V dolgih mesecih ustavitve javnega življenja, ki jo je izsilil trdoživi virus, predvsem pa iz radovednosti ter v tesni povezavi s pisanjem, sem se za nekaj časa preselil v drug, vzporeden čas in prostor. Namesto vsakodnevnega branja svežih časopisov in novih knjig sem ob jutrih brskal po arhivih, knjižnicah in pregledoval stare časopise. Sčasoma me je prevzel močan občutek, da ni razlike med minulostjo in sedanjostjo, kot bi se zgodbe, dogodki, politika in tudi oglasi za vedno nove in boljše aparate ves čas zgolj predelovali in seveda predvsem ponavljali. Večno vračanje istega, je pisal znameniti filozof. Ob dolgotrajni osamitvi in vsaj delni odtegnitvi od novic ter ob prebiranju starih časopisov bi človek zares težko ločil sedanjost od preteklosti, izmišljijo od resničnosti, še več, laž od resnice. Ni odveč niti pretirano, če ponovimo znano tezo, da je naša realnost predvsem družbena konstrukcija, poenostavljeno povedano, naša resničnost je niz dogovorov, navad, običajev, ki tvorijo neko navidezno, krhko realnost, o kateri ne podvomimo vsako jutro, ko se prebudimo. Brez te družbene, po svoje dogovorne realnosti, ki nam vliva zaupanje in v katero moramo tudi verjeti, ji zaupati, da se nam svet ne bi vedno znova sesuval, torej brez tega družbenega konsenza ne bi mogli živeti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Lendavi obeležili 80. obletnico začetka množičnih deportacij Judov iz Prekmurja
Nataša Pirc Musar pozvala k potrebni enotnosti zoper radikalizem in pojave antisemitizma.
Vprašajmo se, kdo ustvarja in vzdržuje ta videz resničnosti, to našo skupno družbeno realnost. V preteklosti so bile to gotovo različne avtoritete, predvsem rodovne, religijske in vojaške. Kdor je imel monopol nad vero, znanjem in nasiljem, je vsiljeval in hkrati tudi zagotavljal družbeno resničnost, v sodobnih družbah pa so to predvsem mediji. Še ne tako davno predvsem klasični, knjige, časopisi in seveda radio ter televizija, zdaj, v tem trenutku, pa se zdi, da monopol nad resničnostjo vedno bolj prevzemajo družabna omrežja. Kar se zgodi, še več, kar se bo šele zgodilo, se objavi najprej na družabnih omrežjih. Nič se ne zgodi, ne da bi se zgodilo na družabnih omrežjih. To je nova družbena realnost, ob kateri se zbujamo, delamo, počivamo in tudi zaspimo. Kdor ne spremlja družabnih omrežij, ne živi v povsem istem svetu s tistimi, ki so omrežja povsem posvojili.
Razlika je morebiti neznatna in nevidna, a drastična, tako rekoč epohalna, tako kot nekoč med pismenimi in nepismenimi. Nova pismenost je digitalna. Seveda je nujno ohranjati kritičnost in tudi skepso, saj noben medij še zdaleč ni popoln, kljub obljubam o demokratičnosti in pluralnosti je vsak medij ideološki, pristranski v očeh opazovalca. Vendar se je treba zavedati moči in vpliva, ki ju imajo mediji, predvsem pa njihove odgovornosti. Šele ob zaprtju Trumpovega računa na twiterju in ob množičnem blokiranju elektronskih računov, prek katerih se razširjajo različne nepreverjene informacije in tudi čudaške teorije zarote v povezavi z epidemijo, cepljenjem in tudi bizarnimi političnimi programi, torej šele nedavno smo se začeli zavedati, kako velik, globok in dolgotrajen vpliv na družbeno konstrukcijo realnosti imajo razna družabna omrežja, ki smo jim sprva pripisovali zgolj minoren vpliv, kot da bi zares bila narejena zgolj za zabavo in kratkočasenje.
Vsakič ko zaženete aplikacijo in zgolj s palcem preletite novice na vašem priljubljenem omrežju, no, večina nas ima vsaj tri ali več aktivnih računov hkrati, potrdite in hkrati utrdite vašo vero v resničnost, četudi zgolj virtualno konstruirano družbeno resničnost, ki jo v ozadju ustvarjajo zapleteni algoritmi in predvsem naši prostodušni kliki. Več všečkov, bolj resnično!?