Med identificiranim (prepoznava dogodka ali oseb ter znan avtor posnetka) fotografskim gradivom iz Prekmurja iz časa druge svetovne vojne, ki ga hranijo različne institucije in posamezniki v Prekmurju, predvsem ko govorimo o neposrednih posnetkih različnih vojsk, ki so delovale na tem območju, po mojih ugotovitvah prevladujejo posnetki poklicnega podeželskega fotografa Alojza Šbülla iz Sotine.
Primerljiv, vendar ne tako številen in raznolik, je opus vojaške fotografije 1941–1945 poklicnega fotografa Jerolima Purača (1897–1978) iz Murske Sobote, poklicnega fotografa Jožefa Čička (1899–1969) iz Lendave in Julija Schönauerja (1894–1945) iz Šalovec. Pripadnike madžarske vojske, po aprilu 1945 tudi pripadnike ruskih in partizanskih enot, so fotografsko dokumentirali poklicni fotograf Dragutin Reesch (1891–1945), Jože Kološa (1920–1998) in Zoltan Gerenčer (1923–1998), vsi iz Murske Sobote.
Tu moram omeniti še nepoklicne fotografe z lendavskega konca s posnetki madžarske in nemške vojske, Pala Gerenčerja (1907–1978) iz Gornjega Lakoša in Elze Milhofer (1899–1944) ter Franja Štingla (1907–2004) iz Dobrovnika. Nekaj deset fotografij (madžarske vojske v Murski Soboti) sta posnela ljubiteljska fotografa Štefan Heklič (1884–1949) in Ana Kovač (1906–1993) iz Murske Sobote. Posamezne identificirane fotografije iz javnih in zasebnih fotografskih fondov so delo neznanih fotografov, tudi iz vojaških vrst.
Ker mi je v večjem delu znana vsebina omenjenih fotografskih fondov, lahko na grobo ocenim, da v zastavljenem vsebinskem in časovnem razponu (1941–1945) najdemo manj kot 1000 posnetkov pripadnikov vojske Kraljevine Jugoslavije, nemških in madžarskih vojaških enot ter vojakov Rdeče armade in partizanske vojske, posnetih na območju današnjega Prekmurja. Na posnetkih so vojaške enote ali posamezni vojaki ob različnih priložnostih in dogodkih. Okrog 350 posnetkov prepoznam kot delo poklicnega fotografa Alojza Šbülla iz Sotine.
Na neki način gre za ekskluzivno vizualno dokumentarno gradivo, ki pomaga pri preučevanju različnih vidikov vojaške zgodovine in pri osnovni prepoznavi številnih vojaških enot, ki so delovale na tem območju, tudi njihove oborožitve in vojaške tehnike.
V primeru vojaške fotografije Julija Schönauerja iz Šalovec se srečamo s srhljivo realnostjo trenutka, ko fotograf v svojem ateljeju portretira madžarskega vojaka (v tem primeru orožnika), ki ga čez nekaj časa aretira in odvede na pot smrti (Julij Schönauer je umrl leta 1945 v koncentracijskem taborišču Flossenbürg).
Izvrstna fotografska intuicija in širok razpon tehničnega znanja
Alojz Šbüll (domačini so ga poznali tudi pod vzdevkom Brezar ali kar Foto) se je rodil 1. junija 1899 v Serdici. Po pripovedovanju Alojza Šbülla ml. (roj. leta 1940) iz Sotine se je njegov oče s fotografijo seznanil med listanjem francoskih fotografskih revij v času hospitalizacije leta 1925/26. S fotografijo se je poklicno ukvarjal med letoma 1930–1950. Po poklicni fotografiji prevzame percepcijo in fotografski instinkt lokalnega vizualnega kronista z občasno lukrativno dejavnostjo in aktivno fotografira do svoje smrti 6. maja 1995.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V soboto sprememba pri lokaciji odhodov avtobusov
Avtobusni promet Murska Sobota obvešča o spremembi.
Njegovo zgodnje fotografsko delo iz začetka 30. let 20. stoletja kaže na izvrstno fotografsko intuicijo in širok razpon tehničnega znanja, ki ga je z nenehnim raziskovanjem teoretičnih in tehničnih dejavnikov fotografije kasneje le še nadgradil.
Alojz Šbüll je bil eden od najpomembnejših prekmurskih poklicnih fotografov v 30. letih 20. stoletja. Obsežna in tehnično izjemna fotografska produkcija ga postavlja ob bok takratnim slovenskim poklicnim podeželskim fotografom. Fotografiral je v severozahodnem delu Goričkega od Kuzme do Cankove. Obstajajo indici, da je že pred drugo svetovno vojno fotografiral v avstrijskih krajih čez mejo. Izjemno redki in dragoceni so njegovi posnetki pripadnikov nemške narodne manjšine, ki je do leta 1945 živela v vaseh Fikšinci, Kramarovci in Ocinje.
V času svojega poklicnega fotografskega dela v 30. letih 20. stoletja je v glavnem uporabljal klasično leseno kamero na meh 14 x 9 cm. Kasneje jo je uporabljal le še pri povečavah. Pri fotografiranju je uporabljal stativ, ki ga je sam pomenljivo imenoval »nogače«. Leseno kamero na usnjeni meh je kasneje nadomestil z ročno fotografsko kamero s celuloidnim filmskim trakom 9 x 6 cm. Takšnih kamer različnih proizvajalcev je imel več.
Za fotografijo je vedno uporabljal izraz »kejp« od »kejpanje« – fotografiranje. Ko so se izdelane fotografije posušile, jih je dal v ovojnico z imenom stranke in pripisano ceno. Po navadi jih je strankam dostavil sam na dogovorjeno mesto. Večinoma je bil to trg pred cerkvijo ob nedeljski maši. Kot je povedal njegov sin, se je »fotograf (njegov oče op. p.) držal dogovorjenega roka – kraja in časa 100-odstotno«. Največ zaslužka je bilo s posnetki porok. Pari so se za fotografiranje naročali že mesece prej. Največ porok je bilo ob sobotah in nedeljah v pustnem času.
Med letoma 1936–1938 je v glavnem od prihodkov poklicne fotografije zgradil zidan stanovanjski objekt, ki je v svoji pronicljivi arhitekturni zasnovi skrival tudi zastekljen fotografski atelje (edini take vrste v tem obdobju v Prekmurju) in priročno temnico v zahodnem delu zgradbe. Kulisno draperijo z idiličnim prizorom (portreti vojakov), ki jo je uporabljal kot ozadje pri portretiranju, mu je poslikal slikopleskar Möllner iz Fikšinec. V improvizirani temnici je opravljal vse tehnične postopke, potrebne pri izdelavi fotografije.
Vsak posnetek s komercialnim namenom je repliciral vsaj sedem- do osemkrat. Šest fotografij (le v tem številu je bil posnetek dobičkonosen) je dobila stranka, eno ali dve fotografiji je shranil fotograf. Po navadi je bila to prva kopija, na kateri je določil čas osvetlitve (6–7 sekund) negativa. Kopiral je z dnevno svetlobo.
Steklene in celuloidne negative ter omenjene kopije (nekaj deset tisoč) je imel fotograf Alojz Šbüll shranjene na podstrešju domačije vse do rušitve hiše leta 1991. Fotografsko zapuščino z nekaj tehnične opreme hrani njegov sin Alojz Šbüll ml. iz Sotine. Večina fotografij in negativov je bila uničena pri rušenju hiše. Okrog 200 steklenih negativov iz 30. let 20. stoletja hrani Pomurski muzej Murska Sobota (PMMS), okrog 100 pa avtor prispevka. Kot poklicni fotograf je Šbüll pokrival najširši motivni diapazon poklicne fotografije – vse od portretne fotografije do bizarnih (naročenih) posnetkov osamljenih domačij, ki so ždele nekje v goričkem zakotju.
Posnetki vojske Kraljevine Jugoslavije do 6. aprila 1941
Zapuščina Alojza Šbülla se od druge poklicne fotografske produkcije v Prekmurju izrazito razlikuje po velikem številu ohranjenih posnetkov vojaštva, orožništva in finančne straže v Kraljevini Jugoslaviji do leta 1941 ter posnetkov vojaške strukture zasedbenih enot 1941–1945, po aprilu 1945 pa fotografij ruskih vojakov in partizanske vojske. Za nobenim drugim prekmurskim poklicnim fotografom ni ostalo toliko (po številu in posnetkih različnih vojsk) vojaških fotografij iz tega obdobja, posnetih v naših krajih. Eden od razlogov je že prej omenjeno skrbno shranjevanje kopij in negativov, pri čemer se je nekaj tega kot po čudežu ohranilo po rušenju fotografove domačije.
V Sotini in po letu 1931 v Serdici so bile do aprila 1941 nastanjene mejne enote (graničarji) vojske Kraljevine Jugoslavije. V Rogašovcih sta bili od leta 1930 nastanjeni močna orožniška posadka in finančna straža. To so bile tudi najbolj zveste in hvaležne stranke fotografa Šbülla. Predvsem so se vojaki obmejnih enot z velikim veseljem fotografirali vedno in povsod: v fotografovem ateljeju ali zunaj njega, na straži pri mejnih objektih v Kramarovcih in Sotini, v gozdu na položajih ali pred stražnico. V teh krajih so služili vojaki iz celotne takratne države. Pred objektiv so se radi postavili s kakšnimi prestižnimi modnimi dodatki tistega časa, žepno uro, navadnim ali motornim kolesom, ki jim jih je po navadi priskrbel fotograf. Še posebej so bili veseli barvanih fotografij (Vestnik št. 42/2022, Zapisi o dveh fotografih, 20. 10. 2022). Šbüll ali nečakinja Ida, ki mu je občasno pomagala pri barvanju fotografij, sta z osnovnimi barvami – rdečo, zeleno in rumeno – smiselno poudarjala medalje, ure, orožje, oznako enote, kokardo ali kakšen drug detajl na fotografiji naročnika – vojaka.
Kulturbund, pripadniki domačega SS in drugi Nemci
Kulturbund (švabska nemška kulturna zveza) je bila med letoma 1920 in 1941 krovna organizacija nemške manjšine, po okupaciji Kraljevine Jugoslavije je vodstvo kulturbunda marsikje prevzelo lokalno upravo, njeni člani pa so pomagali pri aretacijah in izselitvah Slovencev.
Najbolj razvpit kulturbundovec na območju zahodnega Goričkega je bil Franz Hebenstreit. Bil je vodja velikega shoda nemške manjšine – kulturbunda in podpornikov iz slovenskih vrst pred cerkvijo pri Sv. Juriju 12. aprila 1941. Po pripovedovanju domačinov se je na tem zborovanju zbralo več kot 500 ljudi, domnevno so zahtevali priključitev zahodnega Goričkega ali vsaj nekaj vasi z nemško manjšino k nemškemu rajhu. Manifestativni pohod nemške manjšine in slovenskih privržencev, ki so v dveh dolgih kolonah krenili iz Sotine in Ocinja, je fotografiral Alojz Šbüll. Avtor poznam pet posnetkov tega dogodka. Na enem od njih prepoznamo Franza Hebenstreita s častniki 138. gorskega lovskega bataljona nemške vojske. Kramarovci, Fikšinci, Ocinje in del Serdice (Rottenberg) so bili 11. junija 1941 formalno priključeni nemškemu rajhu. Franza Hebenstreita so v začetku aprila ujeli in usmrtili vojaki Rdeče armade.
V Šbüllov fotografski atelje so se kljub vzpostavljeni meji med Nemčijo in Madžarsko prihajali fotografirat navadni nemški vojaki iz okoliških avstrijskih vasi, orožniki in policisti ter pripadniki mejne kontrole, ki so delovali v nekdanji gostilni Nemec (hišna številka 1) v Serdici. Več domačih fantov je bilo vpoklicanih v nemške pehotne enote, tudi v zloglasni SS (fotografija domačina v SS-ovski uniformi). Fotografirali so se po navadi pred odhodom na bojišče. Od nemške vojaške tehnike se je med drugim ohranil Šbüllov posnetek nemškega transportnega letala Junkers Ju 52, ki je zasilno pristalo pri slatinskem vrelcu v Nuskovi.
Tudi Madžari so se »trnok radi kejpali ali dojzeli«
Po prevzemu oblasti v Prekmurju 16. aprila 1941 so Madžari vpeljali vojaško upravo z dvema vojnoupravnima poveljstvoma, v Murski Soboti in Lendavi. Čez nekaj časa je vojaško zamenjala civilna oblast. Madžari so že maja 1941 vzpostavili orožniško postajo v Rogašovcih hišna številka 5 (nekdanji notariat) z manjšo izpostavo v serdiški šoli. Madžarske mejne enote (graničarji, na fotografijah jih prepoznamo po našitku s stiliziranim orlom z razprtimi krili, ki je bil prišit na desni strani vojaške bluze) so bile na vsaj treh lokacijah nekdanje občine Rogašovci. Del enot je bil nastanjen v tako imenovani Mekiševi kasarni v Rogašovcih in en vod v serdiški šoli. Poveljstvo madžarskih enot pa je bilo po pripovedovanju domačinov očitno v nekdanji domačiji družine Kikec (po domače Kejcovi) ob Ledavi pri Sv. Juriju (fotografija).
Znanih je nekaj več kot 50 posnetkov Alojza Šbülla z motiviko madžarskih obmejnih enot in orožništva. Na posnetkih prepoznamo po rangu oziroma činu nekaj častnikov madžarskih obmejnih enot in poimensko celotno madžarsko orožniško posadko iz Rogašovec. Madžarski vojaki in orožniki so najraje pozirali z orožjem. Njihovi portreti so togi in brez fotografove osebnostne artikulacije portretiranca, zgolj dokumentiranje. Pri Šbüllovih ohranjenih portretih vpoklicanih domačinov v uniformah madžarske vojske se pojavlja problem identifikacije portretiranca.
Rusi prihajajo!
Območje Sotine in Serdice je 3. aprila 1945 osvobodila 316. strelska divizija 37. strelskega korpusa 27. armade sovjetske Rdeče armade. Ko se je 27. armada premaknila proti severu, je na tem območju deloval 6. gardni strelski korpus 57. armade. Med 27. in 30. aprilom je bilo poveljstvo štaba 57. armade v gradu Grad na Goričkem (Gornja Lendava). Med 25. in 30. aprilom je bila na območju Nuskove in Ocinja nastanjena 32. gardna mehanizirana brigada Rdeče armade, sedež poveljstva je bil v Serdici. Namenoma se usmerjam na dinamiko vojaštva in vojaških dogodkov v tem prostoru (naselja Občine Rogašovci), saj ga je fotografsko pokrival Alojz Šbüll.
Po pripovedovanju Alojza Šbülla ml. so bili ruski vojaki najbolj neučakane stranke. Večkrat so kar sredi tehničnih postopkov pri razvijanju posnetkov vstopali v temnico in spraševali fotografa, ali je že končal. In potem je sledilo »krucifiks, dajte me mer, če ščete meti kejpe«. Za Rdečo armado je ostalo nekaj manj kot 50 fotografij, posnetih na različnih lokacijah v rogašovski občini, ter nekaj ateljejskih portretov, med njimi sovjetskega političnega komisarja in polkovnika Rdeče armade. Gre za neprecenljive posnetke, ki pa jim zgolj s formalnim dojemanjem dokumentarne vojne fotografije težko določimo zgodovinsko težo.
2. novembra 1943 je nemški lovec Messerschmit nad Goričkim sestrelil ameriški bombnik Liberator B-24, ki je pred padcem odvrgel nekaj bomb v gozd blizu Pertoče in ateriral v bližini Trdkove. Razbitine letala in razdejanje po detonaciji bomb je naslednjega dne fotografiral Šbüll. Ohranili so se trije posnetki tega dogodka.
Partizansko »dolgemanje«
Ruski vojaki so v Mursko Soboto vkorakali 3. aprila in v Lendavo 4. aprila 1945. Prekmurje je bilo tako prva osvobojena slovenska pokrajina. V Murski Soboti je bil zgodaj aprila formiran sedež komande vojnega področja partizanske vojske z dislociranimi komandami mest v Lendavi, Beltincih, Šalovcih, Rogašovcih in drugod.
Poglavitna naloga komande vojnega področja je bilo novačenje za vojsko sposobnih moških. Mobilizacijo so izvajale komande mest po vaških odborih OF. Tako je bila 7. maja ustanovljena Prekmurska brigada. Od vseh vojsk 1941–1945 na območju Prekmurja, ki jih je fotografsko dokumentiral poklicni podeželski fotograf Alojz Šbüll iz Sotine, je še najmanj posnetkov pripadnikov partizanskih enot aprila in maja 1945.
Med fotografijami, ki jih hranijo njegov sin Alojz Šbüll ml., avtor prispevka in posamezniki iz Rogašovec in od Sv. Jurija, jih ni več kot trideset. Glede na kratkotrajno prisotnost partizanskih enot v teh krajih se zdi ta številka logična ali pa tudi ne.