Janez Bogataj pove, da se je današnji pomen besede silvestrovo uveljavil na prehodu iz 19. v 20. stoletje. »Praznovanje novega leta in silvestrovega je zelo mlada šega v Sloveniji in tudi sicer. Zlasti se je razvila po prvi svetovni vojni, ko so prirejali večerje, plese in silvestrovanja na prostem, kot jih poznamo danes. Zadnje se je pojavilo dve leti pred osamosvojitvijo, prvo silvestrovanje na prostem je bilo v Mariboru, naslednje leto v Ljubljani, nato pa še drugod.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Enosmerna za Auschwitz
Težava je, ko oblast na istem vlaku nekaterim nameni vozovnico za prvi in drugim za drugi razred.
Zelo razširjena šega je, da za novo leto naj ne bi jedli perutnine.
»Tudi za božič velja, da je treba jesti nekaj svinjskega, ker prašič rije z rilcem naprej, kokoš in druge pernate živali pa s kremplji praskajo nazaj. Če to posodobimo, bi rekli, da so pernate živali neke vrste inventura tega, kaj smo ustvarili v preteklem letu, prašič pa napovedovalec naslednjega leta in želje, ki naj bi se uresničile,« izpostavi.
Poznano je še, da bi se morali na novo leto zjutraj umiti v studenčnici, da bomo ostali zdravi in mladi. Sogovornik še navede, da so ljudje nekoč na novega leta dan bili pozorni tudi na to, s katere strani se je prva oseba približala hiši, je bila to ženska ali moški. »Če je prišla ženska, je bilo to negativno, če je prišel moški in so imeli neporočeno hči, pa so rekli, končno, dobila bo snubca.«
Božič in novo leto sta se nekoč v koledarju močno križala. Kot pove etnolog, sta se prvotno božič in začetek novega praznovala 6. januarja, kasneje je cerkev praznovanje teh praznikov določila na 25. december. Zato tudi vrsta šeg in navad, ki so si med seboj podobne in po svoji strukturi segajo v pogansko preteklost. »Tej zmedi je naredil konec papež leta 1691, ko se je določilo, da se 1. januar uvede kot začetek novega leta, 25. december pa ostane praznik Kristusovega rojstva.«
Darovi in darila
V zadnjem obdobju prazniki po mnenju etnologa postajajo vse bolj potrošniško naravnani. Pristavi, da so se naši predniki obdarovali z darovi in ne z darili. Prvi predstavljajo tisto, kar so ljudje s svojimi rokami, znanjem, pridnostjo in prizadevnostjo ustvarili s pomočjo narave. Takrat so se obdarovali z jabolki, hruškami, suhim sadjem, lešniki, orehi. »Korenine daril pa segajo v drugo polovico 17. stoletja, v protestantska okolja na germanskem severu,« sklene. Tam so se pod božično smrečico polagala lepo zavita darila, kar se je pozneje razširilo po domala vsem svetu.