Spletna revija KUD KDO (krščanske orientacije) je 19. aprila letos v rubriki Esej objavila besedilo književnika in profesorja, doktorja literarnih ved Denisa Poniža s povednim naslovom Figa od fige, prejšnji teden so ta zapis objavljala še vladi naklonjena glasila. Da bosta na letošnji maturi obvezno branje Figa in Konje krast (Per Petterson), je maturitetna komisija objavila že januarja 2020, zato napadi na izbor nekaj tednov oz. dni pred pisanjem maturitetnega eseja v že tako zapletenih razmerah še toliko bolj bijejo v oči.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(PROSTA DELOVNA MESTA) Iščejo se kuharji in natakarji, gradbeni delavci ter zelenjavarji
Na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, na OS Murska Sobota je trenutno razpisanih več kot 150 prostih delovnih mest.
Poniž v besedilu obračunava z različnimi komisijami, od tistih, ki so romanu podeljevale literarne nagrade, do maturitetne komisije, ki je roman izbrala za obvezno maturitetno branje, obračunava tudi s kritiškimi »pisuni« in vsemi potencialnimi zagovorniki tega »malovrednega«, »obstranskega« romana, prav tako je njegov srd usmerjen proti založbi, ki takšno literaturo objavlja in troši davkoplačevalski denar. Poniž zavestno provocira, svojemu namenu posveti cel prolog. Ne dialog, ampak frontalni napad na tiste, ki se delajo »norca iz vsega slovenskega naroda«, predvsem na jugonostalgike vseh vrst oz. generacij; to je namen zapisa. Poniž jasno zapiše, da Fige ni prebral, vseeno pa poziva maturitetno komisijo k polaganju računov slovenski javnosti, zakaj je izbrala ta roman. On ve brez branja, kaj vse je s tem romanom narobe, čeprav tega ne zapiše, ker ne more zapisati, saj romana ni prebral (prebral je sicer Vojnovićeve Čefurje in Jugoslavijo), že sum jugonostalgije pa ga odvezuje sleherne racionalnosti in korektnosti.
O jugonostalgiji je Poniž v spletni reviji KUD KDO pisal že v uvodniku 29. januarja 2021, tam je kritičen do mitov o »zlatem obdobju«, ki izkrivljajo realno podobo nekdanje države, kjer naj bi se cedila med in mleko, in so vzrok »latentne jeze in ogorčenja nad sedanjostjo«. Temu res ni mogoče oporekati, tudi sam se čudim ljudem, ki so nekoč iz svojega fička zavistno opazovali Avstrijca v mercedesu in kleli komuniste, zdaj pa hlepijo celo po časih, ko v trgovinah niso mogli dobiti kave in pralnega praška in ko so se lahko s svojimi fički po sistemu par-nepar vozili le vsak drugi dan (tako kot se čudim nekdanjim ortodoksnim in zadrtim komunistom, ki so sedaj še bolj zadrti antikomunisti), toda ob tem se mi zdi smiselno pomisliti tudi na to, da miti o zlatih časih morda niso vzrok, ampak posledica »latentne jeze in ogorčenja nad sedanjostjo«. In tako kot je noro trditi, da sta se v Jugoslaviji cedila samo mleko in med, ni nič manj noro trditi, da ni bilo ničesar dobrega. Zame je del spomina na tiste čase npr. tudi duhovita in provokativna Poniževa pesem Izidor s krvavimi hlačami o prežrtem in smrdečem narodu in premajhnih spolovilih v učiteljicah, že zato, ker nas je ta pesem kot nadebudne dijake še posebej podžigala k dokazovanju pred učiteljicami, indoktriniranimi z moralizmom jugoslovanskega socializma, da radi beremo tudi sodobno slovensko poezijo.
Ampak približno tako kot pravi Poniž za Vojnovića – naj ljudje pišejo, kar koli že hočejo, če se čutijo za to poklicane.
Škoda je samo, da KUD KDO, eno redkih desno orientiranih intelektualnih torišč sredi t. i. levičarske medijske hegemonije, KUD, ki je bil še pred dobrim letom toleranten in odprt za soočanje najrazličnejših prepričanj in nazorov, nudi zatočišče tovrstnim provokacijam, katerih edino upravičenje je želja po izzivanju konflikta.* Mediji, kot so Požareport, Nova 24 in posamezniki, kot je Milena Miklavčič, so profesorjevo odločno besedo, s katero je stvari poimenoval s pravim imenom, veselo širili po spletu.
Spregledali so samo, da je del sporočila tudi to, da ti knjige ni treba prebrati, pa lahko o njej vseeno vehementno presojaš. Zelo poučno za maturante.
*KUD KDO je še februarja 2020 v Trubarjevi hiši literature priredil pesniški literarni večer, na katerem so nastopili vrhunski pesniki zelo različnih nazorskih opredelitev (Miljana Cunta, Klarisa Jovanović, Miklavž Komelj, Boris A. Novak in Brane Senegačnik). Dan po ustoličenju nove vlade, 14. 3. 2020, vladni Krizni štab RS pošlje v javnost naslednje sporočilo: »Psihiatri iščejo 4 paciente, ki so utekli iz karantene. Imajo covid-marks/lenin.« Ti štirje so bili Slavoj Žižek, Darko Štrajn, Blaž Zgaga in Boris A. Novak. PEN potem s prvopodpisanim Borisom A. Novakom pošlje Zahtevo Državnemu zboru in Ustavnemu sodišču po ukrepanju zoper politizacijo krizne situacije in ustrahovanje drugače mislečih. Andrej Lokar se postavi v bran vladi in v svojem Proglasu označi poziv PEN-a za antivladno manipulacijo, o napadu na levičarske intelektualce z vladno podporo, tudi take svetovnega formata, pa nič. Na to se odzove Boris A. Novak, ki Lokarja razglasi za izdajalca in diletanta, ki piše stokrat slabše od njega, zato z njim ne bo več komuniciral. Od takrat gre vse samo še navzdol in na nož tudi v tem družbenem segmentu.