Katica Mladenović je rojena Goričanka. To se pozna ne le v njenem večno pozitivnem in nasmejanem razpoloženju, ampak je neizbrisno tudi iz njene govorice. Rojena je v družini Kišfalvi v Rogašovcih, očetu Gezi Kišfalviju in mami Anuški Škraban.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Otroštvo med gostilno, šolo in igro
»Moja babica je bila menedžerka, da se ne da povedati; moj opapa, dedek torej, je namreč kmalu po tem, ko sta kupila gostilno, umrl. In je sama vse vodila, neverjetna je bila.« Katica je bila zelo navezana nanjo, je pa očitno po njej podedovala tudi kar nekaj značajskih lastnosti – tudi ona je izredna organizatorka, saj je dijakom na murskosoboški gimnaziji, kjer je delala, znala pomagati na vseh področjih, ne le na učnem.
»Mama in oče sta se spoznala, ko je papek dobil službo v Rogašovcih – imel je končano pedagoško akademijo smer fizika in tehnični pouk – in je začel učiti na šoli. Kasneje je bil dolga leta ravnatelj šole,« pravi Katica in se smeje, »bili smo malo ‘čudna’ družina. Šola, gostilna, tudi midva z bratom sva od malega pomagala v gostilni, babici pa peči in kuhati. Zato še danes nerada pečem pecivo, ker sem morala vedno ročno mešati (smeh). Pa sem se pritoževala, češ zakaj moram jaz to početi."
Ji je pa delo v gostilni, pravi, pustilo koristen pečat: »Stregla sem, mama pa mi je vedno rekla, pogovarjaj se kaj z gosti! Jaz pa: O čem naj se pogovarjam z njimi, o kravah ali kaj?! Mama pa: ‘Seveda, zakaj pa ne’ (smeh). Od takrat se znam ljudem približati.«
"Raje govori srbskokot ljubljansko"
Katica je študirala pedagogiko in sociologijo na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. »Že majhna sem bila vedno v družbi številnih otrok, sosedje smo se igrali ves dan skupaj, skupaj smo pasli krave in marsikaj drugega, že takrat sem se na vse drla in jim ukazovala (smeh). Skratka, vedno sem rada delala z ljudmi, z otroki.« Katici študij ni delal težav, študentsko življenje pa tudi ne: »A ko sem vedela, da bo kak izpit, sem se učila. Takrat sem žuriranje odklopila in se učila, tudi po dvanajst ur na dan.« Takratni študenti so bili stalni gostje bifejev in gostiln in so se šli, pravi Katica, z natakarji blagovno menjavo: »Ko več nismo imeli denarja, smo prinesli domačo ‘rolanco’ in ta je bila vredna – pozabila sem že koliko –, a največ špricarjev, potem jajca spet neko število špricarjev (smeh), skratka, znašli smo se.«
V Ljubljani je Katica spoznala svojega bodočega moža Bojka Mladenovića, ki je študiral računalništvo in že delal v Litostroju, na avtomatski obdelavi podatkov. »Bojko je bil res strokovnjak in so ga želeli obdržati; jaz pa sem želela domov. Ponujali so nama stanovanje, meni pa službo v učnem centru. A želela sem se vrniti.« Bojko je prišel v Slovenijo iz Novega Sada, in ko je prišel prvič v Prekmurje, je govoril slovensko. »Naši pa so mu rekli ‘Če te je bog dal, raje srbsko govori, ne pa kot močvirniki (smeh). Enkrat smo nekaj delali na vrtu, papek, Bojko in jaz. Nakar reče papek ‘Idi, pa prinesi piče’, hotel je imeti količke za paradižnik. Bojko pa gre v gostilno in prinese liter vina in liter slatine. Papek pa: ‘Dobro si prinesel, samo zdaj pa še kole za paradižnik potrebujeva.«
Zakaj je bila Katica tako priljubljena pedagoginja, pri čem vse je dijakom pomagala in še veliko drugega pa v tiskani izdaji Vestnika.
