25-letna Ljutomerčanka se je že od srednješolskih dni spogledovala z idejo, da bi s študijem nadaljevala v tujini. Sanje so postale resničnost. Po tem, ko je v Sloveniji končala študij psihologije, se je vpisala na londonsko univerzo: »Ker je v Sloveniji nadaljevanje šolanja na področju psihologije omejeno le na generalni magistrski študij psihologije, kar je zaradi majhnosti naše države razumljivo, sama pa sem želela nadaljevati na specifičnem področju, sem se vpisala na magisterij iz nevrorazvojne klinične znanosti na King's Collegeu,« razloži dekle in nadaljuje, da je to ena izmed najprestižnejših univerz na svetu. Ponudbo za službo je dobila še pred zaključenim šolanjem
Mentalno zdravje v Sloveniji stigmatizirano
A Laura razmišlja, da je (mogoče) k njeni odločitvi prispevalo tudi dejstvo, da na področju klinične psihologije v Sloveniji težko pridobiš izkušnje in še težje službo. Ocenjuje, da je področje duševnega zdravja pri nas še vedno neurejeno in celo stigmatizirano. »To me žalosti, saj je mentalno zdravje temelj vsega drugega in bi moralo biti obravnavano enako kot zlom noge ali pljučnica, kliničnih psihologov in zdravstvenih delavcev primanjkuje, a hkrati imamo veliko kvazipsihoterapevtov brez ustrezne izobrazbe, saj to področje še ni zakonsko urejeno,« pravi in nadaljuje, da je morda tudi to razlog, da Slovenija po številu samomorov še vedno sodi med ene najbolj ogroženih držav v Evropi
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski policisti obravnavali grožnjo s samomorom in nasilje v družini
Pomurski policisti so v preteklih 24 urah obravnavali osem kaznivih dejanj, grožnjo s samomorom, požar, dve prometni nesreči, šest kršitev javnega reda in miru in dve poškodbi vozila na parkirnem prostoru in dve poškodbi vozil s strani divjadi.
Vrtoglave cene nepremičnin in javnega prevoza
Perčičeva se je v mestu tisočerih obrazov, kljub začetnemu kulturnemu šoku, našla: »Onesnaženost in umazanija. Vedela sem, da bo mesto onesnaženo, pa vendar sem še vedno šokirana nad umazanijo in slabo okoljsko ozaveščenostjo domačinov.« Življenjski tempo kot v drugih večjih mestih narekuje delovni čas. »Ljudje pridejo iz službe pozno popoldne, delovni dan se začne ob deveti zjutraj in konča med peto ali šesto uro popoldne. Tega nisem bila vajena, saj se pri nas vse konča najkasneje ob štirih popoldne, ko ti preostane del dneva, ki ga posvetiš družini in konjičkom.« Prav tako je bila presenečena nad stroški javnega prevoza. »Ljudje, ki se vozijo v službo po manj kot uro, so bolj redki. Poleg tega mesečni prevoz stane okoli 130 funtov oziroma 140 evrov za najkrajšo možno razdaljo. V Sloveniji sem bila navajena v tem času prevoziti tudi do sto kilometrov. Tukaj pa včasih potrebuješ eno uro samo do prijatelja, ki živi le 8kilometrov stran. Javni prevoz sem tako hitro zamenjala za kolo, s katerim že več kot leto dni brez težav hitim v službo in domov,« še doda.
Zaradi dolgega delavnika in poti ljudje pogosto ne kuhajo in se raje zadovoljijo s hitrim obrokom (sendviči in čipsi). Laura to vztrajno zavrača in raje seže po domači hrani. Vsak večer nekaj skuha, kar naslednji dan s fantom odneseta v službo: »Sodelavcem se še vedno vsakič cedijo sline po tipičnih slovenskih kosilih, ki jih zelo radi tudi poskušajo.«
Pripravlja se na polmaraton
Ker je zaposlena in ob delu pridobiva še dodatno podiplomsko izobrazbo, ima prostega časa ima bore malo. »Če pa imam na voljo nekaj ur, pa se rada sprostim s tekom, tako dobim zagon za nove dosežke in hkrati naredim nekaj pozitivnega za svoje telo,« opisuje. Pripravlja pa se na svoj prvi polmaraton, ki bo potekal v teh dneh. Seveda Laura rada seže po knjigi in s fantom raziskuje nove kraje in nove kulture.
Bučno olje, pašteta in tünka!
Domače kraje redno in z veseljem obišče, kjer se 'založi' s pomurskimi dobrotami. »Domače kraje obiščem dvakrat do trikrat letno in ostanem nekaj tednov,« prav v božično-novoletnih praznikih smo jo ujeli doma. »Sicer pa družina in prijatelji zelo radi pridejo na obisk in me večkrat letno založijo s pomurskimi dobrotami. (smeh). Nikoli namreč ne sme manjkati bučnega olja, Kodilove paštete in domače tünke,« še v smehu doda. Po drugi strani še priznava, da pogreša zeleno okolje, mir in tišino.
Vseeno ji je desetmilijonska prestolnica zlezla pod kožo, celo do te mere, da si vrnitve v Slovenijo trenutno ne predstavlja. »Za mojo karierno pot je London primernejši, saj ponuja možnosti dela s pacienti in učenje od najboljši strokovnjakov na področju duševnega zdravja,« sicer pa bi se v prihodnosti rada vrnila v Slovenijo, saj ocenjuje, da je kakovost življenja boljša in imamo veliko ugodnosti, brezplačno šolstvo, varnost ter osupljive naravne lepote na dosegu roke
