vestnik

Edita čuti: Erotične poletne nevihte 

Edita Nemec, 30. 7. 2018
Nataša Juhnov
Edita Nemec je diplomirana filozofinja.
Aktualno

Že dolgo nazaj sem si želela pisati kolumne za Vestnik, po tečaju za hipnoterapevtko pa sem bila k temu povabljena, tako da so se mi začele uresničevati sanje.

V enem mesecu se nabere veliko tem, o katerih bi želela pisati, v dnevih pred oddajo pa me skoraj vedno pretrese nekaj, kar povzroči plaz spominov, ti odprejo zahtevna vprašanja življenja, tako da se mi zgodijo vedno resne, skoraj smrtno resne teme.
Seveda imam svetle in temne plati, toda želim si, da bi lahko z bralci delila tudi to ekspanzijo življenja, saj se zadnje čase počutim kot vulkan pred izbruhom.Vse vre, drgeta in pisanje sprošča energijo, da eksplozije niso samodestruktivne.
Pogrešam nekoga, s komer bi lahko delila svojo norost, prekipevanje življenja, ki postaja vse močnejše.
V gostilni, v kateri sem odraščala, je mama govorila, da »preden sonce zaide, še enkrat zažari«, ko je pogovor nanesel na katerega od moških srednjih let, ki je »želel še nekaj od življenja«, popustil zavore in se predal mamljivi pregrehi.
Iskreno upam, da to niso simptomi sindroma »a je življenje res samo to«, ampak reakcija na zavedanje enkratnosti svojega bitja, ki se hoče izraziti ter preko sebe hvaležno počastiti svoj Izvor. Najverjetneje bi bilo drugače, če bi imela otroke in bi se izražala skozi njihove interesne dejavnosti ali moža, ob katerem bi se libido udejanjal in ne sublimiral.
Zadnjič, ko je bila polna luna, sem se med pavzo, ki sem si jo komaj izborila, odpeljala do majhnega jezera v Šentjakobu v Rožu, to je dolina pod Karavankami. To je tisti Rož iz meni ljube pesmi Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin …
Že ko sem se peljala, so se nabirali nevihtni oblaki, veter je postajal močnejši, izza gora se je temnilo.
Hitela sem, prehitevala »popredpisno vozeče« upokojenke, prve debele kaplje so me srečale že pred prihodom na parkirišče, kjer sem se slekla ter v spodnjih hlačah, ovita z brisačo, stekla proti jezeru. Izogibala sem se številnim obiskovalcem, ki so pred dežjem bežali pod platneno streho, ki jo je močan veter zamenjal za jadro barke »tako je normalno«.
Bila sem edina plavalka v nevihtnem predvečeru, strastno predajajoča se vodi in nastavljajoča se dežju, ki je na gladini ustvarjal dinamično megleno vmesno stanje prehoda ene oblike vode v drugo.

Poletne nevihte velikokrat doživim zelo erotično. Zadevanje debelih kapelj ob preznojeno kožo, majčka, ki se oprime telesa in te naredi vidno nevidno golega, slani curki vode, ki jih lahko posrkaš z jezikom.

V hribih, kjer sem živela, sem se včasih gola kotalila v travi. Na domačem dvorišču ne bi bilo smiselno, saj mora biti trava vedno na tri milimetre. Ali se sprehajala po mokrem, če sem imela srečo, nebodičastem grmovju, objeta od vej in listja.
Ljubila in se ljubila z Materjo Zemljo! Sem zato že lezbijka?
Toda ustvaril jo je Bog, ki je moški! Sem se torej posredno ljubila z njim?
Mogoče pa udejanjam samo načelo spinoze in panteizma: Bog je Narava, Narava je Bog, ki ga združujem s krščanstvom: Bog je Ljubezen.

Ob Enigmini Age Of Loneliness sem se na »šiht« vrnila odeta le v brisačo in dobro voljo, kjer pa me je v nizkem štartu pred odhodom čakala hčerka moje 90-letne dementne varovanke.
»Samo nekaj bi še rada napisala, bilo je noro, in sedaj še mavrica! Pa saj še ni dve uri!« se postavim na barikado, ki sem jo morala danes ponovno postavit na svojo mejo.
Po vrnitvi z morja sem preveč strastno vrtnarila in si pridelala vnetje kolčnih vezi. V štirih dneh do odhoda v Avstrijo sem želela »pocartati vse moje zelenjavne otroke«, vendar sem namesto v Avstrijo potem odšepala k zdravniku, ko se mi je stanje izboljšalo, pa nazaj na morje. Sedem tednov me ni bilo, negovalka, ki me je nadomeščala, pa je bila zelo pohlevna in ni zahtevala svojih dveh ur svobode.
Zato je hčerka postala razvajena.
Ko me je torej vso vihravo zagledala na dvorišču, je pričakovala, da je z njenimi obveznostmi za ta dan konec.
Jaz sem si pa želela samo miru in računalnik, da izrazim ponižno občudovanje Bogu Nevihte, saj se je izrazil dovolj nežno, da me ni zadela strela, in dovolj močno, da je potešil moj nemir in ga preoblikoval v kreativnost.
Hčerka, ko je videla, da se je hočem izogniti na poti v svojo sobo, je izbruhnila. Da vsi že celo življenje nekaj hočejo od nje, in sedaj, ko ima 70, bi rada imela mir, sedaj pa bi še jaz rada samo 22 ur z njeno mamo (tako kot je v pogodbi) in ne 24 kot zavaja ime dela negovalke na domu.
Sem prisluhnila njeni tožbi, tako da je nazadnje bila tu več kot dve uri in, ker sem želela rešiti večer in ker vem, kako skrbna je do svoje mame, sem situacijo preokvirila in jo naredila absurdno.

Rekla sem ji, da je mama vsem v breme, velikokrat je tudi sebi odveč in da je najbolje, da jo »umorimo«!
Jaz ji bom pomagala, lahko ji damo malo več tablet, ali nobene, in opazujemo, kaj bo.

Osuplost je zamenjala prepadenost, sledila je streznitev. Njeni izrazi so se menjavali, oči so se zasvetile, pomračile, da bi se končno lahko nasmejale.
»To se pa ne sme! Kako si lahko sploh pomislila kaj takega!« je odločno dejala.
Gospa pa je spokojno sedela pod nadstreškom terase v svetleči večerni zarji, blagoslovljeni z rahlim rosenjem.
Usodna prepletenost Življenja in Smrti!
Eros in Tanatos dajeta mojemu življenju živost.