»Razmere so zdaj res hude, zima kaže zobe, sneži, zmanjkuje elektrike, tudi v bolnišnicah, pogosto ostajajo tudi brez tekoče vode, ljudi pesti lakota, primanjkuje jim zdravil,« razmere opisuje Eka Jokodo, Ukrajinka, ki zdaj z otroki živi v Murski Soboti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Analiza cen kmetijskih pridelkov je pokazala visoke marže pri dveh skupinah izdelkih
Podatke 165 zavezancev so zbirali pet mesecev. Pretežen del prodanih živil slovenskega porekla.
Zaradi zime in nizkih temperatur je največja potreba po generatorjih, ki proizvajajo električno energijo, zato je Cerkev kupila dva, od tega je za enega prispevala družina iz Celja, Karitas je prispevala riž, v sklopu EHO Podpornice pa so zbrali še zimska oblačila, je dejal Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem. Humanitarno pomoč bodo odpeljali v logistični center v Užgorodu, od tam pa v regije in kraje, še posebno na vzhod države, kjer pomoč najbolj potrebujejo.
»Vojna traja že skoraj eno leto, drugo zimo, na začetku se ji je posvečalo veliko pozornosti, ampak vojna je še vedno tu, razmere pa so še slabše, kot so bile po izbruhu vojne,« dodaja Novak in poudari, da je treba vztrajati in še naprej pomagati ljudem v stiski. Pri zbiranju pomoči se jim je pridružila tudi rimskokatoliška humanitarna organizacija Karitas. »Zdaj je pomembno, da vsi stopimo skupaj,« je jasen Novak, ki je tudi že sam trikrat odpeljal pomoč v Ukrajino.
Nikoli ne veš, kje in kdaj bo padla kakšna granata ali bomba, pravi Jokodova. »Tarče so najpogosteje električni transformatorji in vse, kar oteži življenje ljudi. Ker pogosto ni elektrike, si ljudje hiše pomagajo ogrevati z generatorji. Veliko jih potrebujemo, manjše za hiše, bolnišnice pa potrebujejo velike.« Ko sredi zapletenih operacij zmanjka elektrike, morajo zdravniki nadaljevati z naglavnimi lučkami in improvizirati. Po agregate v Slovenijo prihajajo tudi njeni starši, da bi jih odpeljali sorodnikom. Sedem so jih uspeli dobiti nazadnje, več ne, ker jih tudi tu zmanjkuje. »Tudi če imaš denar, ga ne moreš kupiti.«
Primanjkuje jim tudi toplih zimskih oblek. »Lahko imaš polno omaro, potem pa pade bomba in čez noč ostaneš brez vsega. Zima bo težka.« Eka Jokodo se občasno vrača v Kijev. Ljudje tam ostajajo optimistični in ne obupavajo. »Malo nas spominja na 90. leta, ko je bila prav tako težka situacija. Treba bo preživeti, ampak se ne predajamo.«
