeti pred očmi in oceniti, ali za državo ne bi bilo koristneje, da se za teh 200 milijonov evrov dodatno zadolži – ne glede na taka ali drugačna evropska finančna pravila, na katera se sklicuje vlada. In to odgovornost od vlade posredno zahteva tudi pozitiven izid referenduma.