vestnik

Na potovanjih je našla sebe in njega 

Vida Toš, 29. 3. 2018
Nataša Juhnov
Lučka Dufek je potovala zato, da je našla. Sebe. In njega.
Aktualno

Lučka Dufek. Privlačna in posebna se mi je zdela že takrat, ko mi je o njej v intervjuju pripovedovala njena mama Trezika. Ki ji – tako mimogrede – ne bi mogla dati ustreznejšega in za njo primernejšega imena: Lučka. Tako nežnega in tenkočutnega bitja, polnega svetlobe, že dolgo nisem srečala. Lučka, ki se je včasih, ko je še živela v Murski Soboti, pisala Cvetko, danes pa Dufek. Živi pa na Češkem.

Z Lučkinim možem Petrom smo se sešli sredi Murske Sobote, njuni deklici pa sta se med našim klepetom zabavali nekje zunaj, z babico. Sicer ni bilo prav prijetno vreme, a Lučka in Petr sta povedala, da Bistra, starejša od dveh sestric, hodi v tako imenovani gozdni vrtec, v katerem so otroci pravzaprav vedno zunaj, tudi če ni najlepše vreme; mlajša Mavra se ji bo pridružila prihodnje leto, ko napolni tri leta. »Živimo blizu drugega največjega mesta na Češkem, blizu Brna, kakšnih 40 kilometrov severneje.
Kako sem pristala tam?« Lučka se nasmehne. Kakšen nasmeh, pomislim, tak, skoraj filmski. A pristen, na njej namreč ni niti trohice zaigranega.

Začne zgodbo o tem, kako je živela prej, kako sta se s Petrom srečala na Škotskem, potem živela tam pa v Italiji, nato v Sloveniji in pristala na Češkem.

Poklic, ki je ne bi osrečeval

Vedela sem, da je Lučka vegetarijanka, saj mi je njena mama, ko sem imela intervju z njo, razlagala, da je že kot otrok odklanjala meso. In imela neskončno rada živali. Je šla pa študirat medicino. Lučka: »V Mariboru sem študirala in tri leta vzdržala na medicini, mi je pa takrat postalo jasno, kakšen je klasičen pristop moderne medicine, kakšna je atmosfera, kako vse deluje. In takrat sem začutila, da jaz ne bi rada delala v tem, da ne bi bila rada del tega. Takrat sem se odločila, da bom pavzirala in sem šla potovat. Odločila sem se za Irsko in Škotsko in odločila sem se, da si bom pomagala s CouchSurfingom. Gre za način, kako nekje v tujini bolje preživiš, kar se tiče denarja, pa tudi bolje spoznaš državo in domače ljudi, dobesedno, saj spiš pri njih. V zameno pa potem tudi, ko se vrneš domov, svoj 'kavč' ponudiš kakšnemu popotniku. No, Petr je tisti čas živel in delal na Škotskem, oddajal pa stanovanje popotnikom tako, da je bil del skupnosti CouchSurfinga. Tako sva se spoznala (smeh).« Petr: »Jaz pa sem takrat opravljal delo samo s pomočjo računalnika – gre za neke vrste pisanje reklam, zato sem lahko živel kjer koli. Škotska pa mi je bila izredno všeč zaradi narave. Sem tudi strasten planinec, tako sem že takrat recimo tri dni delal, tri dni sem bil v gorah (smeh). Danes pa prav tako, ne da še vedno rad planinarim in ljubim tudi slovenske gore, poleg te službe, ki sem jo opravljal že prej, zdaj delam še neke vrste vrtnarsko. Tako da pomagam ljudem načrtovati pa tudi urediti njihov vrt okrog hiše; bolj v smislu ne toliko okrasja, čeprav tudi, ampak spodbujamo sajenje rastlin, ki jih lahko ješ. Kakšnih malin, ribeza in podobno.«

b943e5e523debf19a7c28ef461c66384
Osebni Arhiv
Lučka Dufek in otroci na obisku pri babici v Murski Soboti.

Takoj ko se je na njegovem 'kavču' znašla Lučka, pripoveduje Petr, je nehal »izposojati« svoje stanovanje. Petr: »Ko je Lučka prišla, sva potem dva, tri meseca še ostala na Škotskem, sadila sva drevesa, potem pa sva še malo potovala naokrog.«
Tudi njuna ljubezenska zgodba se mi je zazdela – ne samo Lučkin nasmeh – filmska. No, pravzaprav bolj sanjska. Lučka: »Že prej, ko sva se našla pravzaprav na internetu, ker sem jaz pač iskala prenočišče, Petr pa ga je ponujal, sva začutila neko bližino. Ne vem, kako in zakaj, to se težko opiše.« Petr: »Da, to je prav smešno, kako je bilo, ko sva se prvič videla. Lučka je prihajala na Škotsko v moje stanovanje prav v času, ko sem bil nekaj dni zdoma. In sva se dogovorila, da se dobiva nekaj kilometrov stran od mesta, v katerem sem takrat živel.

Lučka je prihajala na Škotsko v moje stanovanje prav v času, ko sem bil nekaj dni zdoma. In sva se dogovorila, da se dobiva nekaj kilometrov stran od mesta, v katerem sem takrat živel. Lučka je prihajala z avtobusom z ene strani, jaz z avtostopom z druge. In potem je meni ta avtobus ustavil, preden je Lučka prispela na dogovorjeno mesto. In ko sem stopil gor, na avtobus, sva takoj oba vedela, kdo sva, čeprav sva se prvič videla. In že tam sva se na avtobusu, ko sva sedela, držala za roke (smeh). Težko vam razložim … to je ljubezen, ki ne potrebuje tega, da bi jaz njej govoril neke lepe besede. Enostavno – bližina. Od prvega trenutka.«

S Škotske v Italijo

Tako sta se odločila, da zapustita Škotsko, šla sta v Italijo, v kateri sta spet delala na neki kmetiji, redčila sta jabolka. Potem sta se odločila še za kratka popotovanja: na Češko, v Nemčijo, Srbijo, po pol leta pa sta pristala v Sloveniji. A ne v Prekmurju, na Gorenjskem. Lučka: »Potem sva začutila, da je potovanj dovolj, in sva se želela ustaliti. Jaz sem iskala po Sloveniji, kje je kakšna trgovina z zdravo hrano, da bi tam delala. In sem našla eno na Gorenjskem, želela sva namreč živeti tudi nekje v naravi. Tako sem tam v Dobri delala kakšno leto in je prišla na svet Bistra.« Petr: »In ko je Bistra napolnila eno leto, smo se preselili v Kostariko, kjer smo ostali tri mesece. No, potem smo se pa vrnili na Češko. Tam živimo na podeželju, od tam izvira moj dedek. Tam smo našli gozdni vrtec, Lučka se je lepo ujela, ima veliko dobrih prijateljic in je aktivna tam v kraju, zdaj je recimo tam začela z gongi, ker tega pri nas še ne poznamo dobro. In radi bi si postavili lepo majhno hišo iz naravnih materialov (smeh).«

6a3f16b2797c2483797f67c557dedbb5
Osebni Arhiv
Za Lučkino mamo Treziko Cvetko je čas z njenimi vnuki dragocen.

Potovanja zato, da najdeš

Oba, tako Lučka kot Petr, sta si ves čas želela potovati. Oba sta tudi že na fakulteti vedela, da tega, kar študirata, ne bosta počela kot službo. Petr: »Študiral sem ekonomijo in regionalni razvoj. A to je tak splošen študij … Takoj, ko sem končal, sem že vedel, da tega ne bom nikoli delal (smeh). Moji sošolci zdaj sedijo nekje po pisarnah … to je daleč od tega, kar sem si jaz želel. Takrat sicer še nisem vedel, kaj bi delal, vedel pa sem, da tega ne (smeh). Sem pa vedno veliko potoval; že med študijem. In tudi, ko sem končal, sem imel že vozovnico za Grčijo. Tako sem dva dni po koncu študija že letel, niti nisem šel na podelitev diplome (smeh). Potovanja pa zato, ker … iščeš. Ker ne veš, kaj bi rad, pa iščeš.« Lučka: »Mene je vedno zanimalo, kako je drugje, vedno sem bila radovedna (smeh).« Petr: »Pogosto ljudje ne vedo, kaj bi radi delali v službi, pa pač nekaj delajo, četudi jih ne veseli. Midva sva imela oba moč, da sva rekla, da tega pa ne želiva. In tako sva našla – ne le to, kar želiva in kar naju veseli, ampak tudi drug drugega. To nama je gotovo najbolj spremenilo življenji.«

3962860c5d90ed2e239be5ca3426ca7e
Osebni Arhiv
Fotografija je nastala, ko so praznovali Maurin četrti in Kristalov prvi rojstni dan.

Vrtec v gozdu

Petr: »Ne vem, ali si predstavljate, kakšen je tak vrtec. Otroci pridejo zjutraj ob 9.00 in so do 13.00 nekje zunaj, v gozdu. V katerem pravzaprav nimajo omejitev. No, omejitve že imajo v smislu pravil, ampak niso recimo ograjeni. Ko pridem po Bistro, tam imajo seveda drevesa, je ona vedno gori, na drevesu. To v Sloveniji recimo ni mogoče. In to se mi zdi zelo velika razlika, ta vrsta svobode, da se lahko giblje, gotovo oblikuje otroka, njegovo osebnost. Če morajo delati vsi enako, recimo, ali pa si lahko izbirajo, kaj bodo delali, četudi nihče drug tega ne bo delal. To se mi zdi dobro, mislim, da jih dobro učimo.« Lučka: »Pa da ne bi kdo narobe razumel, tam se otroci tudi morajo držati pravil, obstaja red. Ker v skupini desetih ali več otrok red mora biti. Zanimivo je tudi, da za vrtec kuhamo mame same, zato imajo otroci tudi možnost vegetarijanske hrane; če jo želijo, če ne, imajo meso. Ženske so namreč v večini primerov doma. Namreč, na Češkem je vedno bolj trend, da imajo ženske po tri otroke. In z vsakim je mama tri leta doma. Medtem ko je doma zaradi prvega, rodi drugega, potem – vse več jih ima tretjega … tako da potem ženske doma delajo najrazličnejše stvari. Ampak po devetih letih … ne vem, ali gre katera nazaj v službo. Zdaj so celo mame začele izvajati gozdno šolo. A to je šele prvo leto, tako da še ne vemo, kako bo z njo v prihodnje.«

Osebni Arhiv
Lučka Dufek z možem Petrom in njunimi tremi sončki.