Dodajmo temu še borze, ki imajo v neoliberalizmu v rokah gospodarsko taktirko in – posel cveti. Seveda za velike. Prav v borzah vidim zlo človeštva, pa čeprav si ne predstavljam gospodarstva brez njih. Malega človeka pa itak nihče nič ne vpraša. Njegovo je, da dela in da je tiho. In tako je v globalnem sistemu, kjer 0,02 odstotka ljudi obvladuje svetovno gospodarsko sceno, kakor tudi na mikro ravni, kjer so nedotakljivi lokalni matadorji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Kaj me je pravzaprav tokrat tako razjezilo? V četrtek, 23. julija tega leta, sem se zvečer vračal proti Murski Soboti. Čuden dan je bil. Na severozahodu je bil na vrhuncu vidljivosti komet Neowise, medtem ko se je v daljavi rojevala nevihta. In najlepše me je še čakalo. Vozečega se mimo znanega gostišča ob krožišču me je ustavilo žabje regljanje, ki se je slišalo iz močvirja v neposredni bližini vulkanizerskega obrata. Ja, občutek sem dobil, da je v »močvari« na tisoče žab, ki tekmujejo, katera bo glasnejša. Glasba, ki je žal ne slišijo vsi. Navdušen sem bil ne le nad zvoki temveč tudi nad videnim, da je nekdo pred časom v skrbi za živali porezal zelo neprehodno močvirje in s tem dal več svetlobe in prostora življu v tem habitatu. A moje navdušenje je bilo kratkega veka. Naivnež sem že po nekaj dneh opazil, da nekdo v imenu kapitala zasipa močvirje. Nepojmljivo! Nekdo je dovažal zemljo in jo stresal v močvirje in s tem zasipal žabe, ki se v suhem vremenu zarijejo v blato in čakajo na dež. Seveda so tu še številne ptice, ki gnezdijo v takem okolju. Nekatere od njih na tleh. Jezen na ves svet se odpravim poizvedovat do gospodinjstva v Nemčavcih in izvem, da bo menda tu sprehajališče in da ne vedo, kdo vozi zemljo. Seveda sem bil razočaran, da se ni odzvala vas Nemčavci. Če pa tudi vaščani razmišljajo, da je boljše močvirje zasipati in narediti sprehajališče, se sprašujem, ali zares v tem kraju ni osebe, ki bi videla v močvirju prednost in naredila sprehajališče ob in preko močvirja kot atrakcijo. Ja, malo je krajev, ki bi si lahko privoščili take sprehajalne užitke. Tu pa gre za napako, ki se je ne da popraviti. In če se niso odzvali domačini, me zanima, kje je okoljski inšpektor. On pa mora imeti take posege pod nadzorom in vedeti, da na svetu morajo biti 3 odstotki kopnega v obliki močvirja. In to, kar je za Evropo porečje Donave in je za naše južne sosede močvirje Kopački rit, je za mali kraj močvirje, ki pa ga mi zasipamo. Danes se v turizmu veliko govori o glampingih, nadstandardnih kampiranjih, ki so blizu narave in cenovno med dražjimi. Če je neki kraj tako blizu zdraviliškega kraja (beri Moravskih Toplic), bi sam najprej pomislil, kako bi to zvočno kuliso prodal in jo s tem ohranil, šele potem pa počel vse drugo. Ljudje si krajev več ne zapomnijo po asfaltu in betonu. Tega imajo doma zadosti. Hočejo več narave in miru, ki pa je lahko tudi v obliki regljanja.
Z navedenim sem se dotaknil problema, ki je v mojem ožjem življenjskem prostoru in zagotovo ne bo vplival na globalno podnebje. Še huje je gledati, kaj se dogaja na celotnem planetu, imenovanem Zemlja. Kdo lahko ustavi uničevanje deževnega gozda v porečju Amazonke, ki pridela 11 odstotkov kisika? Nihče ne opazi, da se podobne stvari dogajajo v Indoneziji, kjer sta bila otoka Celebes in Borneo nekoč v 98 odstotkih pokrita z ekvatorialnim gozdom, danes pa je tega le še za 40 odstotkov. Nihče se ne ukvarja z Madagaskarjem, niti z gozdovi v Kongu, kjer so ogromni poseki zaradi iskanja diamantov. Izginja permafrost, trajno zmrznjena tla, ki pokrivajo skoraj 40 odstotkov celotne Rusije. Na severnem tečaju nam izginja ledeni oklep, ki odbija sončne UV žarke in brez katerega bo pri ljudeh množično obolevanje za rakom kože. A ladjarji se tega veselijo, saj bodo po njihovem ladjam skrajšane poti, če bodo plule preko severnega tečaja. Le malo ljudi ve (in verjetno jih tudi ne zanima), koliko težav imajo Inuiti z erozijo zemlje znotraj polarnega kroga zaradi ogromnih valov, katerih prej ni bilo. Na stičišču Indijskega in Tihega oceana naj bi bil otok plastike v velikosti Evrope. Kdaj se bo ta razgradila? Kdaj se bo končal prevelik odlov rib in kdaj se bo končal kitolov? Kdaj bodo Danci nehali ubijati delfine in kdaj Kitajci nehali rezati plavuti morskim psom, potem pa jih žive spuščati nazaj v oceane, kjer v mukah poginjajo? In kdaj bomo nehali loviti slone le zato, da bi trgovali z okli, iz katerih se naredi prah, ki ga potem Kitajci rabijo kot seksualni stimulator? Ja, tu so še izkoreninjenja drugih živalskih vrst. Pa da ne bo pomote – tega ne počnejo le ljudje, ki so neuki, in tega ne delajo le za preživetje družin. Poglejmo malo čez meje naše dežele in se spomnimo, koliko medvedov smo poslali po Evropi in koliko jih še živi. Pokončali so jih le zato, ker so za prehrano pokončali nekaj drobnice.
Vem, da je večina naštetega daleč od nas. A danes vemo, da je svet mala, a globalna vas. Kar je danes daleč, bo jutri na našem pragu. In prav zato moramo opozoriti na vsako ekološko nepravilnost. Ne samo za nas, ampak tudi za naše zanamce. Začnimo pa z majhnimi stvarmi in pri sebi.