»Kot bi bilo zdaj, imam pred očmi gospoda pri šestdesetih, sedemdesetih letih, ki je močan in velik ležal nemočen na postelji in slabotno vpil: Mama, mama, kje si! Ta krik starejšega človeka se mi zdi kot spomenik kriku današnjega časa: Kje si človek? Pogrešam te! Ta krik je v bolnišnici in je zunaj bolnišnice,« je ganjen pripovedoval Jurij Štravs, brat kapucin iz Kančevec, ki že od novembra zagotavlja duhovno oskrbo in osebno oporo bolnikom na covidnem oddelku murskosoboške bolnišnice in po svojih močeh pomaga zdravstvenemu osebju pri skrbi za bolnike kot prostovoljec.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat na naslovnici časnika Kleine Zeitung
Nogometaš iz Turnišča se je znašel na naslovnic graškega dnevnika Kleine Zeitung. In to iz sladkega razloga: bil je najboljši igralec derbija končnice avstrijske lige med Rapidom in Sturmom.
»Strašna je tudi želja bolnikov, da bi šli domov. Peljite me domov, vsaj za kakšno uro, me je prosil gospod, ki je že tedne in tedne v bolnišnici, in podobne stiske so najbrž tudi pri njegovih doma,« je nadaljeval.
Kako ste, kako vam gre?
Trpljenje zaradi bolezni ne ostaja le za bolnišničnimi vrati in krik številnih stisk zaradi posledic epidemije postaja vse jasnejši. »Stiske so velike in pozval bi ljudi, jih prosil, da se vsaj pokličemo med seboj. Vprašajmo soseda: Kako ste, kako vam gre. To je že pomoč, ki ni velika, ampak mogoče za koga odločilna, da ostane človek z veliko začetnico. To je tisto nekaj, kar resnično lahko storimo vsi, kar je vsem dosegljivo in s čimer lahko naredimo veliko dobrega v teh čudnih, nenavadnih časih, ki si jih ne znamo še prav pojasniti. Ne pozabimo torej, da lahko prav danes koga pokličemo ali komu olajšamo stisko na ta način. Verjamem, da vas veliko to že dela. Hvala vsem ter pogumno naprej,« opogumlja Jurij Štravs.
Želel je, da pride pred smrtjo
Gorenjec po rodu, kar je, kot v smehu doda, menda »manjši greh«, je v duhovniških vrstah že sedemnajst let, od tega je sedem let župnijski upravitelj Doma duhovnosti Kančevci. Po televiziji je slišal o stiskah v bolnišnici zaradi pomanjkanja zdravstvenega osebja in vabilo prostovoljcem, da jim priskočijo na pomoč. Zaradi okrnjenih stikov z ljudmi, na katerih sloni delo duhovnika, bi morda našel čas za pomoč v bolnišnici, si je mislil, delal pa bi lahko kaj preprostega, a potrebnega. O tej svoji nameri je najprej vprašal brate redovnike, s katerimi živi v skupnosti, povprašal je tudi v bolnišnici in medtem že tudi prejel prošnjo, da bi obiskoval bolnike tudi kot duhovnik ter vernim, ki bi si to želeli, prinašal svete zakramente. »Nekoliko me je na začetku presenetilo, ker so me prosili, da bi prihajal prav na covidni oddelek, ampak če človek ponudi pomoč, potem seveda sprejme tudi to,« pove Štravs.
Še prej pa je moral dobiti tudi dovoljenja svojih nadrejenih, kar pa, pove, ni bilo lahko. Zaradi čakanja je bil tudi precej vznemirjen, saj ga je v bolnišnici čakal bolnik, ki ga je prosil, da ga obišče še pred smrtjo, dovoljenja pa še ni imel. »Hvala bogu, prišel sem pravočasno,« pove.
Začetki so bili povezani tudi s skrbjo, kako ga bodo v bolnišnici zaščitili pred morebitno okužbo, skrbelo pa ga je predvsem to, da bi ogrozil zdravje bratov v skupnosti. Čeprav živi v samostanu, se je zaradi bolnišničnega dela zdaj še bolj osamil. Sam je pri mizi, sam mašuje, pogovarja pa se le, če koga sreča na hodniku.
Obril se je
Jurij je prvič prišel v bolnišnico z dolgo brado in ob nameščanju varovalne maske ta ni tesnila dovolj. »Moral sem se obrniti in oditi domov, da jo obrijem. Težava je, da če imaš brado sedemnajst let, nimaš pripomočkov za striženje. Ustavil sem se na črpalki, da si nekaj kupim, a niso imeli nič. Potem sem se spomnil na 'mašinco', ki sem jo imel še od prej, in na srečo je še delovala, pa je šlo,« v smehu pripoveduje.
Od takrat brat Jurij prihaja v bolnišnico redno ob ponedeljkih in sredah, pride pa tudi druge dneve, včasih kar vsak dan. Vsak obisk je, pravi, doživetje zase. »Nisem si mislil, da se bodo ti obiski tako dotaknili tudi mene,« pove. V njegovih očeh so zato zdaj še bolj vredni občudovanja duhovniki in vsi drugi, ki leta in leta hodijo na podobne obiske v bolnišnice. To sploh ni preprosto, a še težje je to opravljati na covidnem oddelku. Bolniki so tu v velikem strahu za svoje življenje, saj vsak dan vidijo že na sosednji postelji, kako iznenada se to lahko konča.
Smisel obstoja
»Doživetij je res bilo doslej toliko, kot je bilo mojih obiskov v bolnišnici, ali še več. Vsakič obiščem po trideset, včasih tudi osemdeset bolnikov,« pripoveduje sogovornik. Sprva je k njim pristopal le kot duhovnik ali kot nekdo, s katerim se lahko pogovorijo, več pa si ni upal, da ne bi česa naredil narobe. Zdaj pa že pomaga, kjer lahko, dviguje in spušča postelje, bolnikom ponudi požirek ali dva vode, kolikor je pač smejo zaužiti, jih obriše, prime za roko, opozori medicinske sestre, če je pri katerem kaj narobe.
»Če človek doživlja, da je potreben – mislim, da ta občutek pozna vsak –, bi mogoče lahko rekel skupaj z modreci: Ne potrebujejo le bolniki mene, ampak tudi jaz potrebujem njih. Polnijo me in dajejo v tem času smisel mojemu obstoju. Ko se mi nekateri zahvalijo za obisk, so to zelo iskrene in srčne zahvale. Takrat mi je toplo pri srcu in duši in rad se vračam.
Ne morem reči, da ni prišlo včasih že do utrujenosti in skrbi, kako bom opravil še vse drugo, ampak še vseeno ostaja to veselje, ta notranja nuja, da grem. Res sem hvaležen bolnišnici, da me sprejme, podpira in da vedno dobim zaščitno opremo, kot jo ima osebje,« je hvaležen tudi sam.
Ritem, ki traja in traja
Utrujenost, ki jo včasih občuti po končanem delu, pa je vendar neprimerljiva s tem, kar dajejo od sebe zdravstveni delavci. »V mojih očeh so to resnično junaki. Občudujem jih,« je še povedal Jurij Štravs, brat kapucin iz Kančevec. Delajo v izmenah po dvanajst ur in zaradi nočnega dela ter skrbi za družino tudi spijo zelo malo, tudi samo štiri ure, poudari. »Lahko smo jim hvaležni za vse, za veliko elana in za odločitev: želim delati nekaj dobrega, želim pomagati ljudem, ki so v stiski. To je njihov notranji motor, da zmorejo takšen ritem, ki ni enostaven, ki traja in traja, ne da bi vedeli, kdaj se bo končal.« Ob tem pa se znajo še pošaliti, pove Štravs, tudi sam človek vedrega značaja.