Nedavno smo v medijih lahko brali, da naj bi na dveh ljubljanskih šolah, eni osnovni in eni srednji, uvedli pravila oblačenja za učence. Na osnovni šoli naj bi razredniki učencem dali ustna priporočila, naj nosijo majice, ki sežejo čez popek, kratke hlače pa naj ne bodo prekratke in naj segajo do kolen, kar verjetno zadeva predvsem deklice. Na srednji šoli so medtem na učiteljski konferenci sprejeli predlog, da se v hišni red k pravilu o disciplini in redu doda tudi del o vedenju in oblačenju. »Dijaki se pri šolskih in izvenšolskih dejavnostih vedejo in oblačijo okolju primerno,« je zapisano v pravilniku dotične šole. Seveda je bilo pričakovati, da se bodo ob tej nepojmljivi škandaloznosti oglasile ogorčene mamice in atki, čeprav sploh zadnje pravilo pravzaprav ničesar ne prepoveduje ali zapoveduje. A poleg tega pričakovanega izbruha me je osebno bolj zbodel v oči intervju z neko psihologinjo. V njem je učena gospa problematizirala tovrstna pravila, češ da ne spodbujajo enakosti in utrjujejo škodljive spolne stereotipe in da z njimi mladostnikom sporočamo, da ne razumemo, kaj se z njimi dogaja v obdobju pubertete, in s tem negativno vplivamo na njihov psihološki razvoj. Na kratko torej, da moramo razumeti, da je za zdrav razvoj in samozavest pubertetnice nujno, da širnemu svetu kaže svoj popek in še kaj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Izhodišče pogovora je bila sicer izjava ravnateljice ene od waldorfskih šol, kjer pravilnik prepoveduje barvanje las, lakiranje nohtov, prepovedana so minikrila in majice s »špagetastimi« naramnicami. To so dekletom na šoli utemeljili tako, da se je fantom v puberteti težko zbrati, če ob njem sedi lepo in hkrati še pomanjkljivo oblečeno dekle. Bodimo si na jasnem – da neki pedagoški delavec ali sploh kdor koli s tovrstnimi argumenti utemeljuje, kaj se sme in kaj ne, je vredno vsake kritike, saj tak način razmišljanja utrjuje spolne stereotipe. Prepovedati ženskam nekaj zato, da s tem ne bi vzburjale moških, je naravnost absurdno, sploh za današnji čas in v naši kulturi. Namesto tega bi se morali začeti ukvarjati s tem, kako moške od malega vzgajati, da ženske niso spolni objekt in da imajo popolnoma enake pravice, ki jih je treba spoštovati. Pri tem je po mojem mnenju ključna vloga staršev, sploh očetov. Morda bi bilo dobro, da naslednjič, ko kakšen atek iz naslanjača pošlje ženo po pivo ali se »nedolžno« pošali, da če je ženska v dnevni sobi, pomeni le, da je veriga od štedilnika predolga, pomisli tudi na to, kaj s tovrstnimi dejanji sporoča svojemu sinu.
Povsem se strinjam torej, da izjava ravnateljice ni umestna. A tukaj bi se v prvi vrsti morali pogovarjati o tem, zakaj na splošno toliko razburjenja okrog pravil oblačenja. Od nekdaj namreč veljajo pisana in nepisana pravila, kaj je nekje primerno obleči in kaj ne. V preteklosti so bila ta pravila zelo stroga, starejši se bodo še spomnili, da so jih zaradi neprimernih oblačil lahko iz šole poslali domov, za predolge ali umazane nohte so jih pošteno dobili s palico po prstih. Danes so ta pravila veliko ohlapnejša, kar je prineslo splošno poudarjanje pravic posameznika, k čemur spada tudi svobodna izbira, kako se bomo oblačili. Vse lepo in prav, svet je drugačen in časi se spreminjajo, povsem iluzorno je pričakovati enake družbene prakse, kot so bile v veljavi pred več desetletji. A neki družbeni kodeks oblačenja in urejenosti ne glede na posameznikov slog in zgodovinski čas kljub temu še danes velja. Neprimerno je iti recimo pred sodnika v kratkih hlačah in natikačih, v cerkev s prekratkim krilom ali na proslavo v pajkicah. Tudi v gledališče ne oblečemo ravno trenirke in na poslovnem sestanku nimamo sprane bombažne majice z napisom »I really don't care«. Čeprav obleka ne naredi človeka, ker ga naredijo njegova dejanja, nekaj pove o njegovem odnosu in spoštovanju. In zato kratki topi, minikrila in podobno niso primeren kos oblačila za šolo, ker izražajo nespoštovanje do institucije. Če bi bilo obratno in bi se profesorji po šoli sprehajali v kratkih hlačah in prosojnih majicah, bi telefoni na šolskem inšpektoratu pregoreli in že naslednji dan bi lahko pospravljali svoje stvari. Tukaj je vsako izgovarjanje na modo, mladost in »pumpanje« samozavesti neprimerno. Za zadnje na primer obstaja mnogo drugih, okusnejših načinov.
In če so navsezadnje 18-letni dijaki že napol odrasli in se o svojem slogu oblačenja, ne glede na primernost, odločajo sami, je zgražanja vredno, da se po osnovnih šolah sprehajajo deklice v dekoltejih in z umetnimi nohti. Otroški obrazki z omenjenim pač ne sodijo skupaj, bojazen, da bi brez teh dodatkov kaj zamudile v življenju, pa je popolnoma odveč. Zamudijo pa lahko recimo odbojko, prevale, stojo na rokah in druge oblike gibanja pri športni vzgoji, ki bi jim morda bolj koristile. Nohti so pač občutljiva stvar.