Pomgrad tudi v tem letu s partnerji sodeluje pri pomembnih infrastrukturnih projektih, med drugim pri nadgradnji železniške proge na odseku Pesnica–Šentilj, kar je največji projekt v zgodovini družbe, vreden več kot 100 milijonov evrov. Prav tako sodelujejo pri projektu širitve Splošne bolnišnice Celje, spomladi letos bodo dokončali gradnjo študentskega kampusa v Osijeku. V leto 2020 vstopajo dobro zasedeni, prav tako je po Polaničevih besedah že zapolnjen dobršen del knjige naročil za leto 2021. Pred kratkim so s Stanovanjskim skladom podpisali pogodbo o gradnji 212 stanovanj v soseski Pod Pekrsko gorco v Mariboru.
Dokončali ste projekt gradnje kompleksa s 94 stanovanji na Švedskem. Kaj taka referenca pomeni za nadaljnje nastope družbe na tujih trgih?
»Projekt na Švedskem je deviacija od naših siceršnjih projektov, saj je bil na odročni lokaciji. Z njim smo želeli ugotoviti, ali smo to sposobni delati. Pokazalo se je, da imamo kompetentne ljudi in dovolj znanja, tako smo ga skupaj s pomurskimi podizvajalci uspešno izvedli. Novih projektov na Švedskem trenutno ne načrtujemo, razlog je bistveno slabše razmerje med evrom in švedsko krono, ki ni več v našo korist. Zato tuja podjetja tam niso več tako konkurenčna, kot so bila takrat. Smo si pa tam ustvarili ime in ob spremenjenih razmerah bomo v prihodnosti rade volje sodelovali še v kakšnem projektu, če bo priložnost. Projekt visoke gradnje trenutno v tujini izvajamo edino na Hrvaškem, kjer imamo tudi dve družbi.«
Ob lanski podelitvi nagrad za pomursko podjetje leta ste bili precej kritični do odnosa države do gradbeništva. Kje vidite največje težave?
»Gradbeništvo v Sloveniji je v zadnjih štirih letih v povprečju ustvarilo 4,7 odstotka BDP, v letošnjem in prihodnjem letu bo ta delež okoli 5,7 odstotka. Na primer turizem, o katerem veliko govorimo in v katerega veliko vlagamo, ustvarja samo dva odstotka BDP. Leta 2018 smo v celotnem slovenskem gradbeništvu zaposlovali 67 tisoč ljudi, v boljših letih pa skoraj 92 tisoč ljudi. Zaposlujemo skoraj dvakrat več ljudi kot turistična panoga, s katero se vsi ukvarjajo, kar je sicer prav, da me ne bi kdo narobe razumel, ampak z nami se na drugi strani ne ukvarja nihče. Nihče ne pripravlja strategije razvoja slovenskega gradbeništva, s katero bi odgovorili na vprašanje, kje so naše priložnosti. To strategijo mora napisati država, mi je sami sebi ne moremo, ker to ne bi bilo korektno. Če bi od države dobili smernice, kako sama vidi gradbeništvo, bi se temu lahko ustrezno prilagodili. Gradbeništvo je izjemno pomembna panoga, ki jo v celotni Evropi ščitijo in se z njo ukvarjajo, saj vedo, da ima številne multiplikativne učinke. Prav bi bilo, da nas tudi doma tako obravnavajo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Enosmerna za Auschwitz
Težava je, ko oblast na istem vlaku nekaterim nameni vozovnico za prvi in drugim za drugi razred.
Kaj konkretno pričakujete od te strategije?
»Težav v gradbeništvu je ogromno. Prva je javno naročanje. To sicer ureja korekten zakon, ki določa način delovanja, po katerem posluje celotna Evropska unija, težava je v njegovem izvajanju. V zakonu je napisano, da mora obveljati ekonomsko najugodnejša ponudba, kar pomeni, da naj bi poleg cene preverjali tudi druge kriterije, kot so število zaposlenih in količina strojne mehanizacije, način izvedbe, izpolnjevanje terminskih rokov in tako naprej. Ampak javni naročnik je pri nas doslej vedno zagovarjal stališče, da je cena edini pomemben kriterij. Tuja in lokalna podjetja želijo dobiti reference, zato postavljajo dampinške cene, da pridejo do poslov.
Potem je tu vprašanje delitve odgovornosti. V Sloveniji je vedno za vse kriv izvajalec, a pri gradnji sta poleg izvajalca še naročnik in projektant. Izvajalec naredi samo tisto, kar mu naročijo. Tudi če opozarjamo na napake, še ne pomeni, da nas upoštevajo.
Želimo si tudi večje aktivnosti inšpekcijskih služb. Inšpektorjev je premalo glede na to, kar se dogaja na področju gradbeništva in delovnopravne zakonodaje. Inšpektorji največkrat nadzorujejo večja podjetja, ne ukvarjajo pa se z manjšimi izvajalci in z delom na črno, ki ga je v Sloveniji veliko. Bodimo iskreni, skoraj vedno, ko neki zasebnik pride delat k naročniku, ga vpraša, ali hoče, da mu za delo izstavi račun, ali ne. Večina ljudi seveda želi delo brez računa, saj je to zanje ugodneje.
V Avstriji moraš narediti mojstrski izpit, ki ga podeljuje pristojna zbornica, če želiš delovati v gradbenem sektorju. Tega pri nas ni, vsakdo lahko odpre gradbeno podjetje in brez težav pride do posojila za nakup gradbene mehanizacije. To tako ne more biti.
Podpisniki gradbene kolektivne pogodbe smo zgolj velika podjetja, zato ta v Sloveniji nima splošne veljave. Lahko povem primer iz Švedske. Nismo bili podpisniki njihove kolektivne pogodbe, a nas je njihov sindikat prisilil, da smo jo podpisali, saj sta bila sindikat in inšpekcijska služba povezana, nam pa so začeli odrejati inšpekcijske nadzore. Pa smo izplačevali višje plače, kot jih predpisuje njihova kolektivna pogodba. Pri nas te zavesti ni in tu delamo veliko napako.
Treba je urediti tudi področje mineralnih surovin. Do leta 2021 bo poteklo 140 koncesij za pridobivanje mineralnih surovin, če te ne bodo podaljšane, v Sloveniji ne bo več na voljo osnovnega materiala za proizvodnjo asfalta in betona. Službe, ki se s tem ukvarjajo, so podhranjene ali nimajo interesa, da bi zadevo pravočasno rešile.
Vsi se pogovarjamo o digitalizaciji gradbeništva, a najprej moramo imeti urejene temelje hiše. To pomeni tudi to, da moramo standardizirati popise del. Danes lahko popise del v predračunih vsak popisovalec zapiše po svoje, tako pride do izigravanj.
Skratka, potrebujemo direktorat za gradbeništvo, ki bi bil naš sogovornik za vse omenjene težave.«
Omenili ste tudi, da bi bile plače višje, če ne bi manjša podjetja poslovala na črno.
»Govoril sem o statističnih plačah, saj nekatera mikro in majhna gradbena podjetja izplačujejo minimalne plače, nekaj pa dajo delavcem v gotovini. Zato so plače v slovenskem gradbeništvu bistveno višje, kot kaže statistika. V letu 2018 je bila povprečna plača v gradbeništvu 1348 evrov bruto.«
Gradbena podjetja v Sloveniji, tudi vaše, so pogosto tarča očitkov zaradi najemanja agencijskih delavcev, zato naj bi podatki o višini plač prikazovali izkrivljeno sliko.
»Vse delavce, ki jih najemamo na ta način, najemamo pri renomiranih agencijah z ustreznim dovoljenjem. Te delavce plačujemo v skladu z zakonom, ki pravi, da mora biti agencijski delavec plačan enako kot delavec, ki je pri nas zaposlen. S temi očitki se ne morem strinjati.«
Je danes zaradi odhoda številnih Pomurcev na delo v Avstrijo težko najti domače gradbene delavce?
»Danes je doma bistveno težje najti kvalificirane delavce, ki so pripravljeni delati v gradbeništvu, kot pred desetimi ali petnajstimi leti. S tem se srečujejo tudi v drugih panogah, povsod tam, kjer gre za delo v težjih razmerah. Teh odhodov je bilo v preteklosti več, saj tudi Avstrija ni obljubljena dežela, kar nekaj naših delavcev se je od tam že vrnilo k nam. Se pa strinjam z oceno, da smo zaradi bližine Avstrije bistveno bolj podvrženi tem težavam kot neko podjetje v osrednji Sloveniji ali naš konkurent iz Novega mesta, ki lahko zaposluje hrvaške delavce.«
Marsikoga je presenetilo, da se niste prijavili na razpis za gradnjo drugega tira. Zakaj ste se tako odločili?
»Ne drži, da se nismo prijavili. Nismo pa v nobenem konzorciju kot partner, temveč nastopamo kot podizvajalec. Razlog je preprost – tveganja, povezana s tem projektom, so prevelika in ne vem, ali bodo ustrezno ovrednotena v končni ceni. Tega se večina gradbincev premalo zaveda.«
V katerem konzorciju sodelujete?
»V konzorciju s Kolektorjem.«
V zadnjih desetih letih je prišlo do precejšnjih sprememb pri igralcih na slovenskem gradbenem trgu. Nekateri so propadli, drugi so se okrepili. Je danes ta trg konsolidiran? Vidimo, da s Kolektorjem sodelujete pri več projektih. Je v prihodnosti predvideno še tesnejše sodelovanje z njimi?
»Vsi slovenski gradbinci sodelujemo pri različnih projektih. Včasih sami nimamo dovolj resursov, drugič morda nimamo potrebnih referenc, zato bodo takšna sodelovanja vedno prisotna. To je običajna praksa tudi v tujini, ko recimo v Avstriji sodelujeta Strabag in Porr, ki sta tam med največjimi igralci. Samo pri nas iz tega delamo velike zgodbe in govorimo o nečednih poslih. Slovenski gradbeni trg se bo še moral konsolidirati, vprašanje je, kdaj in po kakšni ceni. Problem našega trga je tudi veliko število inženirskih podjetij, kar je posledica propada velikega števila gradbincev. Ne glede na to, koliko gradbincev bi se potencialno lahko združilo, morajo tekmovati z majhnimi gradbenimi podjetji, ki jih najamejo inženiring podjetja, tako pa je težko poslovati.«
Zakaj na avstrijskih razpisih zmagujejo avstrijska gradbena podjetja?
»Zato, ker znajo tehnične pogoje na razpisih zapisati tako, da jih lahko izpolnjujejo samo avstrijska podjetja. V Sloveniji smo bili tudi na drugih področjih vedno bolj papeški od papeža. Nikoli se ne vprašamo, kaj posamezni evropski predpisi pomenijo za naše gospodarstvo, to pa je prvo, kar storijo v tujini, preden sprejmejo neke sugestije Evropske unije. Nato sprejmejo zakone, ki zadostijo kriterijem EU in hkrati ščitijo domače gospodarstvo. V Avstriji znajo to narediti in zagovarjati. Tudi če morajo čez čas zaradi tega plačati kazen, je ta manjša, kot bi bila škoda, če bi posel oddali tujcem. V Avstriji so tuji gradbinci zaželeni, a le kot podizvajalci avstrijskih podjetij. Tam ne boste videli, da bi avtocesto obnavljal Pomgrad, mi bomo sicer morda tam prisotni kot podizvajalci, a naših napisov ne bo. To je posel, ki ga bo dobil Strabag ali kateri drugi večji gradbinec, saj ščitijo domače gospodarstvo.«
