Kaj vas bo prvega med enakimi vodilo pri delu? Kaj bi si želeli spremeniti v Cerkvi, v javnosti, pri delu z verniki …?
»Evangeličanska cerkev na Slovenskem že vrsto let dobro in uspešno deluje in je kot taka prisotna v javnosti, za kar so zaslužni moji predhodniki in vsi duhovniki. Kot škof se bom pri svojem poslanstvu posvetil štirim skupinam, najmlajšim, otrokom v veroučnih skupinah, mladincem po opravljeni konfirmaciji, ki bodo v prihodnje prevzemali funkcije in odgovornosti v delovanju Cerkve, ter mladim družinam. Z različnimi aktivnostmi želimo pritegniti mlajše generacije, ki so nosilec delovanja in življenja Cerkve danes. Kar se verskega učenja tiče, se ne bo nič spremenilo, ostajamo zvesti nauku Jezusa Kristusa in svojim veroizpovednim spisom. V odnosu do drugih pa si bom prizadeval za dobro sodelovanje z vsemi ne glede na politično, versko ali kakšno drugo prepričanje ter se trudil delati v dobrobit naše Cerkve, sočloveka, družbe in države.«
Naloga Cerkve je, da oznanja evangelij, podeljuje zakramente in posreduje odrešenje. Katera pa so temeljna vprašanja, s katerimi bi se morala Evangeličanska cerkev ukvarjati danes?
»Ljudje se vse bolj oddaljujejo od Cerkve, kar pomeni, da jih vprašanje odrešenja pušča ravnodušne. Vseeno opažamo, da iščejo duhovne vrednote, ki presegajo hlastanje po materialnih dobrinah. Kot Evangeličanska cerkev se moramo osredotočiti na širjenje Božje besede na ljudem razumljiv način, kar je staro reformacijsko načelo. Pomembno je, da se vrnemo h koreninam, k evangelizaciji, pomenu in vsebini zakramentov krsta in svete večerje, da spodbujamo branje Svetega pisma, vabimo na biblične krožke, delavnice za družine ali o starševski vzgoji. Širiti želimo informacijo, da se človek odreši na podlagi štirih temeljnih načel reformacije: na podlagi vere, Božje besede, osebnega odnosa do Kristusa in milosti, ki nam jo izkaže Bog.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Judoistka Leila Mazouzi si je priborila vstopnico za evropsko prvenstvo v Estoniji
Prekmurka Leila Mazouzi se je uvrstila na evropsko prvenstvo v judu, ki bo septembra potekalo v Estoniji.
Da se mora Cerkev reformirati in odzivati na aktualna vprašanja časa, so trdili že prvi reformatorji. Osnova je seveda Sveto pismo, interpretacije in gledanja pa so vseeno različna.
Cerkvena zgodovina je pokazala, da se je Cerkev vedno uštela, ko se je s svojim učenjem in delovanjem prilagajala družbenim ali političnim trendom; spomnimo se križarskih pohodov, nacionalsocializma, totalitarnih vladavin. Zato ostajamo zvesti našemu temelju, to je Svetemu pismu, širimo in držimo se nauka Jezusa Kristusa. Znani nemški teolog Jürgen Moltmann je zapisal: Samo Kristus, za nas križani Kristus, je temelj in kriterij resnične vere, resnične Cerkve in resnične teologije. On sam je evangelij, po katerem imajo Evangeličanske cerkve svoj naziv. Se pa moderniziramo pri posredovanju sporočila in s sodobnejšo glasbo ter tehničnimi pristopi popestrimo naša bogoslužja in programe.«
Katera pa so splošna aktualna ali teološka vprašanja, glede katerih so mnenja evangeličanskih duhovnikov najbolj različna?
»Vsak evangeličanski duhovnik ima lahko svoj pogled, svoje prepričanje in mnenje o kakšni aktualni stvari. Pogosto imamo različna mnenja in dodatno nas bogati to, da zbor duhovnikov sestavljajo tako moški kot ženske. Problem, s katerim se srečujemo kot Cerkev, je sekularizacija družbe, ki vpliva tudi na življenje in delovanje mlajših generacij v naši skupnosti. Mi se o aktualnih temah družbe in teoloških vprašanjih pogovarjamo in skušamo razumeti tudi druga stališča. Mislim, da bomo morali naše pogovore glede trenutnih vprašanj intenzivirati, pomembno pa je, da imamo kot Cerkev enotno mnenje in da ljudi ne zmedemo s svojimi osebnimi mnenji in prepričanji. Cerkveni statut nas obvezuje, da se držimo naših veroizpovednih spisov, augsburške veroizpovedi, Knjige konkordije, Luenberške konkordije in svetopisemskega učenja, ter da ne rušimo enotnosti Cerkve. Demokracija, ki velja med nami, zahteva zrelost in včasih je treba popustiti v dobrobit višjih ciljev, kar pa ne pomeni, da nisi kritičen ali da nimaš svojega mnenja.«
Poseben izziv verskih skupnosti, ne le Evangeličanske cerkve, je, kako se približati ljudem in jim stopiti naproti.
»Zaradi sodobnega načina življenja v družinah in družbi nastajajo problemi, nerazumevanja, razbite družine, različne stiske. Družina je izpostavljena različnim trendom in pritiskom, ki jo naredijo zelo krhko. Če ne bomo imeli zdrave družine in dobrih odnosov, tudi vse drugo ne bo imelo smisla. Otrokom, ki odraščajo v nezdravem družinskem okolju, nobena glasbena šola, šport ali kakšen tečaj ne bo zadovoljil notranje potrebe, da se čutijo sprejete, ljubljene in da imajo topel dom. Zato želimo spodbuditi premislek, kaj je najpomembnejše v življenju, in da tem vrednotam ljudje podredijo cilje in dejavnosti. V največji krizi se mi zdijo medčloveški odnosi najbolj potrebni prenove. Božja beseda nas usmerja h kakovostnemu blagodejnemu sožitju. Odgovor na izzive postmoderne družbe pa vidim v prvi zapovedi, ki se glasi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Tudi v Prekmurju mnoge pestijo različne stiske.
»Danes so mnogi iz različnih razlogov na obrobju družbe. Tam, kjer nastopi socialna stiska, jo skušamo omiliti z delovanjem Evangeličanske humanitarne organizacije Podpornica (EHO Podpornica). Delimo živilske pakete, obleko in druge potrebščine, plačujemo položnice, dnevno pomagamo s toplimi obroki 120 posameznikom, bolnim pomagamo s prevozi v bolnišnico ali k zdravniku, izposojamo bolniške postelje tistim, ki želijo bolne in ostarele svojce oskrbovati doma. Problemi so vedno večji, pa ne le materialni, tudi v medčloveških odnosih. Čeprav je malo zaposlenih v EHO Podpornici, se trudimo, da vsi, ki se znajdejo v stiski, dobijo potrebno materialno in duhovno podporo, ljudem smo na voljo z osebnimi pogovori in svetovanjem.«
V soboški cerkvi, kolikor vem, so vrata odprta tudi za migrante, delavce, ki so jih opeharili v tujini, in se skozi Slovenijo vračajo domov.
»Velikokrat se pri nas na poti v domovino ustavijo tujci, razočarani in brez denarja. Iz svoje domovine so se odpravili na delo v Italijo ali Španijo, a so v iskanju boljšega zaslužka ali življenja postali žrtve mafijskih organizacij. Namesto ustreznega plačila so jih izkoriščali, jim pobrali vse dokumente, zaklenili v prostore, kjer so jih zgodaj zjutraj pobrali, odpeljali na delovišča, zvečer nazaj in jih spet zaklenili. Ko pridejo k nam, so obupani, lačni, v zimi premraženi. Ponudimo jim topel obrok, prostor in možnost, da se umijejo in spočijejo, operemo jim obleke ali jim jo podarimo, jim finančno pomagamo ter tako omogočimo, da zberejo moči in se vrnejo domov.«
In to se dogaja v razviti Evropi in tega nekdo ne želi videti.
»Gre za delavce iz revnih držav, kjer jih z obljubami boljšega zaslužka vabijo na sezonsko delo v tujino. Ko pa se opeharjeni vrnejo, teh organizacij ni več, so že druge, ki že vabijo nove ljudi, in tako se sledi brišejo. Ostajajo pa žrtve. Mafija izkorišča stisko ljudi, jih uvaja v moderno suženjstvo, v delo brez plačila, pri čemer se ne spoštujejo človekove pravice in ni človeškega dostojanstva.«
Kaj pa bi morali storiti, da bi v družbo in medsebojne odnose vnesli več etike in morale, več protestantske etike, več odgovornosti?
»To se začne pri vsakem posamezniku. Več ljudi bo živelo na podlagi Božje besede in ljubezni, spoštovanja in usmiljenja, bolj se bo uveljavila Kristusova etika in začela se bo spreminjati tudi družba. To je naše poslanstvo. Tudi Trubar nam v svoji Pridigi o veri pravi: Verujoči po Božji volji iz srca ljubi svojega bližnjega in mu dela dobro, kolikor le more. Nikomur ne dela hudega, se glede vsega drži Božjega in apostolskega nauka, ne živi neurejeno in nikomur ne škoduje, ampak dela za svoj kruh. Pomaga pravim pridigarjem in šolnikom, da bodo tudi oni lahko pravilno pridigali, stoji ob strani revnim sirotam in vdovam in jim modro svetuje, obiskuje bolnike, z Božjo besedo tolaži žalostne, gostoljuben je do tujcev, pomaga revnim sosedom in posoja, rad deli svoj kruh z vsakomer, ki ga potrebuje. Če se bomo držali Trubarjeve definicije verovanja in življenja, bomo ustvarili socialno, pošteno in odgovorno družbo, kjer bo vsak imel svoj prostor in dostojno življenje. To je treba v življenju uresničevati, saj bomo za svoja dejanja nekoč odgovarjali Bogu.«
Celoten intervju si lahko preberete v Penu.