Njegova življenjska pot je izredno bogata, začela pa se je leta 1951 z rojstvom v Mariboru. S starši je mladost preživel v Radljah ob Dravi. »Starši so kmalu po rojstvu opazili, da z mojimi očmi nekaj ni v redu. Z rokami sem iskal igrače drugod, kot so bile." Sledili so obiski zdravnikov, prvo operacijo na očeh pa je imel, ko je dopolnil pet let. "Odraščal sem, kot se spomnim, v kombinaciji s slabim vidom. Ta je oblikoval mene in moje kretnje, moje gibanje. Če vam nekaj manjka, to telo nekako nadomesti. Pri slabovidnih roke odigrajo vlogo oči. Prsti postanejo naše oči. Vedno sem iskal kote, da sem ujel neki predmet v svojo misel. Z razvojem, odraščanjem se je telo prilagajalo slabovidnosti,« razloži Prosen.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Osnovno šolo je končal v domačem kraju. »Največja težava je bila, da sem zelo slabo videl na tablo, čeprav sem vedno sedel v prvi klopi. Seveda sem imel težave tudi pri prebiranju učnega gradiva, vsekakor pa sem bil takrat vesel, da sem lahko končal osnovno šolo v Radljah ob Dravi in da mi ni bilo treba iti v Zavod za slepo mladino v Ljubljani.«
Po osnovnošolskem izobraževanju se je vpisal na gimnazijo na Ravnah na Koroškem. »Tam ni bilo popuščanja. Zaradi okvare vida nisem mogel dohajati sošolcev. Šolanje sem končal v prvem letniku in po pridobitvi potrebnih papirjev odšel na očesno kliniko v Sarajevu.« To je bila, kot se spominja, vrhunska ustanova v takratni Jugoslaviji, kjer so delovali najboljši zdravniki, profesorji. Matična klinika je bila v Sarajevu, vendar so večino časa preživeli na Jahorini in v nekoč poznanem vojaškem letovišču Kupari. Fantje so prebivali v hotelu Jahorina, dekleta pa v hotelu Mladost. »Dve leti sem preživel tam. Bilo je lepo, nepozabno obdobje. Tam so nam pomagali. Moje bolezensko stanje, atrofijo živca in ožilja oz. propadanje vidnih živcev, so ustavili, da ni šlo na slabše.«
Roke so svoje delo odlično opravile
V Beogradu je končal srednjo šolo za slepe in slabovidne fizioterapevte, ki so jo obiskovali slabovidni iz celotne takratne skupne države in dobil naziv fizioterapevtski tehnik. Ker mu v Ljubljani ni bil omogočen vpis v višjo šolo za fizioterapevta, se je odpravil v Zagreb.Prosen je bil med študijem v Zagrebu štipendist Zdravilišča Radenci, zato se je po študiju tudi preselil tja. Ustvaril si je družino, domovanje in več kot desetletje služboval v radenskem zdravilišču, kjer je bil zaposlen na mestu višjega terapevta.
»Moram se zahvaliti takratnemu vodstvu Zdravilišča Radenci in vsem sodelavcem, da so nam pomagali in nas sprejeli medse. Da smo lahko opravljali svoje delo, česar brez njihove pomoči ne bi mogli. Ko je bilo treba kaj podpisati, žigosati ali kaj podobnega, so nam vedno stali ob strani. Bistveno več napora smo morali vložiti v svoje delo, da smo lahko bili strokovno enakovredni.«
Sam si je leta 1988 poiskal novo zaposlitev v socialnovarstvenem zavodu Hrastovec. »Vedno sta me privlačili psihologija in psihiatrija. Imel sem žilico, kot radi rečemo, prisluhniti ljudem s takšnimi in drugačnimi težavami. Bilo je naporno, a ni mi žal, da sem sprejel to službo. Srečeval sem se z bolniki, pozneje stanovalci v zavodu, ki so imeli duševne in psihične motnje, bili so duševno manj razviti, gibalno ovirani, gluhi, slepi. Kot fizioterapevt sem se individualno posvečal tem osebam. Šlo je za drugačen pristop, kot je to bilo s pacienti v Radencih.«
Danes se člani društva največ ukvarjajo z osebno asistenco
Leta 1966 je postal član Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor, po preselitvi v Radence pa se je vključil v murskosoboško društvo, kjer je danes predsednik. Nekaj časa je bil tudi član skupine slepih in slabovidnih intelektualcev, ki so delovali pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Bil je aktiven športnik, predvsem se rad spominja tekmovanj po celotni Jugoslaviji.Kot predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Murska Sobota, kjer mu je v veliko pomoč strokovna sodelavka Marjeta Grabar, je vpet v številna področja dela, predvsem zdravja in sociale. Kot poudari, se danes člani društva največ ukvarjajo z osebno asistenco. S prvim dnem leta 2019 se bo namreč začel uporabljati zakon o osebni asistenci, ki prinaša kar nekaj pomembnih določil za ljudi z drugačnimi potrebami. Sicer pa v društvu organizirajo številne delavnice, posvete in izobraževanja. Še posebej je ponosen na športnike.
Sin ju je navdušil za potovanja
V Radencih je Vojko leta 1976 spoznal sedanjo ženo Julijano. Tri leta pozneje se jima je rodil sin Gregor, danes specialist urgentne medicine, zaposlen v Mariboru. In prav sin ju je navdušil, da sta spoznala svojo novo ljubezen – potovanje. »Potovanja sem odklanjal. Razlog je bil seveda slab vid. Če sva želela po svetu, se je morala soproga prilagoditi situaciji. Potem ko sem obiskal veliko držav po svetu, lahko povem, da je bila moja bojazen povsem nepotrebna. Večina turističnih krajev po Ameriki, Kitajski, Avstraliji ali Japonski, pa tudi v manj razvitem svetu, ima ulice označene s talnimi taktilnimi oznakami. Gre za plošče, po katerih slepi vijugamo z belo palico. Tudi na letališčih ni nobenih težav za slabovidne, saj so nam tam na razpolago spremljevalci in posebni vozički. Svet je pripravljen na sprejem vseh invalidov. Le v državah na območju nekdanje Sovjetske zveze bodo morali več postoriti na tem področju,« še doda Prosen, ki je ob tem povedal, da je najbolj užival v Namibiji, »kjer človek še ni posegel v idilično naravo«, kot tehnološko prezahtevno pa označil Japonsko, »kjer moraš biti kot slaboviden izredno dobro izobražen, da se spoznaš na vse, kar ti tehnologija ponuja«.
