Zadnje desetletje dimnikarji niso več samo čistilci dimnikov, ampak imajo v naši kurilnici vedno več opravkov. Enej Škorjanc iz Maribora si je dimnikarsko obleko nadel pred petimi leti, eno leto pa službuje pri murskosoboškem podjetju ABD dimnikarstvo. Pravi, da dimnikarsko delo ni več le tradicionalno čiščenje dimnikov in štedilnikov, pač pa zahteva veliko znanja o tehnologiji kurilnih naprav in tudi poznavanje predpisov. Peči so namreč vse bolj sodobne, zato je dimnikar postal že kot neki strojni inženir.
Dva meseca dežurni dimnikar
Epidemija je zarezala tudi v dimnikarski posel. Škorjanc je bil med 18. marcem in 30. aprilom 2020, ko je bilo z vladno odredbo prepovedano opravljanje dimnikarskih storitev, v ABD dimnikarstvu, ki šteje 13 dimnikarjev, dežurni dimnikar. To je pomenilo, da so ga ljudje poklicali na pomoč denimo ob uhajanju dimniških plinov ali dimniškem požaru. Takrat je v enem dnevu prevozil 100 kilometrov in več, da je opravil vse storitve. Njegova sodelavka Tjaša Brenčič pravi, da so v tistem obdobju telefoni v podjetju kar zvonili in zvonili. »Ljudje so spraševali, kdaj pridemo k njim ali ali več ne hodimo na teren, saj so bili vajeni, da jih obiščemo prav v tistem času.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Potem ko so se epidemiološke razmere izboljšale, je dimnikar na terenu opazil predvsem dvoje. Prvo je, da so se zelo povečale zaloge drv v posameznih gospodinjstvih, saj so čas med epidemijo, ko je bilo za nekaj časa odrejeno skoraj popolno zaprtje države, ljudje izkoristili za delo v gozdu. Tudi vreme je služilo tistim, ki so opravljali gozdna opravila. »Zalog je ponekod za dve, tri ali celo štiri zime, ne le za eno zimo, kot je bilo to običajno.«
Poleg tega je naletel na več onesnaženja v kurilnicah, pečeh in dimnikih. V posameznih gospodinjstvih so v teh razmerah doma ostali mlajši člani gospodinjstev, ki so prevzeli vlogo kurjačev oziroma skrbeli za kurjenje v pečeh. Če je bila prej to domena starejših, ki so skrbno poskrbeli za peči, so mladi zdaj običajno kurili v naglici in nepravilno. »Drva so naložili, peč prehitro zaprli in tako preprečili pritok kisika, zato so na stenah peči in v dimnikih nastajale obloge iz katrana, pa tudi saj je bilo skoraj enkrat več kot prej,« je opisal svoja opažanja dimnikar.
Od pogovora do kosila
Sogovornik na dan obišče od 10 do 12 strank, vedno se dan prej napove. Če so ga v začetku kot mladega dimnikarja morda gledali z nezaupanjem, danes ni več tako. Še posebej so veseli, ko vidijo, da za seboj počisti. Nekoč to ni bila praksa. Saj in drugega odpada je sicer danes vse manj, saj se je dvignila kultura kurjenja med ljudmi. Se pa še vedno najde kdo, ki zakuri reklame ali kartone. »To ni v redu,« je jasna Tjaša Brenčič, saj so v reklamah barve in v kartonih lepilo. Nekateri kurijo z mokrimi drvi. Ena od nalog dimnikarja je zato svetovanje, kako čim bolj in pravilno izkoristiti kurilno napravo.
Če se je pred epidemijo pogovor med dimnikarjem in ljudmi na terenu vrtel predvsem o kurjavi in pečeh, v epidemičnem času pogovori tečejo o več stvareh. Škorjanc opaža, da predvsem starejši ljudje pogrešajo druženje, zato njegov obisk izkoristijo tudi za daljši pogovor. Ponudijo pa mu vse, od kave do kosila. Seveda ob upoštevanju zaščitnih ukrepov. Tako kot je zaščitna maska ob omelu in lestvi postala obvezen del dimnikarjeve opreme, ga tudi stranke pogosto sprejmejo v maskah. »Zdi se mi, da se ljudje zavedajo, kako težka in zahrbtna je ta bolezen.«
Pristal je v postelji
Z dimnikarji so običajno povezane anekdote, a Škorjanc jih v svoji petletni karieri še nima veliko. Se mu je pa že zgodilo, da ga je štirinožec z dvignjenim repom in vesel spustil na dvorišče in v kurilnico, ko je želel po opravljenem delu oditi z dvorišča, pa je besno rjovel nanj. Položaj je naposled rešil lastnik. Tjaša Brenčič se je spomnila, da je eden od njunih starejših kolegov na terenu pustil odprt prtljažnik in so se mu vanj hitro naselile kokoši. Spet drugemu se je, ko je nekoč ometal dimnik na podstrešju, udrl lesen dotrajan strop in je s podstrešja padel v strankino posteljo.
To, da se ljudje še vedno primejo za gumb, ko pride dimnikar k njim domov, pa je nekaj povsem običajnega. Velja namreč prepričanje, da dimnikarji prinašajo srečo, zato so tudi pogosto upodobljeni s simboli sreče, od podkve, štiriperesne deteljice do gumbov in prašičkov. Enej Škorjanc med drugim figurice dimnikarja s štiriperesno deteljico podarja strankam na terenu.
