Pogovarjali smo se s kandidatkama in kandidatom za petega predsednika države, ki so jim dozdajšnje javnomnenjske raziskave dajale največje možnosti za izvolitev. Kot zadnja pa je na vrsti pravnica, nekdanja novinarka in informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Predsedniške volitve bodo 23. oktobra, morebitni drugi krog pa dva najbolje uvrščena kandidata čaka 13. novembra.
Vodite uspešno odvetniško podjetje. Zakaj ste se odločili za vstop v politiko?
»Politiko spremljam kot zunanji, kritični opazovalec že več kot 30 let in vsake volitve me stranke vabijo v politiko. Izvršilna veja oblasti me ni nikoli zanimala, za predsedniško funkcijo pa sem si dolgo govorila, da sem premlada. Zdaj pa se mi vendarle zdi, da imam dovolj modrosti in da sem si nabrala v vseh teh letih dovolj znanja, poleg tega me je veliko ljudi tudi nagovarjalo, naj vendarle kandidiram. Po desetih neprespanih nočeh sem to odločitev sprejela. Z mislijo, da je tudi na tej funkciji mogoče narediti še marsikaj dobrega za državljanke in državljane. Lahko mi rečete, da sem idealist, ampak iskreno verjamem, da imam dovolj energije in podpore ljudi. Predsednik se v Sloveniji voli neposredno, kar pomeni, da ima predsednica na podlagi tudi tega dovolj veliko moralno moč. Ne bojim se biti moralna avtoriteta, saj je ne nazadnje predsedniška funkcija takšna, da je pristojnosti zelo malo in je več drugega manevrskega prostora, kjer se da z zdravim razumom in voljo še marsikaj narediti.«
Nekateri so mnenja, da bi morali okrepiti pristojnosti predsednika države. Se strinjate s tem?
»Da, strinjam se. Slovenska umestitev predsednika v ustavni red je nekakšen hibrid. Tam, kjer poznamo parlamentarno demokracijo, imajo predsedniki manjšo moč, ampak se tudi volijo v parlamentu. Pri nas pa smo se kljub temu odločili za neposredne volitve. Glede na to bi si predsedniška funkcija gotovo zaslužila nekaj več pristojnosti.«
Toda ali smo dovolj zreli za povečanje pristojnosti predsednika države? Lahko namreč pride do nagajanj, če predsednik prihaja z nasprotnega političnega pola kot vlada.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
»To je žal kruta realnost slovenske politike. Nikoli nisem bila članica politične stranke, kar se mi zdi, da je pri predsedniški funkciji lahko izrazita prednost. Res pa je, da v Sloveniji ne znamo in ne zmoremo poenotiti leve in desne politike pri strateških temah. Zato je pomembno, kakšnega predsednika imamo, in pri tem je treba zaupati volivkam in volivcem, da znajo na neposrednih volitvah prepoznati tistega, ki lahko zadovolji večino slovenskega prebivalstva. Ne sprejemam teze, da mora biti predsednik všečen vsem. To je poskušal Borut Pahor. Biti v coni udobja in se ne oglašati iz strahu, da bi kogar koli užalil, ni dobro za nobeno funkcijo. Pri predsedniški funkciji se mi še posebej zdi, da se je vendarle treba oglašati takrat, ko predsednik začuti, da je tako prav. Vsako kopičenje moči v eni osebi pa seveda lahko ob izvolitvi neprimerne osebe hitro pripelje do avtoritarnosti. Zato menim, da je bolje, da imamo v Sloveniji parlamentarno demokracijo, ampak z več pristojnostmi tudi na strani predsednika. Neposredna izvoljenost vseeno daje osebi večjo legitimnost in ne samo moralne, ampak tudi siceršnjo moč, ki pa jo lahko zrelo uporablja le zrel predsednik ali predsednica. Prepričana sem, da večina volivcev in volivk to zna dobro preceniti.«
Med vašimi podporniki sta med drugimi nekdanja predsednika Milan Kučan in Danilo Türk, ni pa stranke SD.
»Zelo sem vesela, da me dva edina nekdanja predsednika vidita kot dostojno naslednico na tem položaju. Sama sem že večkrat povedala, da si želim podpore strank, saj lahko podporniki strank pomembno pomagajo pri rezultatu volitev. Dobro je, da se med seboj podpremo tisti, ki razmišljamo vsaj približno politično, filozofsko-nazorsko podobno. Lahko povem, da bi bila vesela podpore tako Levice kot SD-ja, ampak če podpore ne bo, grem svojo pot naprej.«
Torej je zamera do SD iz leta 2014, ko ste neuspešno kandidirali za generalno direktorico RTV Slovenija, pozabljena?
»Pozabila tega ne bom nikoli. To je bila kruta in grenka izkušnja zame, ko je 14 dni po imenovanju za generalno direktorico sledila nezakonita razrešitev, kar je pripisati tudi stranki SD. Znam odpustiti, pozabila pa verjetno ne bom nikoli, ker vem, da se mi je zgodila krivica. Imam pa občutek, da vendarle poskuša stranka SD narediti odmik od tega, kar se je dogajalo v preteklosti. Bila sem na okrogli mizi SD, kjer smo govorili o medijski politiki in predvsem o RTV. Med mladimi in tudi starejšimi politiki iz te stranke sem začutila, da so spoznali, da lomastenje po nacionalnem zavodu na koncu ne koristi nikomur. Naj dodam, da se mi je predsednica stranke Tanja Fajon tudi osebno opravičila zaradi tega, kar se je leta 2014 zgodilo, in jaz sem to opravičilo sprejela.«
Stanje na RTV Slovenija, ki danes verjetno ni pod vplivom SD, je trenutno precej skrb vzbujajoče. Kako bi ga presekali?
»Tendenca vsakokratne oblasti, da želi imeti pod svojimi perutmi nacionalno RTV, še bolj specifično seveda informativni program, je zvezda stalnica. Saj vemo, da je stranka SD dolgo držala svoj vpliv na RTV Slovenija, desnica pa ga zdaj želi na brutalen način prevzeti, in to na popolnoma napačnih temeljih. To, da se danes pogovarjamo o prvem in drugem programu, ki naj bi bil eden levi, drugi desni, je strup za javni interes. S tem naredimo škodo dvema skupinama. Prva skupina so gledalci. Če jih zapreš v lastne mehurčke, ko vsak gleda samo tisto, kar želi slišati, in ne sliši tega, kar bi morda bilo dobro, da sliši, ne bo pretoka vsebin med drugače mislečimi. Ni družbe na svetu, kjer bi vsi razmišljali enako, zato se moramo poslušati. V zaprtem mehurčku žal ni prostora za kakovosten dialog, saj se bo program urejal s predispozicije politične obarvanosti. Drug problem, ki je zame kot nekdanjo novinarko še hujši, pa je ta, da novinarje usmeriš v en ali drug program, torej jih razdeliš na leve in desne, pa so lahko popolnoma apolitični. S tem bodo do konca svojega življenja politično označeni. Nacionalna RTV si česa takega ne bi smela privoščiti. Moja ideja je prelita v nov zakon o RTV. Kolikor toliko povečati depolitizacijo programskega sveta, prek katerega se imenuje ali vpliva na imenovanje odgovornih urednikov, direktorjev radia, televizije in ne nazadnje tudi generalnega direktorja. Tu se mi zdi, da bi se morala politika umakniti. Čim več predstavnikov programskega sveta bi zato morali imenovati zunaj državnega zbora, v civilni družbi, in predvsem zmanjšati število programskih svetnikov z 29 na 15 ali 17. Razprave v programskem svetu so namreč daleč od konstruktivnih, tudi zaradi prevelikega števila svetnikov. To so stvari, ki se jih da popraviti in vsaj poskusiti jih je treba popraviti. Člani programskega sveta bodo vedno tako ali drugače politično razmišljali, saj je vsak človek 'homo politicus'.Tudi tisti, imenovani po novem zakonu, o katerem nas sicer še čaka referendum. Ampak politične stranke neposredno ne bi smele imeti vpliva na odločanje v tem javnem zavodu.«
Ste se pa tudi sami znašli v vojni z nekaterimi mediji, zaradi nekaterih svojih izjav.
»To je zgodba, kjer sem jaz, glede na to, da zelo dobro poznam medijska ozadja, morda povedala malce preveč. Toda le nekaj dni po teh mojih izjavah se je izkazalo, da to, kar sem povedala, ni bilo iz trte zvito.«
Kako pa gledate na te prebege iz novinarstva v politiko?
»Tudi novinar je samo človek, ki lahko zaide v drug poklic. To, na kar sem jaz želela opozoriti, je podtalno delovanje v prid določeni politični opciji pred samim prestopom. Da je nekdo v funkciji novinarja že delal za določeno politično opcijo, bi moralo skrbeti čisto vsakega politika, pa jih očitno ne, in novinarja, ki mora sam razčistiti s svojo vestjo. Javnost takšne negativne odklone po mojem mnenju že zna prepoznati.«
Bo torej predsedniška kampanja »umazana«?
»Glede na to, kakšne so bile predvolilne bitke na teh in prejšnjih parlamentarnih volitvah, bi bilo zelo naivno pričakovati bolj čisto kampanjo. Že sedaj dobivam udarce z leve in desne, ker sem neodvisna kandidatka in nimam podpore največjih strank ne na levi ne na desni. Želim pa si, da ta kampanja ne bi temeljila na lažeh, izmišljotinah, polresnicah in brutalnih napadih na enega ali drugega kandidata. V kakšnem mediju lahko zasledite vsak teden tudi do šest negativnih člankov o meni. To ni novinarstvo, ampak neka jeza ljudi v ozadju, ki izkoriščajo novinarski poklic za diskreditacijo. Pa ne samo mene, diskreditacije so deležni tudi mnogi drugi, ki niso prijateljski z določeno politično opcijo.«
Javnomnenjske raziskave vam sicer kažejo dobro. Vas to preseneča?
»Da in ne. Ko hodim po terenu, spoznavam, kako zelo se čuti, da sem že 25 let med ljudmi. Da delam v imenu ljudi in za ljudi. Bila sem informacijska pooblaščenka, delovala sem tudi na Rdečem križu, sodelujem z Zvezo prijateljev mladine. Na obiskih po Sloveniji se mi večkrat zgodi, da do mene kdo pristopi in me spomni na kakšno dobro delo, ki sem ga naredila. Recimo pred dnevi k meni pristopi gospa in mi reče, ali se spomnite, ko ste mi pred petnajstimi leti brezplačno svetovali in mi tako rešili problem. Pred nekaj dnevi pa mi je pisala gospa, da bo njena danes polnoletna hčerka volila zame. Gre za zgodbo, ki sem jo že zdavnaj pozabila. Ko sem še delala na POP TV in sem z dekleti v prvem ženskem motorističnem klubu v Sloveniji obiskala pediatrično kliniko, sem takrat hudo bolno punčko deset minut vozila z motorjem po dvorišču klinike in tega se to dekle še danes spominja. To so te majhne zgodbe, ki se dotaknejo ljudi. Teh 25 let mojega tovrstnega delovanja se zelo pozna in zdaj, ko hodim po Sloveniji, sem vesela, da imam tolikšno podporo.«
Ali zdaj, ko je od kandidature nenadoma odstopila Marta Kos, pričakujete, da vas bodo podprli v Gibanju Svoboda?
»Odstopa Marte Kos nisem pričakovala in ga tudi obžalujem. Vendar ne glede na to ostajam osredotočena na svojo kampanjo in uresničitev ciljev, ki smo si jih zastavili. Večkrat sem že dejala, da se ne bom branila podpore strank, s katerimi si delimo ključne vrednote in nazorske usmeritve. Odločitev o podpori pa bodo sprejeli v stranki.«
Povejva še nekaj o trenutno najbolj pereči zunanjepolitični temi – vojni v Ukrajini. Ravno vaša podpornika, nekdanja predsednika, sta bila med podpisniki pisma o spremembi politike do Rusije, ki ga je moč razumeti precej prorusko. Kakšno je vaše stališče do tega vprašanja?
»Jaz sem morda nekje na sredini vsebin obeh pisem, ki sta se pojavili v javnosti. Na to področje gledam tudi z mednarodnopravnega vidika in sem strahotno nezadovoljna, ko opazujem, v kakšnem krču se je znašla Organizacija združenih narodov. Stalne članice varnostnega sveta so namreč zmagovalke druge svetovne vojne in nikomur se ni niti sanjalo, da bi zmagovalka nad fašizmom in nacizmom lahko naredila tako hud agresorski korak, kot ga je storila Rusija v Ukrajini. Tu ni opravičila. Začeti vojno je zame nekaj, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da se mir ne bo nikoli sklepal na bojišču. Tudi če bi v generalni skupščini OZN sprejeli neko resolucijo, da bi v Ukrajino napotili tako imenovane modre čelade, te lahko pridejo tja šele ob premirju in se postavijo na razmaknjeno vojno črto. Kako priti do tega koraka? Nimam magične krogle. Mnoge vojne tega sveta se začnejo zaradi problemov manjšinskih narodov, ki živijo zunaj države svoje narodne pripadnosti, in prav to se je zgodilo tudi med Rusijo in Ukrajino. Z vidika mednarodnih resolucij, konvencij in deklaracije o človekovih pravicah se moramo zavedati, da so manjšinske pravice temeljne človekove pravice, ki jih vedno mora reševati država, kjer manjšine prebivajo. Da pa ne bom govorila samo proti Putinu, ki je zame storil nedopusten korak, in trenutno ne vidim človeka, ki bi ga znal ustaviti, moram dodati nekaj glede manjšinskih pravic. Strahovito nespametno je bilo od Ukrajine, da niso spoštovali sporazuma Minsk 2, ki je jasno določal, da mora ruska manjšina v vzhodni Ukrajini zadržati svoj jezik in določeno stopnjo avtonomije. Tu je Ukrajina naredila veliko napako, ko je provocirala do skrajnosti in Rusija ni več hotela mižati. Ne opravičujem agresije, ampak za tango sta vedno potrebna dva in tudi tukaj ima Ukrajina delček svoje odgovornosti. Glede na dogajanje pa seveda daleč največja, moralna in siceršnja, odgovornost leži na ramenih predsednika Putina.«
Naj vam za konec postavim še moje standardno vprašanje: kako vidite Pomurje in kaj lahko storite za dobrobit tukajšnjih prebivalcev?
»Kar se tiče Pomurja, bo gotovo ena od nalog predsednice, da se naredi tehten razmislek, kako uvesti pokrajine. O tem govorimo že zelo dolgo, a še danes jih nimamo, pritiska nas pa tudi Evropska unija zaradi črpanja evropskih sredstev. Ali naj jih bo 15 ali 10, prej manj kot več, če mene vprašate, ampak tukaj je treba narediti bistveno več, predvsem izdelati natančne analize prenosa pristojnosti na pokrajine, da te ne bodo zgolj novi birokratski aparat. Pomurje je dolgo časa capljalo za razvitimi drugimi deli Slovenije, toda menim, da tega objokovanja v vaši regiji ni več. Ta razvoj malih družinskih podjetij, ki postajajo velika, pomeni, da ste se postavili nazaj na noge. Ocean Orchids, Paradajz (Lušt), Roto, Varis, Transpak ... za to, kar so vaši lokalni podjetniki naredili s svojimi rokami v družinskih podjetjih, se jim je treba pokloniti. Zdi se mi, da je Pomurje nehalo obžalovati, da Mure in drugih večjih sistemov ni več. Zelo dobro se zavedate, kaj ste dve vaši najmočnejši panogi, vsaj jaz ju tako vidim in me popravite, če se motim …«
Turizem in kmetijstvo?
»Točno to. Ko prideš v Pomurje, vidiš turistične kmetije, butične nastanitve, termalno vodo. Pred dnevi pa sem se recimo pogovarjala z domačinom iz Pomurja, ali bi bilo smiselno, da bi imelo Pomurje tudi svojo univerzo. Tudi to je nekaj, kar mogoče vi pogrešate, ampak sva na koncu prišla do zaključka, da morda ni potrebe, da pa bi ena od slovenskih univerz lahko tu imela fakultete, ki so potrebne za razvoj regije v njenih ključnih gospodarskih prednostih. In sva spet pri turizmu in kmetijstvu, na tem je treba delati. Ne nazadnje pa vem, da je gospod Slavinec precej naredil tudi za vpetost znanosti v to regijo. Nekje sem prebrala, da imate v Pomurju največ doktorjev znanosti na prebivalca, kar pomeni, da imate v regiji pameti ogromno. Ta vaša pamet je iz nekdanjega grdega račka danes naredila vzhajajočo zvezdo. Mislim, da imate vse danosti, da ta regija lahko napreduje, predvsem pa ste zelo prijetni ljudje in se pri vas zmeraj zelo dobro počutim.«