Premiere filma se je udeležil tudi Peter Jožef Česnik, aktualni minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je povedal, da v Kanadi po zadnjem štetju živi okoli 40 tisoč ljudi s slovenskimi koreninami. Med njimi so sodniki, vrhunski igralci hokeja, gospodarstveniki, zdravniki in mnogi, ki so prispevali k razvoju in napredku te dežele, ki je prve priseljence sprejela v času po prvi svetovni vojni. Kljub razdaljam in da so se mnogi le redko vračali domov, pa smo Slovenci v tujini vedno vedeli, kdo smo, in se trudili, da smo se kljub vsemu, kot je rekel že Primož Trubar, stali in obstali, sklene govor.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Prvi Slovenci so se odpravili v Kanado v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je v Evropi izbruhnila velika gospodarska kriza. Med njimi je bilo tudi veliko Prekmurcev, ki so tudi po 2. svetovni vojni pobegnili iz države, preplavali Muro, potovali do Hamburga in se z ladjo podali čez Atlantik. Celec in Bavčarjeva sta obiskala številne Slovence in Prekmurce, na njihovih domovih, ki so se spominjali, časov, ko so sprejeli drzne odločitve in se skorajda brez vsega odpravili v neznano in kako so se tam znašli ter posnela njihove zgodbe.
Prekmurce so v novi deželi dobro sprejeli, saj so bili fantje kos tudi najtežjemu delu, obvladali pa so tudi različne obrti in dejavnosti, tako da so lahko hitro poprijeli za delo, ali kot krojači, mizarji in tesarji, delali so s kovino ali so imeli manjše trgovinice. Danes živijo povsod, po malodane vseh krajih Kanade, ravno Prekmurci pa so, kot smo lahko slišali v filmu, marsikje, steber slovenske skupnosti. Da jih je veliko priča tudi dejstvo, da sta avtorja filma Prekmurce srečala in z njimi poklepetala tudi naključno.
Mnogi so si tam ustvarili družine. Zanimivo pa je, da si je marsikateri Slovenec in Prekmurec v Kanadi poročil s Slovenko ali Slovencem. To pa ni naključje, saj se je slovenstvo v Kanadi ves čas ohranjalo tudi v slovenskih društvih, v klubih, v cerkvah in tudi domovih, kjer se pogosto družijo, praznujejo slovenske praznike in se, kar je pomembno, pogovarjajo v slovenščini, prekmurščini ali v svojem maternem jeziku oziroma narečju. Ponekod pa za otroke izvajajo tudi pouk slovenskega jezika, spoznavajo zgodovino in domovino svojih prednikov. Slovenci v Kanadi tudi plešejo in pojejo in s tem ohranjajo kulturno dediščino. Trudimo se ohraniti vrednote in navade, ki so jih že naši predniki prinesli iz svoje domovine, pa je povedala Marija Ahačič Polak, Slovenka v Kanadi, ki jo najbolj poznamo po pesmi Tam, kjer murke cveto.
Avtorja filma sta skupaj s sogovorniki, ki prihajajo iz Kroga, Trnja, Veliki Polane, tistimi, ki so se rodili v Murski Soboti govorila o življenju v Kanadi in njihovi prvi domovini. Večina jih je domovino zapustila, z željo po boljšem zaslužku in da bi se nekoč s prihranki vrnili domov, a so si tam ustvarili družine, domove in so se domov vračali le še na obiske. Kakor koli pa so izseljenci in potomci v novi deželi uspeli, o svojem rojstnem kraju in Prekmurju vedno govorijo s solznimi očmi.
Pred premiero so zavrteli tudi štiri prejšnje dokumentarne filme, ki govorijo o življenju Slovencev po svetu, posnela pa sta jih prav tako Celec in Bavčarjeva. Z njuno pomočjo smo spoznali Slovence, ki živijo v Avstraliji, Argentini, Urugvaju in Združenih državah Amerike, v prihodnje pa bi naj, kot sta nakazal, rada odkrivala zamejstvo in se bolj posvečala prekmurskim Slovencem v Porabju.