Hotel je imeti neprepirljivo ženo in jo našel na Filipinih

Prepoznala sem ga – kajti nisva se zmenila za prepoznavni znak, recimo za nagelj v gumbnici ali pa Vestnik pod pazduho – po njegovi ženi. Sicer je v moje vidno polje res najprej prišel Boštjan, a šele, ko je za njim prišlo dekle temnih las in azijskega izvora, sem vedela, da je pravi in da čakam njih.

Ko sva si segla v roke in ko sem mu povedala, da sem ga pravkar klicala na mobilni telefon, ki pa ga je pozabil doma, saj se je oglasila njegova mama, se je nasmejal: »Ah, ne potrebujem mobitela, vedel sem, da me boš prepoznala, ko bo izza ovinka prišla Hanna.« In imel je čisto prav. Tudi po hčerki Atheni Asii bi lahko zaslutila, da je to družina, s katero sem zmenjena, saj ima mala, ki je kot živo srebro, prav tako vzhodnjaške poteze obraza, ki pa niso zelo očitne.
Moram priznati, da me je v družini Sobočana Boštjana Papiča, ki živi tudi v Manili na Filipinih, najbolj presenetila njegova žena Hanna. Zna namreč odlično prekmursko, razume in govori pa tudi slovensko! Kar za veliko Azijcev ne moremo reči. Poznam jih namreč kar nekaj, ki so se trudili osvojiti jezik našega naroda, pa je bil to za njih pretrd oreh. Naše narečje je namreč tako zelo drugačno od knjižnega jezika, da se slovenščine niti naučiti niso imeli kje, saj se v okolju praktično ne uporablja; večina jih govori seveda prekmursko. A za Hanno to ni bila ovira:

»Iskala sem tečaj slovenščine, a ga ne v Murski Soboti ne v drugih večjih prekmurskih mestih niso izvajali.« »Kje si se pa potem tako dobro naučila?« sem kar zazijala. Hanna: »Eh, šla sem v knjižnico in sem brala.« »Sama si se naučila govoriti in brati slovensko?« »Ja,« odgovori prostodušno, »saj ni tako težko.« Sezula me je. Sploh, ker glede slovenščine vsi jamrajo, kako je težka. Vključno s Slovenci.

Načrtno na toplo in načrtno po ženo

Boštjan: »Sem iz delavske družine, a vedno sem si želel iti 'na svoje', kar se posla tiče, in zdi se mi, da imam tudi žilico za to. Želel sem si torej svoj posel, a sem kljub temu najprej iskal službo. In sem delal kot krupje v igralnici Perla v Gorici, nato v Kranjski Gori; potem pa sem že odšel v Avstrijo v podjetje v zasebni lasti.

Preberite še

Odpri v novem zavihku

Na pomurski avtocesti zaprt prehitevalni pas, predvidena tudi popolna zapora

Zgodila se je prometna nesreča.

Osebni Arhiv

Boštjan Papič na Filipinih nadaljuje družinski posel in ima majhno trgovino, dodali pa so še svojo taksi službo.

Od tam sem se potem odločil oditi na svoje in odšel na Filipine.« Filipine? Nič mi ni bilo jasno … mislim – kje je našel prav Filipine? Boštjan se smeje: »Želel sem imeti za ženo Filipinko.« Zdaj mi je bilo jasno še manj. »Torej nisi šel tja za njo, ampak po njo?« Na tej točki pogovora sva se smejala že oba. Boštjan: »Da. Ker sem že prej imel zvezo z Azijko – takrat, ko sem delal v Avstriji –, bila je sicer s Tajskega, ki je Filipinom sosednja država. Zelo všeč mi je namreč njihova kultura, všeč so mi te ženske; ne vem, malo mirnejše so, ne tako glasne kot pri nas. Meni je namreč pomembno, da je mir pri hiši … one niso navajene vpiti in se prepirati in to mi je všeč. No, to je tako malo za šalo, a vseeno malo zares. Predvsem mi je pa všeč pri azijskih ženskah, da jim je najpomembnejša družina; otroci in mož. Tako da – ja, res, šel sem iskat partnerico. Posel se je razvil kasneje, ko sva se že poročila; ideja je prišla kasneje. Kako sem šel na Filipine? Turistično. Prvič za dva tedna, potem pa po tri tedne. Našla sva se ob pomoči njene tete. Najprej sem srečal neko drugo žensko, pa ni bilo kemije (smeh); no, s Hanno pa sva se ujela v prvi sekundi. Potem ko sva se spoznala, sem šel še dvakrat, mislim, sem in tja, potem sem ji pa predlagal poroko.« Po mesecu dni zakonskega stanu je tako Hanna prvič stopila v Slovenijo. Ko jo vprašam, ali je, ko je srečala Boštjana, prvič slišala za Slovenijo, me spet preseneti:

»Ne, ko sem spoznala Boštjana, sem že slišala za Slovenijo; sicer nisem imela pojma, kje je in kakšna je, ampak slišala sem pa že.« Začudena sem: »Kje pa?« Hanna je odkrita: »V Big Brotherju. Tudi pri nas smo namreč snemali ta šov in neka ženska iz vašega Big Brotherja je v okviru oddaje prišla v našo, filipinsko hišo. Takrat sem prvič slišala za vašo državo.« Boštjan se smeje: »To je res, čeprav ni vedela, kje smo. Tako sem ji na letalu, ko sva prvič letela sem, še kazal, kam pravzaprav odhaja.«

V Manili gneča, ki je za njegov posel odlična

Ko Boštjana povprašam, zakaj niso zdaj na Filipinih, saj je tam vendar ves čas toplo, mi pove: »Jaz gledam na vse skupaj malo drugače. Dejstvo je, da tam živimo v glavnem mestu. In v Manili je tak džumbus, da se ne da povedati … Mislim, da to za malega otroka ni prav fino. Sicer ni nič narobe, a če imamo možnost, in mi jo imamo, je boljše in lepše, če smo tukaj. Dokler Athena Asia še ni v šoli, se mi zdi to boljše – da smo več mesecev v letu tukaj, ker je bolj mirno; načeloma pa je tam boljše, to pa drži. A dokler mala še ni v šoli, bomo malo tu, malo tam. Zakaj nismo samo v Sloveniji? Bom povedal čisto odkrito. Azija je v vzponu in gospodarsko raste, medtem ko gre Evropska unija navzdol. In v Evropi ne vidim prihodnosti, sploh za svojega otroka ne.« Tako gre Boštjan z družino dvakrat na leto na Filipine: »Tudi za posel je to še sprejemljivo; mislim, ni noben problem, saj je zdaj tam posel že utečen.«

Kaj pa pravzaprav počneta Boštjan in Hanna? Boštjan: »Tudi poslovno sva združila moči, njena družina je imela že prej v Manili manjšo trgovino s špecerijo in zdaj to vodimo naprej. Sva pa malo razširila in dodali smo taksislužbo; to nam je glavni posel.« V takem velikem mestu, pravi Boštjan, je dela za vse taksiste dovolj. »Je pa tudi njihova mentaliteta, ker se tiče dela in službe, čisto drugačna od naše. Oni recimo delajo ves dan. Ni tega, da delaš osem ur in 'zapreš'. Tega ni, delajo praktično 24 ur na dan. Pa pri tem ne govorim le o taksistih, ampak o vseh službah.«
Se pa Hanna stežka navaja na naše podnebje.

»Ja, seveda mi je mrzlo, na to ne vem, ali se bom kdaj navadila. Drugače pa mi je tukaj, v Murski Soboti, všeč, ker je manj ljudi in bolj mirno. Za zdaj mi to ustreza, da smo malo tu in malo tam. Tudi na hrano sem se navadila; pogrešam sicer mango in premalo rib se je tukaj, mi doma pojemo več rib. Drugače pa sem se tudi na hrano hitro privadila. Naša tipična jed? Mi imamo tradicionalno hrano 'balut', to je jajce, v katerem je še zarodek. Pa recimo 'halo halo', to pa je sladica, v kateri je vse skupaj naribano: sadje in zelenjava – recimo fižol je tudi notri pa kokos, vse to pa je zmešano s sladoledom. Meni pa je od prekmurske hrane najbolj všeč prekmurska gibanica.«