Zaradi obsežnega ruskega napada na Ukrajino se je geopolitični zemljevid sveta začel risati na novo. Ob prvi obletnici izbruha vojne smo za komentar zaprosili upokojenega generalmajorja Alojza Šteinerja, ki nam je s svojimi pronicljivimi analizami že večkrat pomagal razumeti razsežnosti vojne.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Vrt spominov in tovarištva odslej bogati Cankarjeva tepka
Spominjali so se Ivana Cankarja in osvobodilne fronte.
Kako vidite eno leto vojne v Ukrajini?
»Leto dni vojne v Ukrajini nas je polariziralo bolj kot kar koli v tem tisočletju. Nasprotniki in podporniki strani v spopadu se strinjamo edino v tem, da smo pričakovali, da se bo vojna prej končala. V informacijskem in medijskem pogledu je vojna retorika nadomestila pandemijo in uspešno zasedla njen prestol ogrožanja človeštva in povzročanja strahu. Velikokrat se poudarja, da je to vojna za nafto, plin in druge energente, v bistvu pa za strateško pozicioniranje in – kot so nedavno pojasnjevali na ruski strani – za dehegemonizacijo. Kakor koli obrnemo, po letu dni je jasno, da gre za osvajalsko vojno, ki je v begunstvo poslala osem milijonov ljudi, še skoraj toliko se jih je notranje razselilo, s čimer so se dodobra etnično očistila območja napadene države. Poleg beguncev in razseljenih oseb je ta vojna zaznamovana z letalskim in raketnim teroriziranjem civilnega prebivalstva, poskusom ustvarjanja mrazomora in svetovne prehranske krize z onemogočanjem izvoza žit, pa tudi z novostmi v bojevanju in medsebojnem uničevanju. Brez dvoma tudi s psihološkim delovanjem, zaradi katerega ne vemo več, kaj je res in kaj ni. Če bi hotel imenovati tiste, ki so zaradi vojne bolj zadovoljni, je treba odkrito povedati, da so to prav gotovo proizvajalci orožja in posredniki pri teh poslih in transferjih. Obema stranema v spopadu se lahko zahvaljujejo za smrtonosna naročila
Katere prelomnice so se zgodile?
»Glavna prelomnica je vsekakor ta, da po začetnem šoku in presenečenju ukrajinsko vodstvo, obrambne sile države in prebivalstvo niso pokleknili. Če bi označeval prelomnice po lokacijah in ključnih spopadih, bi omenil Bučo in Irpinj, kjer se je z žilavim odporom obranil Kijev in spodletel scenarij konca vojne, preden se je ta začela. V Mariupolju smo lahko spremljali epski spopad za ukrajinski dostop do Azovskega morja, v bistvu pa fanatičnost azovskih formacij na ukrajinski in Wagnerjevih plačancev na nasprotni strani. Kljub temu da se je ukrajinskemu osvobajanju Hersona in hersonske oblasti na desnem bregu Dnepra pripisoval velik pomen, je bila začetna trimesečna obramba Mikolajeva po moji oceni pomembnejša za ohranitev Odese in Ukrajine kot črnomorske države.«
Kako daleč smo od miru?
»Ocenjujem, da smo v novi vojni, ki se bo po silovitosti še stopnjevala. Kazalnik, ki to potrjuje, je napovedana mobilizacija do pol milijona ruskih rezervistov na zasedenih območjih, izza njih pa je v pripravljenosti skoraj za tretjino več bojnih skupin, kot jih je bilo ob začetku ruske specialne vojaške operacije. Četudi v teh silah ni bistveno več vojakov, je več izkušenj in predvsem vojaškega sovraštva ali revanšizma zaradi dosedanjih vojaških porazov. Smo v navidezni bitki za čas in ohranitev agresorjeve vojaške premoči, preden Ukrajina dobi obljubljeno ofenzivno tehniko. Pot do miru je še vedno neznanka, čeprav tiha diplomacija dela in – upajmo – išče sprejemljive rešitve. Klicev po miru je več in so lahko utopični apeli, kot tudi moje govorjenje o mirni rešitvi. Dokler ne bodo začeli procesirati poveljnikov in politikov za storjene zločine, ne bo prave prisile za pogajanja. V preteklem letu s(m)o se takšni in drugačni tolmači in eksperti te nesrečne vojne velikokrat motili. Želim si, da bi se motili tudi o tem, da bo ukrajinska vojna trajala še eno leto.«