Slovar slovenskega knjižnega jezika jo v prvotnem pomenu opredeljuje kot »gibljiv mišičast organ v ustni votlini«. Ta organ je pri različnih ljudeh različno hiter in okreten. Pri nekaterih močno prehiteva osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini – možgane. Ima veliko funkcij. S svojim delovanjem lahko poboža, pohvali, laska, okara, zmerja, prizadene, ubija. Mnogokrat se vtika v tisto, kar se ga ne tiče, in pometa tuji prag, čeprav je njegov veliko bolj umazan. To kaže na stopnjo kulture, ki pa v današnjem svetu ne igra neke pomembnejše vloge. Najbolj neumne izjave običajno požanjejo največ zanimanja, kot da je neumnost postala slovenski nacionalni šport in tekmujemo v tem, kdo je bo pokazal več. Če prištejem še obrekovanje in kazanje s prstom na druge, bi Slovenci brez težav lahko postali svetovni prvaki.
V drugem pomenu besede je jezik »sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje«.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat na naslovnici časnika Kleine Zeitung
Nogometaš iz Turnišča se je znašel na naslovnic graškega dnevnika Kleine Zeitung. In to iz sladkega razloga: bil je najboljši igralec derbija končnice avstrijske lige med Rapidom in Sturmom.
Rada se pošalim, da imam dva materna jezika, čeprav ne živim na dvojezičnem območju. Moj prvi materni jezik je prekmurščina, ki jo imam nadvse rada in mi mnogokrat uide tudi takrat, ko bi morala uporabljati zborni jezik.
Moj drugi materni jezik je knjižna slovenščina, ki je jezik moje celotne domovine Slovenije. Državo predstavljajo politiki, ki mnogokrat sprejemajo nam nerazumljive odločitve. Domovina pa smo mi, ljudje. Domovina je vse lepo, kar nas obkroža. Nosim jo v srcu in ne razumem tistih, ki pljuvajo po njej. Ne vem, ali se zavedajo, da pravzaprav pljuvajo v lastno skledo.
Ljubezen do jezika se kaže v tem, kako ga uporabljamo. Včasih imam občutek, da so njegovo lepoto povsem razvrednotili. Po radiu in televiziji, žal tudi nacionalni, le redko slišiš lepo knjižno besedo. Kot da je popačena ljubljanščina postala naša knjižna norma. Spoštujem vsako narečje in vsakega človeka, sovražim pa dejstvo, da se nam neko osrednje narečje, ki je zame samo eno od mnogih, vsiljuje kot pravilo oz. neki splošni pogovorni jezik. Slišimo ga v risankah, nadaljevankah, oddajah, da o resničnostnih šovih, ki poneumljajo staro in mlado, sploh ne govorim. Nekoč so bili radijski in televizijski voditelji ljudje, ki si si jih zaradi blagozvočnega govora in izpiljenega jezika zapomnil za vse življenje. Danes očitno lahko to delo opravlja vsak, ki zna spretno vrteti jezik, vsebina in kakovost sta drugotnega pomena. Množice pa ob neslanih šalah in populizmih doživljajo ekstazo. Kruha in iger – to so vedeli že v starem Rimu. Zgodovina se ponavlja, mi pa se iz nje ničesar ne naučimo.
Kakor koli že obrnemo, jezik je izraz naše kulture, in to v vseh pomenih besede, zato nam zanj ne bi smelo biti vseeno.
Eden od največjih grških filozofov Sokrat je povedal: Veliki umi razpravljajo o idejah. Povprečni umi razpravljajo o dogodkih. Šibki umi razpravljajo o ljudeh. Želim si, da bi bili med tistimi prvimi. Kultura pa naj nas spremlja vsak dan, ne samo ob slovenskem kulturnem prazniku.