Ste aktivist, revolucionar, brez dlake na jeziku, o čemer pričajo tudi naslovi svetovnega prvaka v debatiranju. Od kod ta uporniška duša?
»Mislim, da je Edo Maajka enkrat rekel, da se antifašist rodiš. Normalno je, da ti ni prijetno, da ljudi pretepajo in da nekateri ljudje živijo veliko slabše življenje. To je normalno.«
S tem ste torej rojeni?
»S tem smo vsi rojeni. Otroci, čeprav so včasih nesramni in koga udarijo, drug drugega sistematično ne zatirajo. Tudi če pogledamo, kako se ljudje odzivajo ob naravnih nesrečah, poplavah, vojnah, vidimo, da so prijazni drug do drugega, si pomagajo. Tako da to ni nič čudnega. Mogoče je ključna razlika v tem, da sem imel privilegij, da sem se v mladosti in med odraščanjem znašel v krogih, ki so spodbujali, da poveš, kaj te moti. Ko sem še debatiral, je pokojni Alfred Charles Snider, velikan debate, vsakič, ko smo se srečali, dejal The world is run by those who show up oziroma svet vodijo tisti, ki se pojavijo.
Saj ni res, da je ljudem, ki ne gredo protestirat, vseeno. Mogoče samo nimajo možnosti, da se tisti trenutek pojavijo. Sicer pa mislim, da je vsak najstnik revolucionar, mislim, da ne moremo biti ljudje, ki jim je vse v redu tako, kot je.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Ampak ta miselnost, da je v redu tako, kot je, je pogosta v Pomurju. Se vam ne zdi?
»V redu je, tako kot je, dokler si živ in stvari niso grozne. Ljudem bi se zmešalo, če ne bi znali vzdržati v okoliščinah, v katerih so se znašli. Življenje je nasilno. Ljudje se navadijo na stvari, kar je nujno, da preživimo. Se mi pa zdi pomembneje, da se vzgaja neka vera v to, da je stvari mogoče spremeniti.«
Vroča tema ta trenutek so protesti, tako v Sloveniji kot po svetu. Bili ste organizator prvega protesta Proti koaliciji sovraštva, ko se je vlada sestavljala, da poslance SMC in Desus spomnite, kaj so obljubljali na zadnjih volitvah. Se protestov še udeležujete?
»Iskreno, nisem bil na vseh protestih, tudi zaradi tega, ker nimam kolesa. Pred časom me je namreč povozil tovornjak in potem je prišla korona, moje kolo je bilo uničeno in ga trenutno nimam. Sem pa skrbel za digitalno podporo protestov. V Sloveniji imamo to srečo, da so zelo mirni in prijazni, zato ni treba lagati o tem, da protestiraš. Niti ni treba razmišljati o udeleževanju protestov kot o nekem velikem žrtvovanju. Ni tako, da se tam zdaj vsako sekundo dereš lopovi, lopovi, ampak greš tja s prijatelji in je zelo podobno temu, da greš s prijatelji na pivo. Politično organiziranje mora biti prijetno, če hočemo, da bo učinkovito. Tudi ljudje, ki sedijo v vladi, se imajo fajn, dokler sedijo v vladi. Nihče ne reče, ko pride v službo, o moj bog, spet moram tu trpeti, ker sem na oblasti.«
Slovenci sicer nismo najbolj znani po protestih. Francozi so znani po tem, da protestirajo za vsako malenkost, tudi vročekrvnim Špancem ni težko iti na ulice. Tokrat se mi prvič zdi, da je v družbi zavrelo, da brbota. Smo na pragu sprememb in tega, da zakrpamo ideološke razpoke?
»Vsekakor hodimo na ulice manj kot v nekaterih drugih državah, ampak vstaje, ki so se dogajale pred sedmimi leti, so bile množične. Ne smemo pozabiti, da je bilo na ulicah več kot 50 tisoč ljudi. Je pa malo drugačen odnos do tega, kdaj se gre protestirat in zakaj se gre protestirat. Mislim, da se pozablja na to, kakšno moč imajo protesti, in ko se protestira, velikokrat nimaš zares možnosti, da bi predstavil alternativo. To veliko ljudi odbija od tega delovanja. Vendar je treba razumeti, da protesti šele odpirajo možnosti za kakršen koli resen pogovor. Ob petkih ob sedmih zvečer nihče ne bo rešil ničesar, a če se bo dovolj dolgo protestiralo, se lahko kaj premakne. Slikanje protestov kot nečesa, kar bo pomenilo apokalipso, je napačno.«
Kaj je glavno sporočilo protestov?
»Ne morem govoriti v imenu vseh, je pa pomembno razumeti, da ljudje protestirajo iz zelo različnih razlogov, vsi pa so legitimni. Nekdo protestira zaradi tega, ker je videti, da so ukradli 200 milijonov evrov in bodo zdaj sami sebe preiskovali. Drugi protestirajo zaradi napadov na medije, tretji zaradi uničevanja narave. V položaju, v katerem smo se znašli, je veliko stvari tako zelo slabih, da je razloge težko povzeti v enem stavku.«
Kaj vas najbolj žuli?
»Mene motijo vse te stvari. Osebno mi je najtežje razumeti, da so zamenjali direktorja statističnega urada. Meni se to bere kot epizoda iz Monty Pythona, absurden skeč na televizorju. To se mi zdi res grozno. Tudi zato, ker je tako zelo očitno v nasprotju z zakonom, a so vseeno to naredili, in zdaj se to kar normalizira. Jaz bi se samo to drl, pa čeprav vem, da je to politično neoportuno in so veliko večji problemi od tega.«
Hodite na volitve in volite?
»Seveda. Hodim na volitve, oddajam glasovnice.«
Kaj to pomeni? Da ni izbire?
»Tudi če kdo ne želi oddati glasu za katerega koli kandidata, oddati neveljavno glasovnico je pomembno.«
Zdaj je zelo žgoča tema sprememba volilnega sistema, ker se nam rok izteka. Kakšen volilni sistem bi bil za nas boljši?
»O tem nisem pripravljen soditi, ker je to zelo kompleksen problem. Kar me skrbi in moti, je popolna odsotnost resne razprave o tem. Po moje bi morali vprašati vse volivce, kakšen sistem razumemo in si ga želimo, a se o tem zares ne govori. Če bi bili velika korporacija, ki bi se spraševala, ali bo začela na popolnoma drugačen način zaračunavati svoje storitve, se o tem ne bi pogovarjalo 90 direktorjev v eni sobi, ampak bi najprej vrgli nekaj tisoč evrov v raziskave trga, opravili pilotne eksperimente na majhnem vzorcu ljudi, preverili, ali je vse v redu. Mi pa nismo dobili nič od tega. Zelo problematično se mi zdi, ker so zavestno, namerno in učinkovito javnost izključili iz te debate.«
Bi šli v politiko?
»Jaz sem v politiki. Vsi smo v politiki. Iti v politiko ne pomeni biti poslanec ali državni sekretar, ampak pomeni delovati politično. Ko sem bil še v srednji šoli, se je že govorilo o politični apatiji, pa že takrat kot 'naspidirani' najstniki nismo kupili tega. Mi bi se politično angažirali, a se ne moremo, smo takrat govorili. Seveda sem apatičen, če ne morem ničesar spremeniti. Ni dovolj, da gremo vsake štiri leta na volitve, ampak se moramo vključevati v lokalno politiko. Politiko je treba vrniti v parke, javno sfero. Velikokrat se v manjših skupnostih ljudje politično angažirajo, ker na lokalnem nivoju še lahko vzdržujejo iluzijo, da lahko nekaj spremenijo. Če ne drugega, poznajo soseda, šli bodo do njega in ga nadrli. Predsednika vlade nihče od nas ne more nadreti in mu reči, naj se ne obnaša tako, kot se.«
Koliko pa vas aktualni politiki upoštevajo?
»To je zelo različno. Mi opozarjamo, smo glasni, sprožimo kampanje, vendar nikoli zares ne vemo, ali so člene, zakon itd. spremenili ravno zaradi našega ukrepanja. Povratne informacije ne dobimo.«
Vam je bilo kdaj žal, da ste aktivist?
»Ne. Žal mi je za stvari, ki smo jih naredili slabo, ker nismo vsega popolno izvedli. Da bi si mislil, da sem vrgel ta leta življenja stran, pa ne. Je pa velik del našega dela služba kot vse druge, ker moramo zaslužiti svoje plače in prodajamo storitve podjetjem in nimajo nobene povezave z aktivizmom.«
Borite se za najrazličnejša področja. Katero vam je najbližje?
»Verjamem, da kapitalizem deluje na papirju, komunizem pa v praksi. V vsakdanjem življenju smo vsi komunisti. Širiti trenutke tega, da smo vsi enaki in denar ne pomeni nič, se mi zdi pomembno. V Prekmurju imamo nekaj, česar kot otrok nisem razumel, da se ljudje prepirajo, kdo bo plačal pijačo. Velja miselnost, da je vse, kar je bilo v zadnjih urah, ko smo sedeli ob pijači, moje tudi tvoje. Tudi med kadilci prositi za eno cigareto res ni noben problem. To je komunizem, to je pomanjkanje kapitalističnega reda. Komunizem v takih majhnih okoljih deluje, ker so tudi neizmerno demokratična. Ti lahko od te pijače kadar koli vstaneš in greš. V trenutku, ko vstopimo v kakršno koli hierarhijo, pa je veliko težje izvajati »komunizem«, ker ti manjka demokratičnih mehanizmov, da bi lahko verjel, da bo ta sistem deloval.«
Torej najprej demokracija, potem pa komunizem?
»Najprej pride demokracija, potem pa nekaj, kar bo bolj komunistično, kot je stanje danes. Zasledovati komunizem zaradi zgodovine, slabih stvari, ki so se zgodile, je slabo. Zato tudi nočem reči komunizem, ampak ni zares druge besede za to, da je vse naše.«
Ste iz Lendave, vendar živite v Ljubljani. Bi se kdaj vrnili v Prekmurje?
»Bi. Trenutno ne vidim praktičnega načina, da bi delal, kar delam, in trajno živel v Prekmurju, ker moram biti velikokrat nekje fizično prisoten. Nimam avta, javni prevoz do Lendave pa je res katastrofalen, sicer bi se takoj preselil v Prekmurje. Pa tudi če bi vlak potreboval štiri ure do Prekmurja in bi imel vsaj vtičnico, bi se takoj preselil. Dokler pa tega ni, si je treba priznati, da so deli Slovenije res močno odrezani od Ljubljane in kup ljudi odrezanih od centrov. To je nujno treba rešiti.«
Se pa mogoče ravno zaradi tega, ker smo tako odrezani od kapitalističnega centra v Ljubljani, še vedno prepiramo, kdo bo plačal pijačo.
»Ja, vsekakor. Ljudje v ruralnih skupnostih živijo bolj komunističen način življenja, ker ni sto metrov stran trgovine, kjer je vse. Stopnja samozadostnosti je v Ljubljani veliko manjša. Če želim jabolko v Ljubljani, moram iti v trgovino in potrošiti denar, zato je jabolko stvar denarja. Če pa imam doma sadovnjak, jabolka niso stvar denarja, ampak mojega prostega časa, druženja pod temi jabolki, obiranja, tudi kreganja. Postanejo del življenja, ki ni vpet v kapitalističen modus operandi in je bolj komunističen ali pa morda raje antikapitalističen.«
Aktivist, heker, sociolog kulture, filozof, glasbenik. Kaj ste, ko luči ugasnejo in ostanete sami s sabo?
»V temi? Haha, zares iskren odgovor ni za v časopis. Sicer pa morda antifašist. Čeprav se zdi patetično, če rečem, da sem temu dal svoje življenje, ampak trenutno je tako. Ne mislim, da bom to delal do smrti. Dokler je taka vlada in se dogajajo take stvari, kot se, pa zavzema to sto odstotkov mojega življenja. Čeprav je antifašist res močna beseda, jo je treba v teh časih izreči. Ko imamo oblast, ki nam je pripravljena vzeti pravice, ki so zapisane v ustavi, in nam reči, da bodo to naredili zato, da bomo ostali varni, je treba take besede izreči. Ker je to oblast, ki si želi, da ostanem živ, da ji bom služil, in mi ne dovoli, da sem živ, zato da bom delal, kar bom sam želel.«