Kultura ima učinek, tudi če nas ni zraven

Ko govorimo o kulturi na splošno, radi pravimo, da se vsa sredstva stekajo v Ljubljano in da je tudi pozornost najbolj usmerjena v glavno mesto, obrobje pa je zapostavljeno. Pa je to res ali so to le floskule, ki jih radi ponavljamo? Temeljite analize, ali to drži, se je lotil dr. Andrej Srakar, ki se že dlje časa ukvarja z ekonometričnimi študijami na področju kulture. Pri svoji analizi je izhajal iz podatkov, ki jih hrani kulturno ministrstvo, in preveril, koliko dobijo posamezne regije javnih sredstev za kulturo in koliko zanjo namenijo po občinah iz svojih proračunov. Stanje je skrb vzbujajoče, saj je interpretacija razkrila kruta dejstva in žalostne resnice, je bil slikovit Srakar.
Ljubljana se je pokazala kot izrazito središče, kjer deluje največ kulturnih ustanov, organizacij in ustvarjalcev in kamor se steka tudi največ sredstev, hkrati pa, kar nas lahko Pomurce še bolj skrbi, v pomurski regiji za kulturo namenimo še najmanjši delež iz občinskih proračunov. »Pomurje je, kar se financiranja tiče, problematično po dveh plateh, najmanj dobimo od države, prav tako najnižje deleže za kulturo namenimo sami.«
Neenakost med umetniki v Sloveniji je prav tako velika, saj so nekateri superzvezdniki, na drugi strani pa je veliko tistih, ki komaj preživijo. V kulturi je tudi veliko samozaposlenih, problem pa je njihov dohodek, saj je nižji od dohodka redno zaposlenih in pogosto ne dosega niti minimalne plače. Tako je raven revščine med samozaposlenimi v kulturi v Sloveniji 20-odstotna, medtem ko je slovensko povprečje na splošno 10 odstotkov.

Rezanje sredstev za kulturo

Slovenija je ena tistih držav, ki so v času gospodarske krize začele rezati proračun za kulturo. Po osamosvojitvi, še posebno pa od leta 1997, je proračun, namenjen kulturi, rastel, svoj vrhunec dosegel leta 2009, od takrat pa je bilo iz leta v leto manj sredstev za kulturo. Očitno je bilo najlažje rezati pri kulturi. Se pa niso vse evropske države v času gospodarske krize odločile za tak rigorozen ukrep, mnoge zahodnoevropske in razvite države niso zmanjševale sredstev, nekatere, med njimi Romunija, Slovaška in Madžarska, so kulturne proračune celo povečevale.

Kultura kot družbeni parazit

Ali je res kultura tisto področje, kjer se lahko brez večjih posledic najprej režejo sredstva, saj je, po prepričanju marsikoga, le strošek? Srakar skuša v svoji analizi razbiti tudi nekaj mitov in krilatic o tem, ali je kultura družbeni parazit, v katero se samo vlaga, učinka pa nima, ali je vredna le tista kultura, ki preživi na trgu, ali so samo kvantitativni kazalniki merilo uspešnosti kulture, in še nekatere druge.
Ravno nasprotno, podatki kažejo, da ima kultura večje učinke, kot si mislimo, saj ima celo višjo aplikativno vrednost kot na primer izobraževanje, sociala in poslovanje z nepremičninami. Poleg tega kultura ne more in ne sme biti odvisna samo od trga, saj tudi to vpliva na njeno kakovost. Kot meni Srakar, si kultura zasluži javno podporo tudi v ekonomskem smislu, pa ne samo zaradi tistih, ki na koncerte ali druge kulturne prireditve hodijo, ampak tudi tistih, ki ne hodijo. »Koncerti, predstave, razstave nimajo učnikov le za uporabnike, ampak tudi za druge, saj sooblikujejo identiteto, vplivajo na izobrazbo, kulturno dediščino in na širšo družbo sploh, zato morajo imeti javno podporo.« Od kulture ima korist celotna družba, tudi če je ne uporablja.Izrazita centraliziranost kulture
Temeljiteje je Srakar pregledal tudi razmerje med javnimi sredstvi v kulturi in deležem prebivalstva v obdobju 2002– 2015 po regijah. Tudi pri teh podatkih ni bilo posebnega presenečenja, saj se je pokazalo, da je kultura v Sloveniji izredno centralizirana.
Medtem ko je v osrednjeslovenski regiji razmerje med deležem sredstev in deležem prebivalstva v letu 2015 znašalo 2,54, je v Pomurju komaj 0,27. Je pa v večini regij tako nizko in je tudi v notranjsko-kraški regiji, kjer je z 1,27 najvišje, še vedno za pol manjše kot v osrednjeslovenski regiji. Iz proračuna ministrstva za kulturo je v letu 2015 osrednjeslovenska regija s 26-odstotnim deležem prebivalstva dobila 66 odstotkov sredstev, preostalih enajst regij si je razdelilo 34 odstotkov. Pomurska regija, ki ima šestodstotni delež prebivalstva Slovenije, je iz te malhe za kulturo prejela dva odstotka. Kaže se očitno neenakopravno razmerje med središčem in obrobjem, torej med sredstvi in številom prebivalcev.
Zanimalo nas je tudi, kakšen je bil učinek za kulturo, ko so bila mesta vzhodne kohezijske regije razglašena za evropsko prestolnico kulture, in kako je to vplivalo na leta, ki so sledila. »V letu 2012, v času EPK, so se stvari v regiji nekoliko izboljšale, za kulturo je bilo namenjenih nekoliko več sredstev, a se je neenakost po tem spet povečala in po letu 2015 samo še raste,« je razmere glede na podatke razložil Srakar. Povečuje pa se tudi centralizacija.
Posebej se je Srakar posvetil tudi razpisom ministrstva za kulturo za uprizoritvene dejavnosti ter vprašanju, od kod prihajajo društva, organizacije in zavodi, ki za sredstva kandidirajo. Večinoma iz Ljubljane, od leta 2012 pa samo še iz Ljubljane, je povedal Srakar, kar prav tako kaže na to, da sredstva niso enakomerno razpršena, ampak so strogo nakopičena v glavnem mestu.

Je občinam mar za kulturo?

Ti podatki kažejo na odnos države do kulture na obrobju. Kako pa skrbijo za kulturo po občinah oziroma regijah? Medtem ko dajejo v nekaterih regijah do sedem odstotkov občinskih proračunov za kulturo, v pomurski regiji, kjer so vsa leta povsem na dnu lestvice, ne dajo več kot tri odstotke. Žal je tudi med enajstimi slovenskimi občinami, ki dajo najmanjši delež za kulturo, kar osem pomurskih, in sicer Hodoš, Velika Polana, Kobilje, Kuzma, Gornji Petrovci, Dobrovnik, Razkrižje in Grad. Omenjene namenijo za kulturo manj kot dva odstotka svojega proračuna. To pa pomeni, da se, če že od države ne dobijo več, tudi po občinah ne potrudijo, da bi kulturi kanilo kaj več sredstev. Žal so bolj usmerjeni v infrastrukturo, gradnjo in obnovo cest, vodovode ter podobno. Dejstvo pa je tudi, da po občinah niti nimajo kriterijev, po katerih bi se denar v kulturi delil, še pove Srakar.
Med tistimi pomurskimi občinami, ki pozitivno izstopajo, je Lendava, kjer za kulturo namenijo 10 odstotkov občinskega proračuna. Lendava je po deležu financiranja izrazito v vrhu, kar pa kaže na neko neenakost znotraj regije.

Kaj lahko naredimo?

Dokler se ne naredi raziskava in odkrijejo vzroki, Srakar ne želi dajati konkretnih priporočil, kaj narediti v Pomurju za izboljšanje stanja. Se pa iz podatkov jasno vidi, da v Pomurju težave so in da so večje kot v drugih regijah. Tega bi se morali zavedati in najprej na občinskih ravneh sprejeti odločnejše ukrepe, da bi zaostanek zmanjšali. Vsekakor pa se morajo Pomurci bolj angažirati tako doma kot tudi pri državni politiki. Srakar sklene z mislijo, da bi bilo treba v državi sprejeti tako kulturno politiko, ki bi zmanjšala radikalno centralizirano vlogo Ljubljane v slovenskem kulturnem prostoru, vendar to ne sme iti na račun uspešnosti in učinkovitosti slovenskega kulturnega prostora.