Kmetijsko-gozdarski zavod (KGZ) Murska Sobota bo v naslednjem štiriletnem mandatu vodil priznani kmetijski strokovnjak Stanko Kapun. Njegovo imenovanje za direktorja te pomembne institucije za poznavalce ni bilo presenečenje. V KGZ je zaposlen že 32 let, je doktor znanosti s področja rastlinske produkcije in predelave ter deluje kot specialist za travništvo in pridelovanje krme. V javnosti je poznan tudi kot strokovnjak za čebelarstvo.
Na podlagi vašega dosedanjega dela dobro poznate prednosti in slabosti kmetijstva v regiji. Kako vidite možnosti za nadaljnji razvoj panoge v Pomurju?
»Kmetijstvo je zelo zahtevna panoga, ki zahteva raznotera znanja s področja tehnologij pridelave in prireje, okoljska znanja in znanja ekonomike. Torej je poklic kmeta zelo zahteven in lahko rečemo, da tudi drag, saj zahteva ustrezno opremljenost kmetije. Mogoče marsikaterega potencialnega mladega prevzemnika tudi ta zahtevnost odvrne od kmetovanja. Z osamosvojitvijo Slovenije smo prevzeli sistem tržne ekonomije, dogovorne ekonomije ni več. S tem so povezane težave pri odkupnih cenah osnovnih kmetijskih pridelkov. V Evropi imajo kmetje enake težave kot pri nas. Vendar tam težave rešujejo z medsebojnim povezovanjem in skupnim nastopom do predelovalne industrije pri pogajanjih o cenah. Člani združenj morajo spoštovati pravila teh združenj. Posameznik v Evropi ne pomeni nič. Tu vidim prihodnost našega kmetijstva, ki se bo v prihodnje moralo povezovati. Vprašanje pa je, ali smo že dozoreli za to.«
Večja povezanost kmetov verjetno niti ni v interesu vseh igralcev v verigi …
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Soboški podjetnik v hišnem priporu. Ena od evropskih držav zahteva njegovo izročitev
Nemčija je za Jožeta P. ml. iz Murske Sobote razpisala evropski nalog za prijetje.
»Od tega razsula imata največji dobiček predelovalna industrija in trgovina. Slovenskih trgovcev sploh nimamo. Če ne naredimo nič, bo stanje v kmetijstvu takšno, kot je, ali še slabše. Kmet kot nosilec kmetijskega gospodarstva je upravljavec, ki v dogovoru z družino skrbi za organizacijo dela in načrtuje pridelavo ali predelavo, torej je neke vrste direktor kmetije. Zmanjšati moramo odhod mladih s podeželja, predvsem pa z lastnih kmetij v opuščanju na delo v Avstrijo. To se dogaja predvsem na Goričkem, od koder mladi hodijo na kmetije v Avstriji delat opravila, ki se jim na njihovih kmetijah ne izplačajo, v Avstriji pa se jim. Razlika med našim in avstrijskim kmetom je, da je avstrijski organizacijsko povezan v različna združenja. Torej je organiziran in ustvarja na kmetiji prihodke ob enakih cenah, kot so pri nas, tako si lahko kmetija privošči tujo delovno silo. Naš kmet pa je neorganiziran in nastopa samostojno, mnogokrat nevešč poslovanja, kar je pravo nasprotje od avstrijskega kmeta. V Avstriji je kmet cenjen, pri nas pa še vedno v zavesti ljudi kmet pomeni psovko.«
Pomurske kmete po mnenju nekaterih strokovnjakov tepejo tudi majhna posestva in obseg proizvodnje, s kakršnim so težko konkurenčni na evropskem trgu. Kako sami vidite to situacijo?
»Osebno ne vidim prihodnosti pomurskega kmetijstva v velikih kmetijah, seveda bodo tudi te v manjšini prisotne. Vidim pa prihodnost v manjših kmetijah ter kmetijah, povezanih z dopolnilnimi dejavnostmi in turizmom. So pa za evropske razmere pomurske kmetije po velikosti res majhne.«
Kaj načrtujete za prihodnje obdobje skupne kmetijske politike?
»V pripravi je skupna kmetijska politika za obdobje od 2023 do 2027, pri tem bosta morala zavod in soboška območna enota Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije tesno sodelovati. Pripravljali se bodo ukrepi, na osnovi katerih se bo rezala prihodnja pogača, ki bo vredna 1,8 milijarde evrov. V obdobju, ki se končuje, smo bili v Pomurju zelo uspešni. Zahtevali bomo od države, da se skupna vsota, ki smo jo počrpali prek neposrednih plačil in kmetijsko-okoljskih ukrepov v dozdajšnjem programskem obdobju, v prihodnjem obdobju ne sme zmanjšati.«
V zadnjem obdobju je bilo v javnosti veliko povedanega o težavah, pa tudi potencialu govedoreje v Pomurju. Kako vi ocenjujete možnosti za nadaljnji razvoj te panoge?
»Govedoreja je še vedno paradna panoga Pomurja, čeprav se število govedorejskih kmetij na eni strani zmanjšuje, na drugi strani pa se razvijajo kmetije, ki redijo tudi 50 krav in več. Tem kmetijam bo treba zagotavljati strokovni servis, prek načrtov osemenitev, izračunov krmnih obrokov ter na splošno prek menedžmenta pri prireji mleka. So pa danes rejci krav molznic prek zadrug še najbolj povezani. Želim si, da bi tudi na drugih področjih prišlo do podobnih povezav. V regiji se vedno bolj širi tudi drobnica, ki je trenutno ni težko prodati. Po nekaterih ocenah danes na trgu celo primanjkuje mesa drobnice. Zato imam v načrtu krepitev strokovnih služb na področju govedoreje in drobnice. Travojeda drobnica je lahko poleg krav dojilj priložnost za Krajinski park Goričko in druga gričevnata območja Pomurja. V regiji se vedno več kmetij ukvarja s pitanjem goveda. Bolj ali manj so teleta za pitanje vezana na uvoz iz vzhodnih držav Evropske unije. Skrbi me, da bi v prihodnje uvoz telet za pitanje iz teh držav omejili. Na gričevnatih območjih Pomurja bo zato treba zavzeti strategijo reje krav dojilj. Sem pa prepričan, da bo glede na obseg pitanja težko zagotoviti dovolj telet na območju Pomurja. Tovrstnih ruralnih območij ne moremo dolgoročno reševati prek projektov in programsko vodenih košenj, ampak mora reja travojedih živali res dobiti težo.«
Seveda ne moremo mimo vprašanja prihodnosti prašičereje, ki je za regijo prav tako izjemnega pomena.
»Prašičereja je v slovenskem in pomurskem prostoru pomembna, vendar deficitarna živinorejska panoga, saj dosegamo v Sloveniji le 35-odstotno samooskrbo s svinjskim mesom. V Pomurju redimo polovico slovenskih prašičev, saj imamo tradicijo in idealne naravne danosti za proizvodnjo žita kot krme za prašiče. V regiji imamo deset vzrejnih središč, ki imajo v svoji plemenski čredi skupno 400 čistopasemskih živali različnih pasem. Letna proizvodnja brejih mladic iz pomurskih vzrejnih središč je okoli 500 živali in 50 merjascev. Poleg vzrejnih središč v našem zavodu v okviru službe za selekcijo prašičev koordiniramo delo še na 20 tako imenovanih vzorčnih kmetijah, ki so v pripravi za potrditev kot vzrejna središča in imajo skupaj okoli 400 plemenskih svinj. Dvigniti moramo samooskrbo z doma skotenimi, vzrejenimi in zaklanimi prašiči in tako tudi uveljaviti projekt Izbrana kakovost Slovenije za svinjsko meso. V sodelovanju z ministrstvoma za kmetijstvo in izobraževanje moramo v Pomurju vzpostaviti učni center za prašičerejo. Od našega osemenjevalnega središča za merjasce pa pričakujem, da bo vodilno, največje in sčasoma morda tudi edino v Sloveniji.«
Tudi zelenjadarstvo bi lahko glede na povpraševanje na trgu v prihodnosti igralo vidnejšo vlogo v pomurskem kmetijstvu. Pri tem že imamo nekatera večja uspešna podjetja, bolj pa so se morali v preteklem letu mučiti manjši pridelovalci. Kaj še manjka tej panogi, da bi se hitreje razvijala?
»Zelenjadarstvo je v razvoju in ocenjujem, da imamo glede tega v Pomurju še veliko rezerv. Predvsem v neposredni prodaji presne in vložene zelenjave na pragu kmetije. Panoga je šibka na področju organiziranosti in skupnega nastopa na trgu. Epidemija covida-19 je krizo teh pridelovalcev še poglobila. V regiji je v razvoju tudi ekološko in biodinamično kmetijstvo. Leta 2015 se je z ekološkim kmetijstvom ukvarjalo 142 pomurskih kmetij s 1581 hektarji površin, leta 2020 pa že 211 kmetij z 2434 hektarji. Pri tem je v ekološko kmetijstvo vključenih kar 80 odstotkov teh njivskih površin. S sodelavci si bomo prizadevali za nadaljnjo širitev obsega tovrstne pridelave.«
Ob omembi vpliva epidemije na kmetijstvo ne moremo spregledati vinogradništva, ki so ga poleg vsakoletnih nadlog pestile še posledice omejevalnih ukrepov.
»Vinogradništvo je v zadnjih 15 letih zelo napredovalo v razvoju kakovosti vin, še zlasti je bilo veliko postorjenega na levem bregu reke Mure. Kljub temu se tudi v vinogradništvu v Pomurju kaže slabost nepovezanosti proizvajalcev. Na tem področju bo treba nekaj narediti, kajti posledice te nepovezanosti vidimo v množičnem izsekavanju vinogradov. Tudi sadjarstvo je bilo v zadnjih treh letih na veliki preizkušnji, saj je sadovnjake močno prizadela spomladanska pozeba. Zaradi tega je bilo med sadjarji veliko razočaranja. Pomurje ima sicer dobre danosti za pridelavo sadja, vendar pri tem spet pridemo do osnovnega problema – odsotnosti povezovanja sadjarjev in skupnega nastopa na trgu.«