»Nikoli še ni bilo, da ne bi nekako bilo.« To je ena tistih starih rečenic, ki se zdijo bolj besedna igra kot življenjska modrost. Pa vendar. Živimo v časih, ki nas prepričujejo, da so najbolj posebni in izjemni. Vsaka novica nas prepričuje, da ji ni enake. Da se dogajajo katastrofe, ki jim ni para. Da so časi nevarnejši kot kadarkoli. Da so časi nekaj posebnega in izjemnega. Da nas mora biti strah. Da je svet čedalje bolj čuden in nevaren. Kaj pa vem. Ta svet je bil zmeraj sestavljen iz sreče in žalosti, iz radosti in trpljenja. Le vsak trenutek na vsakem koščku sveta ni bil takoj posnet, deljen in poročan. Vsi ti bombastični naslovi, ihtavo poročanje, vsi presežniki nam sporočajo, da živimo v zanimivih časih. Karkoli že to pomeni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Soboški podjetnik v hišnem priporu. Ena od evropskih držav zahteva njegovo izročitev
Nemčija je za Jožeta P. ml. iz Murske Sobote razpisala evropski nalog za prijetje.
»Želim ti, da bi živel v zanimivih časih,« naj bi bila stara kitajska psovka, ki bi priklicala nesrečo nad sovražnika, saj je veljalo, da je veliko udobneje, varneje in prijetneje živeti v »nezanimivih«, dolgočasnih časih miru in utečenega življenja kot v »zanimivih«, nepredvidljivih časih prevratov in sprememb, ki so s sabo prinesli trpljenje in vojne. Frazo so povzeli britanski diplomati in bila je zelo aktualna v poznih tridesetih letih 20. stoletja, ko so ugotavljali, da so časi »uh, pa še kako« zanimivi. Besedna zveza se je v zahodni civilizaciji uveljavila točno takrat, ko je med skrivnostne in odmaknjene rokave reke Mure Kranjec postavil Koštrčeva v samotno, mirno hiško na nezanimivi otok sredi močvirja, da bi ju, po lastnih besedah, odmaknil daleč stran od zanimivih in razburkanih dogajanj, ko je po Evropi in svetu pljusknil val vojne.
Ne vidim razloga, zakaj bi bilo 21. stoletje kaj drugačno, kot je bilo 20. ali 19., je povedal znanec, razgledan svetovljan mimogrede, ko smo izmenjali nekaj besed o časih, v katerih živimo, češ kaj to pomeni, kar se dogaja po svetu, kaj se bo iz tega izcimilo. Ljudje si želimo živeti v mirnih časih. Od diktatorjev do kandidatk za mis sveta, vsi se pridušajo, da je največja dobrina na svetu mir. Pa vendar taisti ljudje zmeraj znova zakuhajo vojne. Ko so Ahilovi mami, morski nimfi Tetidi, prerokovali, da bo imel njen sin bodisi kratko, razburljivo življenje slavljenega heroja ali pa bo v nezanimivem in nerazburljivem življenju dočakal visoko starost, se je (kot bi se verjetno vsaka mati) odločila za sinovo morebitno dolgoživost in ga je skrila med spletične na dvoru kralja, preoblečenega v deklico. Tetida je Ahila ob rojstvu že pomočila v podzemno reko Stiks, da bi postal neranljiv in nesmrten, da se ga ne bi dotaknile nevarnosti življenja. Toda Odisejeva zvijača je Ahila premamila in ga razkrinkala in bodoči grški junak konec koncev ni mogel ubežati svoji usodi prerane junaške smrti pred Trojo. Ahilovo življenje se še tisočletja pozneje opeva v knjigah in filmih.
Naša kultura pač slavi izstopajoče usode. Radi imamo razburljivosti in zanimivosti, zato ni čudno, da danes stavek o zanimivih časih ne nosi v sebi pretnje in grožnje, kot ju je pomenil starim Kitajcem. Zdi se, da bi vsi radi živeli zanimivo. Avanturisti so bili od nekdaj občudovani in so jim zavidali. Pustolovščine slavimo in občudujemo filmske junake, ki se spuščajo iz ene nevarnosti v drugo. Nenazadnje vsak turist upa, da bo doživel kaj »zanimivega«. Zanimivost danes pomeni izziv, obet nečesa novega, morda neodkritega. Svet druge polovice 20. stoletja je bil svet drzne znanosti in napredka, tehnološke tekme, kjer se je zdelo vse mogoče. Svet, ki se mu je zdelo, da pred sabo vidi konec zgodovine, ko se bo ves obdal z varnim plaščem demokratičnega tržnega gospodarstva. Že se je zdelo, da bodo po padcu zidov in totalitarnih sistemov svet zaobjeli dolgočasni in nezanimivi časi složne izmenjave dobrin, kjer bo vsa zanimivost taka, da jo lahko spraviš na turistično razglednico.
Ampak utopija srečnega sveta, ki so ga svetovne vojne izučile, se ni uresničila. Jezdeci apokalipse so se prebudili in poskrbeli za »zanimive« čase. Toda, je to razlog za obupavanje nad tem svetom? Človeštvo je vzdržljivo. Od nekdaj smo se znali soočati s tegobami in nadlogami. Kuge, vojne in lakote so nas spremljale vso zgodovino, pa smo vseeno razvili civilizacije, razvili kulturo in dali presežke duha. Ni razloga, da zdaj obupujemo in se zasipamo samo s slabimi novicami, se prepričujemo, da tako hudo še ni bilo nikoli. Bilo je še hujše, pa je vseeno bilo tako, da je nekako bilo. Samo to nas je gnalo naprej. In prav zmeraj je v zgodovini zmagalo dobro.