vestnik

(KOLUMNA) Ni treba biti sommelier, osnove pa je lepo poznati

Ines Baler, 7. 8. 2021
Pixabay
Fotografija je simbolična
Aktualno

Gost, ki mu je natakarica prinesla pivo, vpraša, kako se to imenuje. Ko končno skupaj pravilno slišita in izgovorita ime piva, gost vpraša še, od kod pivo izhaja. Natakarica ponovi, da iz lokalnega okolja, vendar da ne ve natanko, od kod.

Že nekaj časa se izpostavlja, da so številni delojemalci v času epidemije zaradi pomanjkanja dela ali zaprtih dejavnosti zapustili svojo primarno področje dela in se usmerili tja, kjer so razmere boljše, zaslužek pa višji in reden. Med najbolj prizadetimi panogami sta tudi gostinstvo in turizem, kjer se delodajalci srečujejo s pomanjkanjem kadra, vsak pa to rešuje na različne načine. Tudi s študentskim delom, kar je seveda prav, saj si mora vsak prve izkušnje nekje nabrati, razviti delovne navade in kompetence. Res pa je, da so študenti na nekaterih delovnih mestih bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Dejavniki so različni, vprašanje pa je, ali kdo pomisli na posledice.

Nekaj dni nazaj sem sedela na terasi lokala, ki se nahaja ob eni bolj priljubljenih turističnih točk v Pomurju. Naročila sem kavo in jo v miru pila, okoli pa je bilo slišati turiste z različnih koncev Slovenije, saj je vsak govoril svoje narečje. Štirje so sedli k sosednji mizi, eden od njih me je še prej vprašal, ali si lahko izposodijo en prost stol. Do njih je prišel natakar, glede na prvo oceno starosti bi rekla, da je delal preko študentske napotnice, in jih povprašal, kaj želijo naročiti. Po tistem, ko so slišali, da sladoleda po kepicah ne strežejo, se je starejši moški odločil za pivo. Zaželel si je tisto, znano po zeleni pločevinki. Natakar mu je odvrnil, da tega piva pri njih nimajo, temveč da ponujajo le lokalni hmeljni napitek. Poskusil je še enkrat in vprašal za kakšno drugo znano pivo, ko pa je uvidel, da ga ni, se je po nekaj trenutnem razmisleku odločil, da bo poskusil lokalno. Naročil je veliko točeno.

c9d122030bac9b5a17b665fd01ba666a
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Naročilo je potem prinesla druga natakarica, študentka ali še celo dijakinja, saj je tako kot njen kolega delovala zelo mlado. Taisti gost, ki mu je prinesla pivo, vpraša, kako se to imenuje. Ko končno skupaj pravilno slišita in izgovorita ime piva, gost vpraša še, od kod pivo izhaja. Natakarica ponovi, da iz lokalnega okolja, vendar da ne ve natanko, od kod. Ko gospod, ki je že bil nekoliko v letih, naposled spije prvi požirek, slišim, kako omizju razlaga, da se mu zdi, da je pivo brezalkoholno. Po vseh zagatah bi se mi zdelo precej čudno, če bi rekel, da mu je všeč. In ko prosijo za račun, se vrne natakar, ki je naročilo sprejel. Pivec piva vztraja še enkrat in ga vpraša, ali je pivo brez alkohola oziroma koliko promilov vsebuje. Mladenič pravi, da ni, ampak da ne ve, kakšna je vsebnost alkohola.

Proizvajalec piva si verjetno, ko se s kakšnim lokalom dogovori, da bo v njem ponujal pijačo, za katero stoji, želi dobro reklamo. Ni sicer treba biti sommelier piva in vedeti vse o okusu, vonju ipd., ampak vsaj osnovne informacije bi bilo zelo dobrodošlo poznati.

Navadno pravimo, da je najboljša reklama tista, ki potuje od ust do ust, in težko si zamislim, da se bo ta gost vrnil v lokal oziroma ga priporočil znancu ali prijatelju. Pa pri tem ne valim krivde na mlada natakarja, saj ne vemo, ali ju je ob začetku dela, ki ga opravljata, kdo poučil o ponudbi ali pa so jima le pokazali, kje v lokalu kaj najdeta.

natakarji, gostinstvo
Arhiv
Že nekaj časa se izpostavlja, da so številni delojemalci v času epidemije zaradi pomanjkanja dela ali zaprtih dejavnosti zapustili svojo primarno področje dela in se usmerili tja, kjer so razmere boljše, zaslužek pa višji in reden. Med najbolj prizadetimi panogami sta tudi gostinstvo in turizem.

Ob tej situaciji mi je skozi misli spet šinila tematika razvrednotenja poklicev. Pa je vseeno, o katerem govorimo, ker do tega prihaja v številnih branžah. Je pa poklic natakarja eden tistih, za katerega skoraj vsak misli, da ga lahko opravlja. Če ne najde nič drugega, bo pač v lokalu sprejemal naročila, nosil pijačo in izstavljal račune. Toda o poklicu, ki ga opravljaš, je dobro tudi kaj vedeti, ni vse le v ročnih spretnostih. Sploh v času, ko zaradi koronavirusne bolezni nismo več vajeni listati po jedilnem listu in seznamu pijač, kjer zraven najdemo še kakšne specifike posameznega napitka. Marsikje na mizi sicer najdeš QR kodo, na kateri lahko preveriš ponudbo, vendar niso vsi vešči uporabe teh sodobnih tehnologij.

Po drugi strani je res tudi to, da se pri svojem delu srečujemo s strankami, ki so bolj od povprečnih tečne, radovedne in vrtajo v vsako malenkost. Tudi v novinarstvu se najdejo taki. In če povežem vzporednico, tudi poklic novinarja je dandanes precej razvrednoten. Opravlja ga lahko malodane vsak drugi. Nima veze, če je že kdaj prej držal v roki mikrofon, če sploh ve, s katero roko ga mora držati, ali se drži osnovnih pravil pri pogovoru s sogovornikom.

Aktualni trg dela je pač tak in spremeni se lahko le tako, da se tudi delodajalci zavzamejo za spremembe. Da ne bodo na vse gledali le z vidika stroškov, ki jih imajo z zaposlenimi, ali z vidika, kdo jim lahko prinese večjo branost ali gledanost, pač pa da bomo stremeli h kvalitetni izvedbi. Ker ta je konec koncev najboljša reklama.