Tamara Andrejek: Na fotografijah tistega časa je opaziti blagostanje, notranji mir, ki ga je mesto izžarevalo

Od 16. julija je v Drevoredu Martina Lutra na ogled ulična razstava Murska Sobota skozi objektiv Jožeta Kološe Kološa. Pripravil jo je Pomurski muzej ob prihajajoči stoti obletnici rojstva tega znanega prekmurskega fotografa. Rodil se je 28. septembra 1920 v Murski Soboti in umrl 29. junija 1998 v Kopru.

Njegova zapuščina obsega številne fotografije, na katerih je bila na začetku upodobljena prekmurska motivika, pozneje, ko se je s soprogo Piroško - Piriko preselil na Primorsko, pa se je posvetil industrijski fotografiji. Tamara Andrejek, višja kustosinja v muzeju in avtorica razstave, pove, da bo muzej obletnico zaznamoval z več dogodki. Med drugim so v minulih tednih že predstavili virtualno razstavo oziroma film, ki prikazuje podobe Murske Sobote iz zgodnjih 50., 60. in 70. let prejšnjega stoletja in danes. Fotografije današnjega mesta je letos maja posnel Tomislav Vrečič, ki opravlja vlogo muzejskega fotografa.

Kateri deli mesta so se najbolj in kateri najmanj spremenili? Andrejkova odgovarja, da se pravi panonski pridih še najde v Partizanski ulici. »To je Mala Kaniža, če so od goričke Mariške pri železniški postaji odpravite proti Lendavski ulici. Ta ulica pa je žal izgubila največ svoje avtentične podobe. Tam so bile pritlične hiše, izredno zanimive arhitekturne rešitve so se prikazovale v tistih hišah, v katerih je živel soboški višji sloj, izobraženci iz različnih sfer javnega življenja.« Pove še, da je arhitekturne poudarke od tistega časa do sedaj ohranila tudi Slovenska ulica, ki so jo zgradila zveneča stavbarska in arhitekturna imena.

ulična-razstava, jože-kološa, drevored-martina-lutra

Niko Časar

Murska Sobota skozi objektiv Jožeta Kološe - Kološa.

Podobe Murske Sobote skozi fotografsko oko Jožeta Kološe so tudi na panojih in bodo na ogled tako dolgo, kolikor bodo vremenske razmere dopuščale. V muzeju si želijo, da bi bile ulične razstave v prihodnje dokaj stalne, vsebine pa bi se menjale najmanj dvakrat letno. Prvotna zamisel sogovornice je sicer bila, da bi razstavo postavili v Slovenski ulici, ki se je nekoč imenovala Glavna ulica, ker je največ prepoznavnih fotografij Kološa naredil med katoliško cerkvijo in Lendavsko ulico. Toda ulica je še v prenovi.

V fotografijo vnašal sodobnost
»Jože Kološa izvira iz fotografske družine, od dedka, mame in očima je prevzel tako mojstrsko obrt kot atelje. Relativno zgodaj je zapustil rodno Prekmurje, saj ju je potreba po zaslužku in drugačnem življenju s soprogo odpeljala v Koper, kjer je tudi aktivno deloval kot fotograf. S to razliko, da je bil v Murski Soboti fotograf v ateljeju, fotografiral je osebe, dogodke, na Primorskem pa je glavnino časa posvečal industrijski fotografiji, ki ga je tudi pripeljala do njegove umetniške eksperimentalne fotografije,« razloži kustosinja. Pripomni še, da je bil Kološa tudi Vestnikov fotoreporter. Pri listanju starejših časopisnih izdaj je možno najti ob njegovih zanimivih fotografijah skorajda poetično-kritične podpise, za katere sogovornica domneva, da jih je pisal sam. Prvo obdobje, ki obsega njegovo delo med letoma 1936 in 1959, je prepleteno s podobami domačega kraja, domačega človeka ter Murske Sobote. »Pokrajina nam je z njegovimi zapisi ostala blizu, se pa relativno hitro začnejo pojavljati tudi temne sence na fotografijah dvorišč, pokrajine in to vodi v njegov črni cikel. Se pravi fotografije, ki še vedno upodabljajo iste motive, vendar v drugi likovni govorici.« Iz tega je pozneje Kološa tudi izpeljal industrijske fotografije. Med drugim v ciklu Humanizem železa, kjer so glavni motiv postali kovinski predmeti, ki skupaj s sencami sporočajo globljo in drugo zgodbo, še pravi Andrejkova.

Jože Kološa

Kološeva fotografija, ki prikazuje kavarno v središču Murske Sobote leta 1955.

Preberite še

Odpri v novem zavihku

Na pomurski avtocesti zaprt prehitevalni pas, predvidena tudi popolna zapora

Zgodila se je prometna nesreča.

Zapis, meglica, oblak, duša, duh ...
Življenjske situacije, potovanje po Jugoslaviji in sodelovanje z drugimi umetniki, med drugim tudi z Jožetom Horvatom - Jakijem, so privedli do Kološevega zadnjega cikla, ki nosi naslov Svetlobni zapisi. Pri tem so na beli podlagi samo še sence nekih organskih snovi, ki se po besedah Andrejkove prikažejo kot zapis, meglica, oblak, duša, duh, fantazem. »Kološa je med prvimi v fotografijo uvajal procesualnost, specifične postopke kolažne gradnje, s ponavljanjem in multipliciranjem vred, torej komponiranjem različnih materialov znotraj slikovnega polja fotografije,« je že pred leti o njegovi veličini zapisal umetnostni zgodovinar Janez Balažic.

Jože Kološa

Takšna je bila leta 1955 danes Slovenska ulica skozi fotografski objektiv Jožeta Kološe.

Blagostanje, notranji mir, ki ga je mesto izžarevalo
Avtorico razstave najbolj nagovarjajo Kološeve starejše slike. »Ta nostalgija za nekdanjim krajem, ki se ga deloma spominjam iz svojega otroštva, preden se je Murska Sobota začela spreminjati. Ko se je staro že umikalo novemu, ampak je, če rečem subjektivno, to še vseeno bilo v nekih okusnih kanonih.«
Danes je drugače, pa za to ne okrivi arhitekture in urbanizacije, pač pa potrošniško družbo. Na fotografijah tistega časa je namreč opaziti blagostanje, notranji mir, ki ga je mesto izžarevalo s cestami, hišami, drevjem, zelenjem. »Danes pa nam že barve, vsa ta sporočila podzavestno dvigujejo tlak, tudi če ne spremljamo dnevno novic na pametnih napravah. Pomiriti se v mestu ne moreš več. Narava je še zadnje zatočišče. Ta narava, ki jo je Kološa fotografiral in jo imamo v glavnem v črno-belih barvah, je k sreči na dosti lokacijah ostala ista,« meni Tamara Andrejek.

Ines Baler

Ruta je bila zaščitni znak Jožeta Kološe Kološa. Njegova žena Piroška je vsakič, ko je prišla k njegovemu grobu, na spomeniku, kjer je enak kip kot na fotografiji, ruto zamenjala.

Njegova violina
Jeseni, natančneje septembra in oktobra, bodo v muzejski galeriji razstavili še Kološeve fotografske cikle in osebno zapuščino. Sogovornica pravi, da se številni Sobočani še spominjajo Jožeta Kološe, saj se je rad vračal v rodno Soboto. Razstavljena bo tudi njegova violina, saj je kot glasbenik nastopal v jazz zasedbah, ter nekatere družinske fotografije. Kustosinja še pove, da te prikazujejo pristen in ljubeč odnos do mame in sestre, ki je umrla leta 1942. »Mislim, da je smrt sestre v cvetu odraščanja na njegovi psihi pustila sledi in se je to tudi zlilo s prekmursko melanholijo in senčenjem. Nekakšna napoved minljivosti, ki se je izkazala za resnično, minljivost teh estetskih elementov, ki so bili in jih danes ni več,« opiše sobesednica.
Kološev kabinet
V Pomurskem muzeju je urejen tudi Kološev kabinet umetniške fotografije, v katerem hranijo čez 1600 izvirnih umetniških fotografij, desetine steklenih plošč, dvajset tisoč negativov, njegove fotoaparate, opremo ter strokovno literaturo.