Tudi postavitev spomenika Mirsada Begića ob stoti obletnici priključitve Prekmurja in Rastoče knjige Mirka Bratuše v središču Murske Sobote je dvignila veliko prahu. Namesto da bi prisluhnili, čemu so ju postavili in kaj nam sporočata, so nekateri že vzeli v roke jajca, da bi jih zalučali.
Akademski slikar Sandi Červek pravi, da ga v zadnjem času mnogi sprašujejo, ali ni Bratuševa plastika malo čudna. »Čudna da, zelo čudna, sploh če ne veš in ne razumeš,« odgovarja in doda, da je pri razumevanju treba pogledati širše.
»Ko je leto debelih krav, nihče ne premišljuje o tem, kam se vlaga denar. Spomnimo se, da je v preteklosti pomursko gospodarstvo močneje vlagalo ne le v infrastrukturo, stanovanja, šport, ampak tudi v kulturo in umetnost. Mura, Zavarovalnica Triglav, Ljubljanska banka in drugi so sistematično kupovali umetnine in podpirali umetnike, še posebno domače. Pa ne cenenih, prepoznali so kakovost in kupovali prave umetnine. Ustvarili fonde kakovostnih likovnih in kiparskih del. Danes so drugačni časi, kakršni koli že, mesto tako, kot je, ne more biti brez urbanističnega načrta, cest, trgovin ali blokov, ne more biti brez kulture, ne more biti brez vlaganj v umetnost,« poudarja Červek.
Odnos do umetnosti mesta kažejo tudi kipi, spomeniki in javne plastike. Kako je pri nas?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Enosmerna za Auschwitz
Težava je, ko oblast na istem vlaku nekaterim nameni vozovnico za prvi in drugim za drugi razred.
»Še pred leti nismo imeli v Murski Soboti nobene sodobne skulpture. Leta 2012 smo v krožiščih dobili tri javne plastike, med katerimi še posebno izstopa delo Mirka Rajnarja. Potem je še muza, ki je strašno razdelila ljudi. Pred dvema letoma so iz okolice tovarne Mura preselili tamkajšnje skulpture v mesto in nastal je Murin park skulptur. Res imamo srečo, da jih niso z drugimi vrednimi stvarmi v stečajni masi prodali, ampak so ostale mestu, nam. Tako se je vzpostavila aleja od središča mesta do Gledališča Park. Tu je še Mustrov kip narodnega heroja Štefana Kovača, ki je bil najprej pred gradom. Škoda edino, da so mu dodali pot, ker je s tem dobil drugačno vrednost. Sredi zelenice je bolj deloval kot skulptura. Pred leti smo imeli pred hotelom še Diano, ki se je na srečo zrušila. No, ni jih ravno veliko.«
V pravkar minulem decembru pa smo dobili kar dve skulpturi.
»Če začnem pri Mirku Bratuši. Kdor pozna Bratušo kot umetnika, pozna njegovo delo, ve edino to, da bo presenečen, ko bo videl njegovo skulpturo. Vsaka njegova stvaritev ima »vav efekt«. Ve tudi, da je presneto dober kipar, mislim, da celo eden najboljših, kar jih imamo ali smo jih imeli. Mednje nedvomno sodi tudi Mirsad Begić. Vse, kar naredi Bratuša, je zelo premišljeno. Da bi bolje razumeli Bratuševo delo, je bila v soboški knjižnici ob odkritju podrobnejša razstava ustvarjalnega procesa, kako se je rodila ideja in kakšno sporočilo prinaša.
V svojih delih je Bratuša vedno bizaren in igriv hkrati. Vedno ustvari nekaj nenavadnega in dobro je, da je tako. Kakšna pa je umetnost, če je vse pričakovano, predvidljivo in takoj razumljivo? Saj ni namen umetnikovega dela, da ustvarja za široko populacijo, sploh danes ne, ko je vse podvrženo populizmu. Veliko ljudi me ustavlja in sprašuje o tej skulpturi. Ali ni to malo čudno? Če ne veš, je res čudno. To je milo rečeno čudno. Ampak samo če ne veš in če ne razumeš. Preden kdo izusti neumnost, da ne bom rekel nesramnost, naj se prepriča, kdo je, kaj dela, in na podlagi tega ustvari mnenje, šele potem naj sodi. Bratuša ni kar tako član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Poleg tega imamo vsi pametne telefone in vsaj poguglajmo, preden kaj rečemo. Tehnologija gre naprej, duhovno pa postajamo vse bolj siromašni.«
Verjetno se marsikomu zdita nenavadna izbor prispodob in povezava Prekmurja s hobotnico in školjkami.
»S tem se je vrnil v čas Panonskega morja, ko so ta prostor poseljevala prvotna živa bitja, mehkužci. Veliko tisočletij kasneje so se tu naselila stara ljudstva, kasneje Slovani, Madžari in še drugi. Dobro je, da je šel tako daleč v preteklost, da ne bi spet kdo v izbranih podobah videl česa političnega, nacionalističnega ... Izbral je hobotnico, ki se s seski, na katerih ima abecedo, prisesa na vertikalo, ki predstavlja rast. Spodaj so školjke bisernice, ki se odprejo kot knjige in skrivajo bisere. Izognil se je temam, ki lahko razdvajajo, in pokazal na bistvo rasti. Izbral je besedo, prekmursko besedo kot sinonim za rast. Materna beseda je Prekmurcem v neprijaznih časih pomenila, da smo se ohranili, in pomeni tudi narodno rast. Ampak žal, nevedneži, ki ne vedo niti tega, da ne vedo, najraje komentirajo. Nevedneži, ki sodijo, so najbolj nevarni.«
Delo Begića je posvečeno zgodovinskemu trenutku, ki je pomemben ne le za Prekmurje, ampak za Slovenijo. Vse bistveno je skušal združiti.
»Ta spomenik je zame noro dober, upam si trditi, da je poleg vrat v ljubljansko stolnico to ena najboljših Begićevih skulptur. Ima vse atribute spomenika, kakršni se postavljajo ob veličastnih obletnicah, kot je stota obletnica priključitve Prekmurja Kraljevini SHS. Prikaže, kako so si Prekmurci in tudi drugi prizadevali za priključitev. Hkrati pa, kako zavedni so bili naši predniki in kaj vse so morali prestati, a so se kljub vsemu ohranili. Govorimo o Slaviču in drugih iz tistega časa, lahko gremo še bolj v preteklost, do Temlina in prvih protestantskih piscev, ki so pisali v prekmurskem jeziku. Spomni nas, kako veliko delo so opravili. Vse to, kar se je zgodilo v preteklosti, in to bolj spoznavamo šele zadnja leta, je bilo presneto trdo in vztrajno delo mnogih. Če bi se hoteli zahvaliti vsem, bi morala nastati aleja kipov vzdolž Ulice Štefana Kovača. Pa še bi koga pozabili. Zato je prav, da vse podobe niso poimenovane.«
Veliko dilem o pravi izbiri je vzbudila tudi lokacija.
»Zakaj bi bil to manjvreden kraj? To ni vogal obrobja. To je središče Sobote. Postavljen je v alejo, ki se začenja z delom Skladi kiparja Dušana Tršarja. Kot pogled skozi in naprej. Zelo domišljeno izbrano. Ne razumem, kako lahko nekdo nonšalantno govori o tem, česar ne pozna. Strokovnjakom je treba zaupati ne glede na to, ali je nam osebno všeč. Poleg tega bo tod mimo do šole in nazaj, do gledališča in nazaj šlo veliko ljudi. To je bistveno, da ljudje hodijo mimo.«
Saj bi hodili mimo tudi, če bi bil na Trgu zmage, bi kdo rekel.
»Koliko let se je obdržal Trg zmage s spomenikom zmage, ki je bil zasnovan in postavljen po drugi svetovni vojni? Zdaj pa bi kar tako posegali vanj! Je smiselno, da vsakih nekaj let na ta čudoviti trg okrog monumentalnega spomenika postavimo še kakšnega? Vsak bi se izgubil. Tudi spomenik osamosvojitveni vojni bi si zaslužil primernejši kraj. Poleg tega je, ne pozabimo, ta tudi spomeniško zaščiten.«
Begićev spomenik je tudi pomnik pokončnosti, zdrave samozavesti in odločnosti, kar nam danes Prekmurcem, ki znamo biti prevečkrat ponižni, manjka.
»Samo hvaležni smo lahko kiparju, kako je prikazal pomen zgodovinskih trenutkov in držo Prekmurcev. Vsa čast, da so ob tem prazniku našli tudi sredstva zanj. Presneto ponosni smo lahko, da imamo ta spomenik. Ampak ne, mi spet raje udarimo po tem, kar imamo. Ne moremo kar tako vsega popljuvati. Sploh pa ni prav, da pljuvamo sami po sebi. Prekmurci smo ponižni do drugih, dobri do tistih, ki prihajajo in gredo, ne pa do sebe, ne prenesemo tistih, ki doma delajo in se dokažejo. To je žalostno, to je rak rana Prekmurcev. Večno nerganje in nezadovoljstvo. Zakaj preprosto nismo ponosni na to, kar imam? Ta spomenik je monumentalen, Prekmurcem dviga zavest in samozavest. Ko grem mimo, me prevevajo dobri, pozitivni občutki.«