vestnik

Iztok Ilich: Brez skorje slovenstva ne bi bili, kar smo

A. Nana Rituper Rodež, 19. 6. 2018
A. Nana Rituper Rodež
Iztok Ilich raziskuje obrobje slovenstva.
Aktualno

Načini gradnje, praznovanja, priprava prazničnih jedi, ljudsko izročilo, narečja in še veliko drugega je, kar dela slovenski prostor tako bogat in raznovrsten. Ravno to je pritegnilo Iztoka Ilicha, publicista, založnika in prevajalca, da se je začel po svoje posvečati etnološkim temam in varovanju snovne in nesnovne kulturne dediščine.

Pot ga je vodila po Sloveniji in zamejstvu, predvsem pa k Slovencem, ki skrbno ohranjajo svoje korenine in kulturo svojih prednikov. Na podlagi večletnih preučevanj je nastala knjiga Brezmejna Slovenija s podnaslovom Trdoživost ljudskega izročila, v kateri je prikazana pestrost slovenskega prostora od zahodnega do vzhodnega roba in tudi drugod, kjer so se Slovenci ustalili (Cankarjeva založba).
Posebno pozornost namenja obrobju znotraj mej Slovenije. »Marsikaj se je začelo prav na obrobju, tu so nastale prve čitalnice, prvi slovenski tabori, ki so jih šele kasneje začeli posnemati v Ljubljani in večjih mestih. Če tega ne bi bilo, je vprašanje, koliko slovenstva bi ostalo,« pravi Ilich ter opozarja, da pa so po drugi strani šolski učbeniki več ali manj usmerjeni na dogajanje v Ljubljani, obrobne pokrajine pa premalo vključene in upoštevane v snovi in pri obravnavi posameznih tem.
Pri raziskovanju pa se ni posvetil samo najbolj vidnemu in očitnemu, ampak se je odpravil med ljudi, na obrobje, ki ga slikovito primerja s skorjo kruha. O pomenu skorje slovenstva piše tudi v uvodniku, kjer je Slovenijo primerjal s kruhom ter poudaril, kako pomembno je, da se v ognju mehka sredica obda s čvrsto skorjo in tako ohrani bistvo. Tudi zamejski Slovenci so ta skorja in samo vprašamo se lahko, kaj bi ostalo od slovenstva, če je ne bi bilo in če ne bi ob vseh pritiskih in vplivih tako skrbno varovali svojega jezika in dediščine prednikov.

Kako ohranjajo svojo identiteto

Tako je, najbolj za svojo dušo, dokumentiral predmete, zgodbe, navade, običaje in šege, izročila, zgodbe … in se srečeval z ljudmi in družinami, ki zaklade samoiniciativno in skrbno varujejo. V Pomurju je obiskal Gančane, Benico, Pince-Marof in Staro Goro, v knjigi pa je dal velik poudarek tudi rojakom, ki so jih vojne in mirovni sporazumi ločili od matice. »Ti so kljubovali prepovedim in pritiskom ter ohranili svoj jezik; s prazničnimi šegami in snovno dediščino pa tudi svojo identiteto,« pravi Ilich. Od nam bližnjih je obiskal Porabje in Potrno ter šel vse do Gradca ter prikazal, kako se slovenstvo tam ohranja danes. Posebno pozornost je namenil Beneški Sloveniji in Reziji, piše pa tudi o Slovencih v Ameriki in Egiptu.
Meja, določena z mirovno pogodbo, je dodobra zarezala med narodi, tudi na Koroškem in Štajerskem, tako so Nemci ostali na Apaškem polju na Slovenskem, Slovenci pa v Radgonskem kotu. Ti so dolga leta slovensko govorili le med seboj in marsikdaj skrivali svoj izvor. Da se slovenščina spet pogosteje pojavlja v javnem življenju, skrbita društvo Člen 7 in Pavlova hiša, v kateri je še posebno aktivna Susanne Weitlaner. Ilich piše tudi o tem, kako se Slovenci v Gradcu vse bolj organizirajo, še posebno študenti, in kako negujejo materno besedo in izvajajo pouk slovenščine.
Pozabljeno obrobje
Iztok Ilich: »Šolski učbeniki so več ali manj usmerjeni na dogajanje v Ljubljani, obrobne pokrajine pa so premalo vključene in upoštevane v snovi in pri obravnavi posameznih tem.«


Posebno pozornost namenja tudi borovemu gostüvanju, lažni poroki z borom, ko se noben par v vasi ne poroči. To tradicionalno prireditev, ki je vpisana tudi v register kulturne dediščine na Madžarskem, je v zadnjih letih v Porabju obiskal večkrat in spremljal, kako se spreminja, po svoje tudi posodablja. »Zame je to nekaj neprecenljivega,« pravi Ilich, prizori, ki jih je dal tudi na naslovnico knjige, pa neverjetno doživetje. Piše o tem, kako pri organizaciji prireditve, ki ima dramaturgijo ljudske igre, sodeluje vsa vas. Sklene pa, da ima borovo gostüvanje za slovensko govoreče prebivalstvo v Porabju pomembno vlogo pri krepitvi pešajoče identitete.

d98f077f97c5e8f7913d68b07d7ba9fb
Predstavi zgodbo izgnanih Primorcev, ki so se naselili v Prekmurju in katerih zgodba je premalo poznana.

Mnogi doma hranijo bogate zaklade

Prikazana je tudi zgodba Primorcev in Istranov, beguncev, ki so jih po 1. svetovni vojni pregnali z domov na ozemlju Slovenije, ki je pripadlo Italiji. Zavedni, kot so bili, so se preselili na drugi rob domovine ter se naselili na poplavni zemlji ob Ledavi, kjer so bile tudi veliko manj ugodne podnebne razmere. V novem okolju so, kljub težkim časom, zaživeli in v ta prostor prinesli svojo kulturo, jezik, kulinariko in tudi nekaj primorskega temperamenta.
Med šegami ob cerkvenih praznikih poudari majoš v Gančanih, ki je bolj Marijin kot prvomajski mlaj, prihodnje leto pa bodo mladci iz te vasi majoš, ki je vpisan tudi v register žive oziroma nesnovne kulturne dediščine Slovenije, postavljali že stotič. Začeli so ga postavljati v zahvalo Mariji, ker so se možje in fantje živi in zdravi vrnili iz prve svetovne vojne, ter običaj ohranili do danes.
Iztok Ilich ne predstavlja le običajev, predmetov in dokumentov, ampak jih postavlja v širši družbeni in zgodovinski kontekst ter išče podobne in primerljive na drugem koncu države. Pri raziskovanju se nekako izogiba večjim ustanovam in bolj posveča ljudem, ki hranijo doma različne zbirke, in tistim, ki to preteklost še vedno gojijo ali celo živijo. Ljudje pa so jo pripravljeni pokazati in deliti tudi z obiskovalci. Zato knjiga Brezmejna Slovenija ni le še ena v vrsti popisov kulturne dediščine, ampak je lahko tudi vodnik po številnih krajih in ponuja priložnosti za srečanja z zanimivimi ljudmi.
Na naslovnici knjige je tudi prizor z borovega gostüvanja, prireditve, ki v Porabju ohranja slovensko identiteto.
Iztok Ilich dediščina