Specializirani avstrijski kmetijski mediji so v začetku meseca objavili podatke o stanju reje plemenskih telic. Eden od naslovov je bil Avstrijske plemenske telice so v tujini še vedno iskano blago. V prvi polovici letošnjega leta so avstrijski rejci izvozili nekaj čez 16 tisoč plemenskih živali. Po napovedih se bo letošnji izvoz približal rekordnemu iz leta 2012, ko so izvozili 37 tisoč plemenskih živali. Po teh podatkih je Avstrija evropska velesila na področju reje plemenskih živali.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na pomurski avtocesti zaprt prehitevalni pas, predvidena tudi popolna zapora
Zgodila se je prometna nesreča.
Največji kupec v tem desetletju je bila in ostaja Turčija, kamor izvozijo več kot polovico živali, sledi Italija z 20-odstotnim deležem, Azerbajdžan z nekaj več kot šestimi odstotki, Švica s štirimi in približno toliko odstotki Madžarska. V prejšnjih letih je bila med večjimi kupci tudi Alžirija. Pri reji in izvozu prevladuje lisasta pasma, ki predstavlja 86-odstotni delež, sledi rjava s sedmimi odstotki in pasma holštein s štiriodstotnim deležem. Kot nam je poleti povedal mladi kmet Goran Šukar, ki se je preusmeril iz reje pitancev v rejo mlekaric, sta reja in ponudba plemenskih telic v Avstriji visoko razviti. Tudi kakovost živali ni problematična, zato se je odločil za nakup celotne črede v Avstriji. Kot so nam povedali nekateri redni spremljevalci dražb plemenskih telic v Avstriji, ne gre za monolitno ponudbo, ampak ponudbo živali, cenovno dostopno vsakemu kmetu. Cene na dražbah se gibljejo od 1200 do 2000 evrov ali še več. Poudarili pa so, da elitnih živali, ki dosegajo še višje cene, na dražbah ni, saj so te prodane že v hlevu znanim tujim kupcem.
Nekoč vključen skoraj vsak hlev
Zgodba bi bila za nas in našo govedorejo obrobnega pomena, če Pomurje v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih letih ne bi bilo »lokalna velesila« pri reji plemenskih telic, ki se je takrat lahko postavila ob bok avstrijski, predvsem po kakovosti reje lisaste pasme, ki je še vedno prevladujoča tudi v Avstriji. Ključna oseba za razvoj te dohodkovno zanimive panoge je bil pokojni dr. Milan Erjavec. Ta je organiziral in razvil vrhunsko selekcijsko delo na teoretični in praktični – aplikativni ravni. Ob teoretični podstati in dobri ekipi sodelavcev je bil na praktični ravni v to delo vključen vsak hlev, v katerem sta bili vsaj dve kravi. Rezultati dela so bili najprej vidni v obnovi goveje črede v Pomurju, zatem pa so se počasi začele tržne aktivnosti.
Nosilec razvojnih aktivnosti je bil takratni Živinorejsko-veterinarski zavod (današnji Kmetijsko-gozdarski zavod), kot tržni partner in organizator proizvodnje in prireje se je v zgodbo vključila kmetijska zadruga Panonka. Eden od partnerjev so bile tudi Pomurske mlekarne, ki so s finančnimi spodbudami kmetom pomagale pri obnovi črede in uhlevljenju lisaste pasme. Model je dal rezultate, saj so pomurske plemenske telice osvojile takratni jugoslovanski trg, odpirali pa so se drugi tuji trgi. Regija takrat ni uspela slediti povpraševanju, zato je bila ideja Erjavca in ekipe, da zadruga s pomočjo republike v Panovcih opravi rentni odkup nekaj sto hektarjev zemljišč, na katerih bi vzpostavili rejni center plemenskih telic in skušali tako zadovoljiti povpraševanje po pomurskih plemenskih telicah. Žal do uresničitve projekta ni prišlo. Se pa modifikacija tega projekta še danes pojavlja kot eden od razvojnih projektov za Goričko, pod imenom reje krav dojilj.
Cefranje razvoja
V novejšem času je prevladalo mnenje, da reja plemenskih živali ni več zanimiv posel. Da ni tako, je ob robu ene od dražb plemenskih telic, ki jih je organiziral radgonski kmetijsko-živilski sejem, povedal eden največjih poznavalcev nekdanjega jugoslovanskega in tudi drugih za Pomurje zanimivih trgov, zdaj žal že pokojni Ivan Osojnik. Povedal je, da je pomursko plemensko govedo še vedno cenjeno, je pa škoda, da se nihče sistematično ne ukvarja z rejo.
Pri nas smo v novejšem času povzeli avstrijski model organizacije in selekcije. Za rejski program skrbi, kot je povedal direktor soboškega Kmetijsko-gozdarskega zavoda Franc Režonja, pooblaščena rejska organizacija, ki naj bi skrbela za rejo in trženje plemenskih telic. Tudi v Avstriji skrbijo za to rejske organizacije, pravi, vendar te delujejo kot gospodarski subjekti in ne kot društva. Te se iz gospodarske dejavnosti tudi financirajo in vlagajo v razvoj. Tu vidi Režonja enega od najpomembnejših vzrokov, da ni prišlo do oživitve reje plemenskih telic. Problemi so že pri zagotavljanju rednega remonta domače črede krav molznic, zato prihaja do uvoza. V preteklosti se je tudi uvažalo, ampak zaradi »osvežitve krvi v čredi«, kot temu žargonsko pravijo. Po oceni Režonje je ta nedorečenost vzrok, da ta dejavnost stagnira oziroma propada.
Marjan Ivan Kerčmar, direktor Veterinarie v Murski Soboti, nam je povedal, da se ukvarjajo z nabavo telet za nadaljnjo rejo kmetom, na področje reje plemenskih telic pa niso posegli zaradi regulative na področju selekcijskega dela, za katero niso pooblaščeni. Poudaril pa je, da je reja plemenskih telic za pomursko govedorejo ena od zamujenih priložnosti.
Pri tem sicer drži, da reja plemenske telice traja nekoliko dlje od pitanja govejega pitanca, po drugi strani pa je stroškovno manj zahtevna, saj ne prenese intenzivnega pitanja. Trenutne razmere na trgu z govejim mesom postavljajo rejo domačih plemenskih telic v drugačno luč, kot je bilo to še pred nekaj leti. Turčija namreč ni samo velik kupec plemenskih telic, ampak tudi kupec telet za nadaljnjo rejo. Takoj po ruskem embargu je "zasedla" slovaški trg in odkupuje vsa teleta za nadaljnjo rejo, zdaj že posega na češki trg in ogroža nabavo telet za naše rejce. Pri popolni samooskrbi z govejim mesom je le treba poudariti, da si Slovenija del tega mesa zagotavlja z nadaljnjo rejo uvoženih telet.
