»Moj oče Franc in mama Branka sta začela v malo manjši gostilni. Leta 1994 smo naredili prizidek z večjo sobo, kjer lahko postrežemo 100 ljudem. Takrat smo povečali tudi kuhinjo. Jaz sem že obiskoval gostinsko šolo in pri odprtju so mi pomagali sošolci in tudi učitelji.«
Kot pravi Dušan, je bil to vrhunec kariere njegovih staršev, ki sta bila takrat stara 50 let. Nekaj več kot desetletje pozneje jih je zaradi bolezni na hitro zapustil oče Franc in Dušan se je znašel v nepričakovani situaciji. »Takrat sem moral trdneje prijeti vajeti in narediti najnujnejše. Prenoviti stari del gostilne in kuhinjo, ki je bila zastarela. To je osnova, da imaš sploh razmere za delo, in zdaj res lahko delamo dobro, z odličnimi aparati in v prijetnem okolju,« je dejal Dušan. Gostinstvo sicer ni bila njegova prva izbira.
»Imel sem kar nekaj drugih idej, a sem bil po smrti očeta primoran prevzeti. Takrat sem si rekel, da če bom že delal v tem, bom dal od sebe 110 odstotkov, saj želim imeti v svojem poklicu dobro zgodbo. Nočem biti povprečen, ampak se bom trudil, da bomo vedno boljši,« je dejal Dušan.
Preplet tradicije in modernosti
Zorkovi še dalje rastejo na podlagi družinske zgodbe. V gostilni namreč delata tudi Dušanov brat Branko in žena Nina, imajo pa še šest zaposlenih. Gre za nekakšen preplet tradicije in modernosti. Mama Branka, ki je sicer že v pokoju, a je nepogrešljiva v kuhinji, pooseblja tradicijo, Dušan pa je tisti, ki tradicijo oblači v moderno. »Vedno gledam naprej. Kar že 100 let v Prlekiji delamo dobro, ne smemo in nočemo pozabiti, vedno pa se da še kaj izboljšati. Zato smo veseli, da smo medse dobili Andreja, ki nam zelo pomaga,« pravi Dušan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Nič ne bo s finalom in Evropo: Rogaška zmagala po enajstmetrovkah
Za nami je še zadnje dejanje pokalnega polfinala. V Fazaneriji sta se merila Mura in Rogaška. Za obe ekipi je to bila še zadnja priložnost, da ostaneta na vlaku za uvrstitev v evropsko tekmovanje. Rogaška glede na nizek položaj na prvoligaški lestvici tako ali tako, Mura pa bi sicer imela še teoretične možnosti tudi v prvenstvu, vendar je to glede na njene rezultate in igre v tej sezoni le malo verjetno. Zato bi morali črno-beli danes doma storiti vse, da se prebijejo v finale in ostanejo v igri za lovoriko. Vendar jim to ni uspelo. Po rednem delu je bilo 2 : 2, v podaljških pa so enostavno storili premalo, da bi si že takrat priborili zmago. Kazen je sledila pri enajstmetrovkah. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Svetuje jim prvi Slovenec z Michelinovo zvezdico
Andrej Kuhar, svetovljan, ki je rojen na Petanjcih, je delal v najboljših nemških, francoskih in tudi slovenskih restavracijah. Kot prvi Slovenec je prejel Michelinovo zvezdico in se je v Zorkovi zgodbi znašel s pomočjo Dušanovega očeta. »S Francem sva bila sošolca v gostinski šoli v Radencih. Ponovno sva se srečala, ko sem se vrnil iz tujine in prevzel Vilo Bled, že takrat me je povabil, da bi jim svetoval. Potem pa me je poklical, povedal, da je bolan, in me prosil, ali lahko pomagam sinu. Potem ko sem se po smrti žene vrnil na Petanjce in se upokojil, pomagam še bolj,« pravi Kuhar.
"Rad delim svoje znanje"
Kuharski mojster svetovnega slovesa v hiši Zorkovih vidi velik potencial
»Oni so široki, zanje je enako pomemben gost, ki pride le na kavo, in tisti, ki pride na malico ali večerjo. Široka je tudi njihova ponudba, nekatere stvari pa bomo še popravili. Je pa dejstvo, da če se v družini ne bi dobro počutil, ne bi bil tukaj,« pravi Andrej in doda, da je ravno dobro počutje bistvo Zorkovih.
Andrej jim svetuje, pomaga in jih uči
»Rad delim svoje znanje in v Zorku vidim perspektivo. Zorkova hiša ima tradicijo, je v dolgoletnem ustvarjanju, ki ga je Dušan podedoval od svojih staršev. To je ustvarilo substanco, ki je danes nihče več v tej obliki ne more ponoviti. Danes je čas prehiter, predrag. Za Zorkovimi je ogromno dela in razumevanja, kaj pomeni biti gostilniški šef ali 'virt'. Prostore imajo fantastične in velike, najpomembnejša pa je njihova filozofija 'vse za gosta'. Ljudje čutijo toplino in to je zelo pomembno. Dušan je v ženi našel nekoga, ki mu absolutno pomaga in je na njegovi strani, in to je v današnjem času več kot odlično.«
Zorko pravi, da mu je v čast, da ga uči tak strokovnjak. »Tako kot se mi zdi zelo veliko priznanje, da so nas ljudje izbrali za najboljšo gostilno. To se mi zdi celo večje priznanje, kot če te izbere strokovna komisija. Ponosen sem na to in ta naziv mi veliko pomeni. Verjetno tudi to, da nas ljudje vidijo kot hišo, kjer se počutijo dobrodošli.« Dušanov cilj je zgodbo gostilne Zorko peljati naprej in jo še izboljšati.
Preberite še:Zlata ponev Pomurja: "Če je nekdo dober, je lahko dober tudi deset let"
