vestnik

Kolumna: Mesto pod žarometi

Timotej Milanov, 2. 4. 2019
Aleš Cipot
Po letih prizadevanj so zasvetili žarometi na stadionu Fazanerija. 
Aktualno

Kot je že v naravi življenja samega, nam je tudi začetek leta v Murski Soboti postregel s standardno sladko-kislo porcijo dobrih in slabih novic.

Najprej k »najpomembnejši« stvari - nogometu. Po letih prizadevanj so zasvetili žarometi na stadionu Fazanerija, ki so občino stali pol milijona evrov, nekaj malega pa je primaknila nogometna zveza. To je dobra poteza iz več razlogov. Gre za projekt, ki uživa podporo med pisano množico nogometnih navdušencev v Pomurju, v katero se zlivajo prebivalci različnih pomurskih občin in ljudje različnih političnih orientacij. Nadalje gre za projekt, ki pomeni stopnico pri prihodnjem razvoju stadiona in pripadajoče infrastrukture, pomembne za razvoj mladih nogometašev, kar je pomembno glede na dejstvo, da je nogomet še vedno daleč najbolj priljubljen šport med mladino v regiji. Prav tako bodo večerni termini tekem sčasoma privedli do spremembe navad navijačev, kar bo tudi imelo pozitivne posledice. Doslej so popoldanske nedeljske tekme obiskovalcem omogočale, da preostanek popoldneva izkoristijo še za druge aktivnosti, zato se je množica po tekmi razmeroma hitro razkropila na vse konce. S tekmami ob sobotnih večerih bo del te množice nadaljeval pot v središče mesta, mlajši v »lajf«, mladi po srcu pa z družbo na pivo, večerjo ali kam drugam, kjer bo možno analizirati dogajanje na igrišču in v mednarodni politiki. Vse to pomeni denar, ki bo ostal v mestu.



Žarometi so eden od podvigov, za katere se je pokazalo, da mora biti na čelu občine oseba, ki je dovolj močna ter uživa dovolj politične podpore za uresničitev projekta, ki ne bo takoj ekonomsko upravičen, bo pa služil še številnim naslednjim generacijam Pomurcev. Škoda pa je, da na ta način očitno ni možno premikati zadev na drugih športnih področjih, ki so takisto pomembne za razvoj mesta in mladine v njem. V prvi vrsti gre za objekt Partizana, katerega obnova se iz leta v leto prelaga v negotovo prihodnost. Kot že vsi vemo iz prakse slovenske lokalne politike, naslednje leto lahko pomeni tudi nikoli. Na prenovo omenjene stavbe, ki za marsikoga simbolizira šport v Murski Soboti, čakajo tudi stotine mladih, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami, ti so danes raztepeni po številnih objektih, za uporabo katerih plačujejo visoke najemnine. Še bolj oddaljen se zdi projekt gradnje pokritega plavalnega bazena, pri čemer še vedno odmevajo besede pristojnega ministra Pikala, da si bo država prizadevala za njegovo realizacijo, občina bi ga morala zdaj povleči za jezik.

c72c975b95ea028a34c568c0cc18ba21
Nataša Juhnov
Obnova Partizana se iz leta v leto prelaga v negotovo prihodnost.


Medtem se žalostna zgodba odvija v edinem pravem mestnem hotelu Diani, saj bi lahko glede na odločitev lastnika stavbe zaposleni kmalu končali na cesti. Že v času, ko je bila lastnica družbe zdajšnja državna sekretarka Olga Belec, smo razkrili zgodbo o minimalnih plačah, neizplačanem regresu in dejstvo, da so si morali zaposleni sami kupovati delovne uniforme. To smo lahko storili na podlagi pričevanj zaposlenih, ki so se odločili, da bodo javno opozorili na nevzdržne razmere v družbi. Njihov pogum pa takrat ni bil cenjen pri vseh kolegih. Nekaj časa po razkritju me je namreč poklicala oseba, ki se je predstavila kot vodja hišnega sindikata in od mene zahtevala, da ji povem imena zaposlenih, ki so navezali stik z našo redakcijo. Pri tem je kot razlog navedla, da to ni mnenje vseh zaposlenih in da bodo domnevno pripravili odgovor za objavo v časopisu. To se seveda ni nikoli zgodilo, iz njene zahteve pa je bilo možno sklepati, da se za določene zaposlene pripravlja maščevanje, zato sva se hitro poslovila. Primer navajam zato, ker se mi je podobna stvar že zgodila v drugem primeru, in žalostno je, da je v Prekmurju vedno več zgodb, ko so predstavniki hišnih sindikatov bližje vodstvu družbe kot sodelavcem, ki so jih na ta položaj postavili. Identifikacija zaposlenih s podjetjem je pomembna, do neke mere tudi razumevanje zaposlenih v morebitnih težkih okoliščinah, v katerih je družba. Po drugi strani pa je prav tako nerealno pričakovati od posameznika, ki meni, da so mu kratene pravice, izvirajoče iz delovnega razmerja, da se bo ob lastnih težavah ukvarjal še z vprašanjem usode podjetja. Kljub letom, ki jih je pustil na delovnem mestu, se namreč tudi zanj ni nihče postavil, ko bi se moral.

40395c40077691b4525192218ae152e1
Aleš Cipot
Žalostna zgodba se odvija v edinem pravem mestnem hotelu Diani.

kolumna hotel Diana fazanerija partizan