vestnik

Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo

A. Nana Rituper Rodež, 26. 4. 2020
Arhiv Pomurski muzej Murska Sobota
Prekmurje so najprej okupirali Nemci, 16. aprila 1941 pa so oblast prepustili Madžarom. Po ponovni priključitvi Prekmurja so ti pripravljali parade in proslave. Foto Arhiv Pomurski muzej Murska Sobota
Aktualno

Kako so med drugo svetovno vojno razkosali slovensko ozemlje in kakšno je bilo življenje ob žici

Med drugo svetovno vojno so okupatorji razčetverili ozemlje Slovenije, saj so si ga razdelili štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in hrvaški ustaški. Poleg delitve ozemlja je bil v ospredju tudi izbris slovenskega naroda, saj Slovenije ni bilo na zemljevidih. Meje niso bile le zarisane, ampak so z bodečo žico ostro zarezale v vsakdanje življenje prebivalstva. Omejevale so gibanje, ločile sorodnike, razdelile kmetije tako, da je bil hlev pod Nemci, hiša pa pod Madžari. Bilo je veliko nasilja, mnogi so bili izgnani, deportirani, poslani v koncentracijska taborišča in na prisilno delo.

Kako so meje vplivale na življenje ljudi in kje so potekale, v raziskovalnem projektu o okupacijskih mejah v Sloveniji v obdobju 1941–1945 pod naslovom Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! že tri leta preučujejo zgodovinarji in geografi oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske in pedagoške fakultete, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in Inštituta za narodnostna vprašanja. O spoznanjih so pripravili več razstav, osrednjo na filozofski fakulteti ter pet regijskih, šesta, ki bi predstavila okupacijske meje v Prekmurju, načrtovana za marec v Murski Soboti, pa je bila zaradi trenutnih razmer preložena. Napovedan simpozij z naslovom Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo so sodelavci, kljub omejitvam, izvedli na spletu in se niso ustavljali pri fizičnih mejah.

okupacijske-meje
A. Nana Rituper Rodež
Atilla Kovacs pravi, da so meje močno zarezale v življenja ljudi in da je meja znala eno posestvo razdeliti na dvoje.Foto A. Nana Rituper Rodež

Današnja Slovenija je spet razmejena

»Kakšna ironija današnjega dne je,« meni dekan filozofske fakultete Roman Kuhar, »kolegi so se v tem projektu posvečali mejam, ki so razkosale Slovenijo, hkrati pa se danes srečujemo z novimi omejitvami, saj je epidemija, podobno kot druga svetovna vojna, hudo zarezala v naše življenje.« Dodal je, da se pri postavljanju mej ne sme pozabiti na civilizacijske pravice in svoboščine. »Na prvem mestu je zdravje in varnost, to pa še ne pomeni, da je varnost le politični alibi za postavljanje meja.«

Triletni projekt je podrobneje predstavil zgodovinar Bojan Balkovec ter poudaril, kako pomembno je, da so se pri preučevanju povezali zgodovinarji in geografi. Raziskovali so po domačih in tujih arhivih ter na terenu, pri tem so iskali ostanke mej ter intervjuvali prebivalce ob meji. Na podlagi raziskav so izšle že tri publikacije, ki govorijo o okupacijskih mejah Slovenije, v pripravi pa so še štiri, med drugim tudi o okupacijskih mejah v Prekmurju.

Ni se uresničil črn scenarij

Naslov simpozija so povzeli po prispevku zgodovinarja Bojana Godeše Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo o vzkliku, ki ga pripisujejo Josipu Brozu Titu, podobno misel pa so pred njim izjavili tudi drugi, na primer Boris Kidrič. Ravno vprašanje ozemeljskih zahtev na temelju etničnih principov je bilo v tem času za Slovence izjemno pomembno, saj so bili tisočletje razcepljeni, zdaj pa so začutili priložnost, da se lahko ne glede na ideološko in politično razcepljenost uresniči ideja Zedinjene Slovenije.

Slovenci so bili po drugi svetovni vojni združeni v novi državi. V nasprotju s prvo svetovno vojno pa ni bilo v načrtu radikalnih sprememb družbenopolitične kartografije. »Zavezniški načrti o povojni ureditvi Evrope so stremeli k oblikovanju nacionalno homogenih držav, ki bi zagotavljale povojno stabilnost.« Zgodili sta se le dve koreniti spremembi mej, ozemeljsko se je razširila Sovjetska zveza in spremenila se je jugoslovansko-italijanska meja s priključitvijo dela Primorske.

Med drugo svetovno vojno so si okupatorske sile priključile slovensko ozemlje, tu so celo tekle državne meje med silami osi, in ga vgradile v svoje politične sisteme. Godeša poudari, da takrat Slovenija kot geopolitični pojem ni obstajala in samo vprašamo se lahko, kakšna bi bila usoda Slovencev, če bi v drugi svetovni vojni zmagale sile osi. Pri tem spomni na Rafaela Lemika, poljskega Juda, utemeljitelja pojma genocid, ki je razdelal, kateri narodi so bili najbolj podvrženi genocidu. »Na prvem mestu so bili Judi, drugi Poljaki, na tretjem mestu pa že Slovenci.« Po takem črnem scenariju bi lahko Slovenci tudi izginili.

okupacijske-meje
A. Nana Rituper Rodež
Pri projektu raziskovanja življenja ob okupacijskih mejah sodelujeta tudi zgodovinarja Darja Kerec in Božo Repe. Foto A. Nana Rituper Rodež

Zgodovinar Aleš Gabrič pa prikaže odnos okupatorjev do slovenstva ter do slovenske kulture in jezika ter poskuse ustvariti novo identiteto tukajšnjega prebivalstva. Nemci so ponemčevali, Italijani so vpeljali dvojezičnost, Madžari pa so se oprli na vendsko teorijo in skušali dokazati, da v Prekmurju živijo Vendi. Bilo je tako, pravi, da je bil slovenski Jože med vojno Jože le v italijanski ljubljanski pokrajini, na Primorskem je bil Giuseppe, v krajih pod hrvaško oblastjo Josip, pod Nemci Josef in pod Madžari Joszef. Po vojni pa so bili vsi spet Jožeti.

Meja ostro zareže tudi v Prekmurju

Zgodovinarja Atilla Kovacs in Darja Kerec sta predstavila Prekmurje med okupacijo v letih 1941–1945. Nemška vojska je kmalu po napadu na Jugoslavijo 16. aprila oblast v Prekmurju prepustila Madžarom, obdržala jo je le v naseljih Kramarovci, Ocinje, Fikšinci in delu Serdice. Za Madžare je to obdobje pomenilo, da ponovno pridobijo ozemlja, ki so jim bila odvzeta s trianonsko pogodbo in na katerih živijo tudi Madžari, pravi Kovacs.

Nova meja je dodobra zarezala v slovensko narodno telo, saj so bili v Prekmurju spet ločeni od rojakov na desnem bregu, po drugi strani pa so se spet povezali s porabskimi Slovenci, prav tako so se prekmurski Madžari ponovno združili s svojimi rojaki. Madžarska oblast je takoj hotela pridobiti na svojo stran staroselce, slabše pa se je godilo priseljenem. Del levo usmerjenih domačinov je v okviru OF pod vodstvom Štefana Kovača sprožil uporniško gibanje, ki pa je bilo kmalu zatrto. Kovača so ustrelili, Evgena Kardoša in Štefana Cvetka pa obesili na dvorišču soboškega gradu. Avgusta je bila namesto vojaške uvedena civilna uprava, kar je 16. decembra 1941 potrdil tudi madžarski parlament.

Zgodovinarka Darja Kerec je predstavila, kako so ponovno uveljavljali madžarsko oblast. V Prekmurju so najbolj delali za to, da se življenje vrne v stanje, kot je bilo pred letom 1919. Ljudi so nagovarjali propagandni plakati, uvedli so madžarski jezik in črkopis, tudi v šole, prepovedali slovenske knjige, preimenovali vasi in ulice, praznovali so se madžarski prazniki, ponovno so uvedli cestno in železniško povezavo med slovenskimi in madžarskimi kraji. Potem ko je Nemčija napadla Madžarsko, so se stvari zaostrile, še posebno za Jude in Rome. Vojna se je bližala koncu, narodnoosvobodilno gibanje pa je bilo kljub zatiranju vse močnejše. Leta 1945 je bila ustanovljena tudi Prekmurska brigada. Zadnje dni vojne je vkorakala Rdeča armada in 3. aprila je bila osvojena Murska Sobota, dan kasneje pa Lendava. V bojih je padlo tudi okoli 500 do 800 ruskih, ukrajinskih in bolgarskih vojakov.

Po vzpostavitvi nove oblasti za Madžare, živeče v Prekmurju, niso bili najboljši časi, saj so jih internirali v taborišča pri Ptuju ali v Hrastovcu, med njimi so bili tudi starejši, ženske in otroci. S povojno zahtevo po popravku meje z Madžarsko in priključitvi Porabja pa Slovenci niso bili uspešni.