Kdor dela z ljudmi in za ljudi, vedno nastavi del sebe za predpražnik, na katerem si morejo ti otresti oprijeto blato s čevljev lastnega življenja. Tako je v številnih poklicih in povsod tam, kjer je posredi plačilo. Predpražnik novinarskega ceha, kateremu posvečam pričujoči zapis, zato ni namenjen iskanju zavetja pod perutjo, ne tolažbe ali robca za brisanje solz užaloščenosti. Naj bo le dodatek k odstiranju delčkov v pestrem mozaiku metod verbalnega obračunavanja med ljudmi, vzet iz bogate zakladnice lastnih izkušenj. Te so se nabirale v dolgem novinarskem delu in ves čas pri lokalnem mediju. Gre torej za priložnost, če hočete privilegij, do zapolnitve dela časopisnega prostora z mojo drugo stranjo imena in priimka. Predpražnik, na katerem smem še sama otresti blato, ki se je oprijelo mojih novinarskih čevljev. Bo to prineslo olajšanje?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Začela bi z opisom sveže izkušnje. Nekdo, nezadovoljen z vsebino enega od mojih člankov, je klical na uredništvo in pustil telefonsko številko, da ga odgovorna oseba pokliče takoj, ko konča sestanek. Kot avtorica zapisanega sem ga poklicala prva, da slišim kritiko ali njegovo mnenje, kar se mi zdi še najbolj pošteno. Toda moj glas je sogovornika na drugi strani, s katerim se poznava že dolgo, najprej zmedel, potem pa je začel. »Kaj bi pa ti rada?« je izustil s poudarkom na tikanju. To seveda ni povezano z razliko v letih, ampak vzpostavljanjem večvrednostnega odnosa v komunikaciji z mano. Povem, da sem ga poklicala kot avtorica članka, ker želim slišati, kaj ga moti. On pa: »O tem se po telefonu ne mislim pogovarjati s tabo, sploh pa bi bilo to izpod nivoja.« Pribil je še, da se ne bo pogovarjal z mano tudi zato, ker »s tabo ne pridem do konca«.
Nadutežev te sorte, ki svojo veljavo gradijo z zanikanjem spoštovanja drugega, je veliko in marsikdo si je že na podoben način ob mene obrisal svoje čevlje. Morda o njih ne bi bilo vredno izgubljati besed, če jih vse več ne bi pravice do kritike spreminjalo v retoriko žaljenja in mehkoteroriziranja.
Bela kuverta, na kateri je skrbno napisano ime ter naslov, običajno ne napoveduje nič slabega, ampak vanjo je bilo zame zapakirano neprijetno presenečenje. Sploščena posušena žaba. Pošiljka spremnega dopisa ni imela, pa tudi zakaj bi pošiljatelj trošil besede, če je za to našel nekaj veliko bolj povednega in izvirnega. Če je anonimnež morda med bralci teh vrstic, mu sporočam, da ko sem odprla pismo, moja reakcija ni bila takšna, kot je morda pričakoval. Vzela sem ostanke nesrečne živali v roko in premišljevala, s katerim od člankov jo lahko povežem. V trenutku mi je postalo jasno in večplastno sporočilo sem povsem razvozlala. Ko sem s tem opravila, pa mi je začelo kljuvati v glavi. Kakšen človek to neki more biti, da se kot varuh favne in flore spomni nečesa tako »osupljivega«, torej da namesto besed vame »izstreli« naboj iz živalskih posmrtnih ostankov.
Sicer pa so živalska poimenovanja za nas, ki smo ves čas »na tapeti«, postala že neka folklora naroda. Z njo se napadalec lahko najbolj približa psovki, torej najtežji v vrsti žaljivk.
Bilo je precej let nazaj, ko se je nekdo znašel v novinarskem članku, pod katerega sem se podpisala. To ga je razdražilo do te mere, da je siknil: »Enkrat jo bom povozil kot mačko na cesti!« Da bi me enkrat res skoraj zbil na prehodu za pešce, je bila prej slučajnost kot dejanska namera, pa vendar je dogodek še vedno živ v meni. Nanj se spomnim vedno, ko vidim na cesti izmaličeno mačko, ki je našla smrt pod kolesi. Da, namen izmaličenja moje osebnosti in ne smrt je torej bila poanta temotnega sporočila sikajočega pomembneža.
Še nekaj je, kar želim izpostaviti. Omalovaževanje v zgodnejših letih mojega novinarstva, ker sem delo opravila kot mlada ženska. Ni bilo slabo, kar sem takrat delala, si še vedno ponosno priznam, vendar ker sem dregnila v sršenje gnezdo, so lokalni veljaki izbrali drug medij, kjer so me »mehko« obdelali. Razlagali so, da sem mlada in neizkušena v novinarstvu in da kipim od zelenja, je po radijskih valovih zvenel »blagohotni« glas. Ker pa s tem delam škodo, me ni treba jemati resno, je sledil nauk poslušalcem. Prvo, na kar sem pomislila takrat, je bilo, kako se ob poslušanju tega počutita moja oče in mama. Zaradi njiju mi je bilo hudo.
Če bi vse, kar sem že doživela v novinarskem poklicu, odlagala na svoja pleča, bi se pod tem bremenom že zdavnaj sesula. Da mi zaradi debele kože nič več ne more priti do živega, pa tudi ni res. Ko pogovor zaide v to smer, iz rokava rada povlečem meni ljubo prispodobo, da tudi najbolj poroženela koža na peti včasih poči in potem še kako skeli.